S temi besedami odgovarja na vprašanje, zakaj se ni nikoli deklarirala za feministko, četudi skozi svoja mnoga dela prevprašuje vlogo, položaj, identiteto ženske. Vendar dodaja, da je nemara "najbolj feministična ženska", a se noče "deklarirati in skrivati ​​za nobeno masko ali ideologijo".

Vlasta Delimar (1956) je med drugim tista umetnica, ki je najverjetneje najbolj znana po performansu Lady Godiva iz leta 2001, ko je gola jahala skozi središče svojega rodnega Zagreba. Sicer pa gre za eno najpomembnejših performativnih umetnic na Hrvaškem in širše, ki se ob Tomislavu Gotovcu uvršča med najpomembnejše hrvaške protagoniste body arta.

Letos zaznamuje 40-letnico delovanja, ki se jo je odločila zaznamovati z obsežnim projektom 40 godina art ljubavi Vlaste Delimar (slov. 40 let art ljubezni Vlaste Delimar), s katerim je oziroma še bo obredla mesta nekdanje skupne države, ki so jo formirala kot mlado umetnico. Poleg Ljubljane so to še Zagreb, Reka, Beograd, Podgorica, Skopje in Sarajevo. Vendar ne gre za retrospektivno razstavo v klasičnem smislu, o čemer pove več sama v pričujočem intervjuju.

Začetki umetniškega delovanja Delimarjeve segajo torej v čas, ko se je na Hrvaškem in nasploh v nekdanji skupni državi na polno razcvetala postkonceptualistična scena. Nanjo je imelo v domovini velik vpliv druženje s člani Grupe šesterice avtorjev in umetniki okoli alternativnega delovnega in razstavnega prostora Podroom ter pozneje Galerije Proširenih medija. V Sloveniji pa torej scena, ki je zaživela s Škucem, kamor se znova vrača.

Več pa v spodnjem intervjuju!

Začniva z aktualnim projektom, ki se ozira v preteklost, vendar ni omejen zgolj nanjo. Ali tovrsten projekt ponuja tudi priložnost za vas, da na katera od svojih starejših del tudi sami pogledate drugače? Ponuja nemara po drugi strani tudi priložnost za vas kot umetnico, da premislite, kaj in koliko – ali pa tudi ne – se je spremenilo v širši družbi skozi ta štiri desetletja?
S svojimi prvimi deli s konca 70. in začetka 80. let minulega stoletja sem jasno artikulirala svoje poglede na sebe kot osebo in kot umetnico. Zame je bila umetnost vedno velik univerzalni prostor za brezkompromisno izražanje, iskrenost izražanja, strpnost in sprejemanje drugega ter nesprejemanje nobenih ideologij, ki zagotovo vključujejo cerkev in državo, poroko in celo tradicijo, ki je pogosto zelo škodljiva in ovira napredek. Iz takšnega načina razmišljanja je izhajal moj izbor likovnega in performativnega izraza skozi moje lastno telo, skozi katerega sem začela graditi svojo umetnost in to se mi je nekako zdelo najbolj iskreno do sebe in do drugih.

Že prva dela so me stigmatizirala kot subverzivno umetnico v odnosu do družbe, saj je bil moj način delovanja za večino nesprejemljiv. Zato so moja prva dela zelo pomembna, njihova "subverzivnost" se ni nikoli prenehala in se torej nadaljuje še danes.

Vaše lastno telo je vaše glavno izrazno sredstvo in hkrati predmet vsebine. Za umetnike, ki ustvarjajo v določenih umetniških žanrih, se je skozi desetletja marsikaj spremenilo zaradi tehnološkega napredka. Telo seveda sčasoma ostari. Kako je to vplivalo na vaše ustvarjanje skozi čas?
Človeško telo je nekaj, kar je vedno tukaj poleg nas, vseprisotno, skoraj vedno na razpolago in temelji na elementarnem obstoju. Izvorna sled je večna z minimalnimi premiki v evoluciji, zaradi česar izzove vznemirjenje in človeško radovednost.

Telo je nekaj najiskrenejšega, kar imamo, in nikoli ne laže, le spremljati ga moramo in mu prisluhniti. Po mojem mnenju bi morali skozi svoje telo uživati ​​v življenju, ki nam je bilo dano, ne pa biti prestrašeni in trpeti. Golo telo skupaj s prvo asociacijo užitka, erotike in spolnosti kot najmočnejšega človeškega občutka, predstavlja "nevarnost", ki jo je globoko v družbo zasidrala institucija cerkve z nekaterimi drugimi državnimi mehanizmi, hkrati z nekaterimi drugimi subverzivnimi elementi družbene neposlušnosti. In tako je človeški rod, odkar se mu vsiljuje občutek krivde zaradi užitka in uživanja skozi lastno telo, v nenehnem boju. Sami proti sebi. Ali ni to noro? Delovanje samih proti sebi in ne zase. Odločila sem se, da bom delovala absolutno zase, ne glede na to, kakšna bo cena.

