Najnovejša postavitev z naslovom Kako naprej? daje poudarek razširjenemu pojmu in razumevanju Vzhoda, vzhodne umetnosti in političnega konteksta.

Gre za prvo muzejsko zbirko, ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah v širšem mednarodnem kontekstu. Od ustanovitve leta 2000 je zbirka zaslovela s tem, da podaja obsežen pregled umetnosti v regiji in – kar je morda najpomembnejše – omogoča vpogled v skupne družbenopolitične problematike, ki so v ospredju del umetnikov iz nekdanjih socialističnih držav. Leta 2011 je zbirka postala jedro novega +MSUM-a. Tokratna postavitev bo na ogled do 20. februarja 2025.

Izbor del iz zbirke v osveženi različici postavitve zastavlja vprašanje, kako naprej. V 90. letih prejšnjega stoletja so politično, gospodarsko in kulturno krajino Vzhoda bistveno preoblikovali dogodki, kot je razpad Sovjetske zveze in s tem konec vzhodnega bloka ter razpad Jugoslavije in z njim povezane vojne. Kaj je več kot 30 let po koncu hladne vojne še ostalo od ideje Vzhodne Evrope? Ta je tako rekoč izginila z geopolitičnega zemljevida sveta, nadomestili pa so jo svetovni Vzhod, Srednja Evropa, baltske države, jugovzhodna Evropa in zahodni Balkan.
Zdaj ne govorimo več o eni Vzhodni Evropi, ampak jih je več. Zato se spreminja tudi zbirka Arteast 2000+, skladno s poudarkom na razširjenem pojmu in razumevanju Vzhoda, vzhodne umetnosti, umetnikov, umetniških kolektivov ter družbenega in političnega konteksta, ki je v zadnjem desetletju oblikoval geopolitično-družbeno-kulturni(-e) Vzhod(e), so zapisali v +MSUM-u.

Del razstave je posvečen vojni v Jugoslaviji, tranziciji, razpadu Sovjetske zveze in koncu ideje Vzhodne Evrope kot socialističnega projekta ter z njo zaznamovanih posameznikov in krajev. Obravnavane so teme družbene hierarhije in razmerij moči, države, identitete, jezika, skupnosti ter neposrednih reakcij na realnost, pa tudi kritike preteklosti in dvomov, ki jih prinaša prihodnost. V tem sklopu se predstavljajo Jusuf Hadžifejzović, Igor Grubić, Vlado Martek, Darinka Pop - Mitić, Dan Perjovschi, Tone Stojko, Balint Szombathy, Škart, Jane Štravs, Slaven Tolj in Konstantin Zvezdočotov.

V prvem nadstropju je izbor del umetnic, katerih dela so umestili v tematska sklopa patriarhat, telo in mediji ter ideologija in vojna. V prvega so umestili Marino Abramović, Vlasto Delimar, Allo Georgievo, Katalin Ladik in Natalio LL, v drugega Majo Bajević, Jenny Holzer, Sanjo Iveković, Zofio Kulik, Goranko Matić in Milico Tomić.

Pomemben del postavitve, ki se navezuje na predhodno razstavo Stvari se skvarijo, zavzema skupina OHO in njihov koncept reizma. V sklopu postavitve je na ogled tudi kratki igrani film Revolucija