In dejansko me niso uspele prestrašiti nobene ideologije, države, modni trendi, moški, lastni otrok, itd. Skozi vsa ta leta sem svoje telo doživljala kot živo skulpturo, ki doživlja različne vizualne in psihične preobrazbe, ki ima svoj življenjski proces in v njem uživam. Nikoli me niso fascinirale katere koli tehnologije, saj je to nekaj preveč praznega za mojo hedonistično naravo in mojo strast. Moja dela sevajo poezijo človeške resničnosti.

Kakšen je vaš pogled na današnje stanje kulturnih ustanov? Še posebej pogled vas, kot umetnice, ki prihaja iz Hrvaške – tudi kot ene izmed republik nekdanje skupne države?
Na Balkanu imamo fantastično umetnost, vendar smo z zahodne perspektive še zmeraj na primitivnem Balkanu, kar je po eni strani morda prednost, vendar nas ne doživljajo kot umetnike, ki so enakovredni umetnikom z Zahoda. To je krivica, ki sem jo in jo še zmeraj občutim na lastni koži.

Ne gre samo za vprašanje naše emancipacije kot umetnikov z Balkana na Zahodu, ampak gre za politiko Zahoda, kolonije katerega vse bolj postajamo. Še zmeraj smo marginalizirani in obravnava se nas kot majhno skupnost, ki jo je možno izkoristiti – od poceni delovne sile do naravnih virov, a kot premajhne države se temu težko upiramo. In tudi če se upiramo, ne pridemo nikamor. Zgrožena sem, da danes ne moremo več najti svežega sadja in zelenjave v verigah supermarketov, dobimo le nekaj uvelega blaga, kdo ve od kod, ki ga nekje ni bilo mogoče prodati, zato je prišlo k nam. Res sem mi upira, da ne morem več kupovati čvrstega, zdravega in svežega sadja in zelenjave, temveč odpadke.

Večkrat sem doživela, da sem za svoj nastop dobila manjši honorar, ker sem iz Hrvaške, kot pa kakšen umetnik, ki prihaja iz Amerike ali Evrope. Ravnala sem napak, ko sem privolila v to. Tudi v Sloveniji je bilo kdaj tako, da so mi plačali 50 odstotkov manj kot umetnikom iz Evrope. Sodelujem z eno izmed galerij na Dunaju in moja dela se tam že tri leta neuspešno poskušajo prodati, ker nočem sprejeti nizkih cen, ki mi jih ponujajo kot balkanski umetnici. Prosijo me, naj pristanem na nizko ceno, vendar nočem razvrednotiti svojega dela. Če bi vsi balkanski umetniki sodelovali pri skrbi za lastno vrednost, bi morda lahko dvignili cene svojih del in ohranili dostojanstvo svoje balkanske umetnosti. Zakaj je Cindy Sherman vredna petdesetkrat več kot jaz? Svojih del ne želim prodati po vulgarno nizkih cenah. Nečesa, kar je vredno dvajset, ne želim prodati za dva.

... in kako gledate na institucije, ki danes omogočajo oziroma ponujajo študij umetnosti?
Študij umetnosti se izvaja predvsem v institucijah, ki imajo svojo politiko moči. Celo zasebne umetniške šole bodočim umetnikom ne zagotavljajo dovolj samostojnosti. Zato so umetniki samouki pogosto svobodnejši in uspešnejši. Od umetnikov je mogoče pogosto slišati, da jih je neka umetniška šola preveč ovirala pri njihovem razvoju in da so se šele po koncu šolanja udejanjili v nekih novih okoliščinah.
Prav zaradi teh razlogov nisem želela po zaključeni srednji šoli za umetnost nadaljevati šolanja na akademiji za likovno umetnost. Od starejših kolegov umetnikov sem se veliko več naučila. Druženje z Laibach, Željkom Jermanom ali Vladom Martekom ali Marino Gržinić je bilo močnejše in je tudi obrodilo več.

Svoja dela ste od nekdaj izvajali tudi izven oziroma onkraj kulturnih institucij. Zakaj se vam zdi to pomembno? Ste imeli na začetku svoje umetniške poti drugačen pogled na to, kot ga imate danes?
Delo z institucijami vedno zahteva nek kompromis in od umetnika se pričakuje, da bo svojo avtonomijo prilagodil potrebam institucije, zato sem s tem pogosto imela težave – razen če se vzpostavi dober dialog med kustosom in politiko same institucije. Institucije pogosto menijo, da so pomembnejše od avtorjev. Če pogledamo, kdo določa zgodovino umetnosti in umetniški trg, potem vidimo, da to niso umetniki, ampak so večinoma institucije in močni ljudje, ki znajo manipulirati in narekovati. Najmanj pa se sprašuje občinstvo, vendar če občinstvo kdaj tudi sodeluje pri oblikovanju zgodovine, je lahko znova prisotna manipulacija. Zato so mi ljubi nastopi na ulici, v javnem prostoru, kjer so prisotni naključni mimoidoči, torej negalerijsko občinstvo, ki ni profilirano in prav to občinstvo je tisto najiskrenejše. To je čista in surova publika ter včasih nevedna, kar je lahko posebna draž v ovrednotenju umetnosti.

Danes poskušam vse več delovati v javnem negalerijskem prostoru. Performans Pravica do orgazma nad 60 sem izvajala med letoma 2016 in 2019 izključno v javnem prostoru ulice oziroma v izložbah trgovin. Šlo je za izjemno izkušnjo z negalerijskim občinstvom. Ta performans je bil tudi najbolje sprejet. Mnogi so se poistovetili s tem stavkom in to problematiko, saj se v javnosti ne govori veliko o orgazmu v starejšem življenjskem obdobju. S tem delom sem zelo zadovoljna, izvedla sem ga na Dunaju, Berlinu, Zagrebu, Reki, Zadru, Osijeku, Pančevu in Novem Sadu. Upam, da ga bom izvedla v še več mestih.

Kakšna je vloga provokacije – tako v umetnosti kot zunaj nje?
Provokacija je odličen način komunikacije, saj vsakega posameznika spodbudi k aktivnemu vključevanju v določeno problematiko. Ko se ne vznemiri zgolj posameznik, temveč celotna skupnost, je to odličen trenutek. Na začetku svojega javnega delovanja se nisem zavedala, kako provokativen je bil moj način dela, ker sem sebe ter svoje vedenje in razmišljanje razumela kot standard in nikoli mi ni prišlo na misel, da bi moje delo koga vznemirilo. Ko sem spoznala, da moja dela zelo vznemirjajo večino ​​in da nismo kompatibilni v stališčih, sem ugotovila, da sem na zelo dobri poti, na kateri bom imela veliko dela in zelo burno komunikacijo z občinstvom.

V Škucu so ob vaših razstavljena tudi dela dveh umetnic mlajše generacije. Od kod ta ideja in zakaj odločitev zanjo? Kdo je izbral umetnici?
Projekt 40 godina art ljubavi Vlaste Delimar je obsežen projekt, ki vključuje več mest nekdanje Jugoslavije: Zagreb, Ljubljano, Reko, Beograd, Podgorico, Skopje in Sarajevo. To so mesta, v katerih sem kot mlada umetnica začela svojo kariero. Zame ima vsako od teh mest poseben čustveni pomen in vsako od teh mest je na moji umetnosti pustilo drugačen pečat. Zato je koncept projekta ustvariti razstavo ali predstavo v vsakem od teh mest, v galeriji ali v negalerijskem prostoru z referencami, ki se nanašajo samo na ta določen prostor. Prav tako je zamišljeno, da vključim samo mlade kustose, ki bodo dali novo vizijo, novo ovrednotenje mojega dela.

V Ljubljani sem izbrala Galerijo Škuc, saj sem kot mlada umetnica z njimi sodelovala od začetka 80. let minulega stoletja. Umetniki, kot so skupina Laibach, Marina Gržinić, ki je bila tudi ena izmed vodij galerije, skupina Borghesia, Dušan Mandić in člani bodoče skupine Irwin, Peter Mlakar, Matjaž Hanžek in Mare Kovačić, so bili takrat zbrani okoli Galerije Škuc. Prek vseh teh prekrasnih ljudi sem tudi nekako izoblikovala svoje delo.

Odgovornost za trenutno razstavo v Škucu je prevzela mlada kustosinja Anja Guid, vsestranska oseba, ki je ta projekt vzela zelo resno in je zelo dobro lotila samih vprašanj koncepta. Je tudi ena redkih kustosov oziroma kustosinj, ki je razumela, kako naj bo videti razstava v Škucu. Predlagala je, da razstavimo stara dela, ki so bila leta 1985 prikazana v Škucu, ko je prišlo do nenavadnega poškodovanja mojih del, saj so ta sprovocirala del občinstva, ki je burno reagiral in uničil večino mojih del. In tako je Anja dejala: "Poglejmo, kako se bo občinstvo odzvalo po 35 letih." Tokrat so na ogled so povečane reprodukcije del, ne originali, ki so bili uničeni. Takšna postavitev povečanih del je neke vrste nova provokacija. Anja je tudi zelo modro predlagala, da povabimo dve mladi umetnici – Oljo Grubić in Leo Culetto –, ki prinašata del senzibilnosti te razstave in odgovor na novo ovrednotenje in še eno novo provokacijo, se pravi novo komunikacijo. Anja je predlagala tudi ambientalno sceno s pesmimi Josipe Lisac, ki je bila zelo pomembna figura pri izoblikovanju moje umetnosti. Zanjo sem izjavila, da je bila moja prva učiteljica umetnosti. Tako je Anja celotno razstavo sestavila zelo pozorno, upoštevajoč vse načine, na katere gradim vsako svojo razstavo, gesamtkunstwerk kot absolutno izraznost. Anja je dober primer, kako naj se obnaša kustos.

Kolikor mi je znano, se ne opredeljujete za feministko. Kaj vas odvrača od tega? In kako vendarle gledate na feminizem nekoč in danes?
Morda sem najbolj feministična ženska, vendar se nočem deklarirati in skrivati ​​za nobeno masko ali ideologijo. Delujem neodvisno. Ne potrebujem nobenih mask, paravanov ali nekoga, za komer bi se skrivala ali ga citirala. Glede zastavljenega vprašanja se bomo morda morali podati v zgodovino, se tako rekoč vrniti za sto let nazaj v času. Ali se zavedamo, koliko let je minilo od prvih javnih bojev za svobodo splava, ko so se za to poleg drugih stvari zavzemale velike pogumne in pametne ženske, kot sta Clara Zetkin ali Aleksandra Kolontaj. In še danes razpravljamo in se sprašujemo, ali je splav etičen. To pomeni, da smo pravzaprav še vedno na začetku in kot da teh sto let sploh ni za nami.

Mednarodni dan žensk kot dan, ki bi moral opominjati na pomen in zavedanje o problemu položaja žensk v družbi, še nikoli ni doživel luči, ki bi je morala biti deležna ta ideja, in vse je ostalo v neki utopiji. Bilo je veliko nerazumevanja, preveč vmešavanja cerkve, tradicije, političnih in ideoloških zavor, ki so to plemenito idejo skozi različne manipulacije vodile v napačno smer. Prišlo je do tega, da se veliko žensk ne uspe znajti, kakor da bi delovale naravnost proti sebi. Imam občutek, da so se prvotne zamisli tistih velikih žensk, ki so želele opozoriti, da je enakopraven položaj žensk v družbi naraven pojav, uresničile zgolj individualno, medtem ko celotna družba še zmeraj tipa v poltemi. Kar smo počeli že teh sto ali več let.

Zato se mi tudi dogaja, da ko razstavim plakate s fotografijo sebe z razgaljenimi prsmi, kjer nad mano piše Moramo verjeti moškim, bo skupina aktivistk s svojimi intervencijami čez noč uničila vse te plakate. To kaže zgolj na to, da so mnoge ženske popolnoma napak razumele, kaj pomeni emancipacija. To je podobno mnogim ženskam, ki ne znajo ali nočejo kuhati, saj menijo, da gre za emancipacijo ali pa da je žaljenje moškega spola dejansko emancipacija. Velike borke za pravice žensk so večinoma bile strastne ljubimke in so oboževale moške.

Moj oče mi je vcepil občutek spolne svobode, ki je po mojem mnenju temelj vsega. Z vsakodnevnim vedenjem mi je pokazal, kako se je treba obnašati do svoje ženske, pa tudi do drugih. Vcepil mi je pomembne vrednote, kot sta medsebojno upoštevanje in spoštovanje. S tako dobrim temeljem sem se laže udejanjila ne le kot umetnica, ampak tudi kot oseba.

Štirideset let skozi svojo umetnost prikazujem svoje poglede in izkušnje, vendar se še zmeraj počutim, kot da sem na začetku glede na domačo sceno. Še zmeraj me večina vidi kot nekoga smešnega in mnogi še zmeraj ne razumejo, o čem govorim. Seveda, če mnogi nočejo razumeti, o čem je govorila Clara Zetkin pred stotimi leti, kako bi lahko razumeli mene, delo katere je staro zgolj štirideset let.

In še ena zelo pomembna zadeva: dokler ženske sprejemajo, da ob poroki spremenijo priimek, torej da svoj priimek zamenjajo za priimek osebe, s katero se poročijo, ne more biti napredka. Tiste ženske, ki svojemu priimku dodajo priimek osebe, s katero se poročijo, mislijo, da so naredile majhen korak naprej. Spreminjanje priimka je popolna žalitev in je pod vsakim dostojanstvom, ker dejanje zanikanja lastne identitete odpira možnost novega zanikanja.

Katere razlike bi izpostavili med življenjem umetnikov nekoč in danes, tudi na povsem praktični vsakodnevni ravni? Morda velja, da je imel posameznik v prejšnjem sistemu manj svobode, vendar pa je danes že samo preživetje bistveno dražje kot nekoč ...
Imam občutek, da so umetniki nekoč bolj živeli svojo umetnost. Danes se mladi umetniki posvečajo pisanju raznih prijav in niti ne uspejo živeti svoje umetnosti. Pred 40 leti nismo pisali nikakršnih prijav, saj jih na srečo niti ni bilo. Prav tako nam sploh ni bilo mar za dokumentiranje tega, kar smo ustvarili. Imeli smo zelo anarhičen odnos do trenutka in časa. Danes z obžalovanjem gledam mlade umetnike, vsi so utrujeni, izčrpani, sami, odtujeni. Mnogi se vključijo v nek dvomljiv aktivizem, rešujejo Zemljo, živali, nezdravo se prehranjujejo, redko si pripravljajo hrano. Dovolijo si globalno manipulacijo, nosijo raztrgane hlače kot mladi po vsem svetu in mislijo, da so v življenju naredili nek preboj. Ne vem, zakaj bi menili, da je imel posameznik nekoč manj svobode. Jaz in umetniki okoli mene v nekdanji Jugoslaviji smo imeli dovolj svobode, ker smo lahko delali svobodno in to je bilo najpomembnejše za nas.

Nemški filozof in kulturni teoretik Peter Sloterdijk pravi, da je vsesplošno družbeno ozračje vse bolj pod vtisom "neopuritanskega razpoloženja", vendar je hkrati očitna "globoko segajoča pornifikacija komunikacije". Kakšno je vaše mnenje o tem?
To so samo trenutni pojmi, ki se vsake toliko spreminjajo. Vsako obdobje nosi t. i. negativne trende kot produkt določenih situacij v družbi in to je že od nekdaj bilo tako. Ti novi negativni trendi niso nič drugačni ali nevarnejši kot nekateri prejšnji. Družba je bila od nekdaj bolj ali manj puritanskega razpoloženja in vedno bo tako. Tisti na drugi strani puritanstva so tako večinoma v manjšini ali pa bi se ti odnosi nekoliko izenačili. In zmeraj je bilo tako. To me sploh ne skrbi, saj je pomembno, kaj mislim kot posameznik in kakšen odnos imam jaz kot posameznik do tega vprašanja.

Pornifikacija komunikacije je tudi samo iluzija nečesa nevarnega in še ena manipulacija. Dokler bo človeški rod pod vplivom kakršnih koli manipulacij drugih, bomo imeli različne "nevarnosti". Zakaj je manipulacija možna in kako lahko manjšina manipulira z večino? Ker mnogi ne vedo, kako živeti neodvisno, preprosto se ne znajdejo in potrebujejo nekoga, ki bi jih vodil, četudi narobe.

Ne bom vas spraševala o Marini Abramović, saj verjamem, da so vam skozi leta že mnogokat zastavljali vprašanja, ki so se nanašala nanjo. Bi pa vendarle rada, da za konec nekaj besed namenite osebnosti in delu Ulaya, čigar življenje je bilo vezano tudi na Ljubljano ...
Z Ulayjem se nisva osebno poznala. Srečala sva se nemara nekajkrat, vendar to ni zadostovalo za neko globljo zvezo. Povabila sem ga k sodelovanju na Mednarodnem performans festivalu, ki sem ga deset let organizirala na svojem posestvu v Štaglinecu, a je bil takrat že zelo bolan. Ulay je bil kot starejši kolega zelo pomemben za nas, predvsem njegov odnos do fotografije in delo z njo, saj je fotografija moj matični medij. Spada med umetnike, ki so bili in živeli absolut umetnosti, kot redko kdo drug. Cenim ga tudi zato, ker je znal prekiniti trenutek, ko je umetnost nekako začela izginjati in to je bilo prenehanje dela z Marino Abramović. Torej ga ni več zanimala komercializacija tega, kar sta počela – in ustvarila sta veliko. Moraš vedeti in imeti pogum, da se odločiš za konec nečesa.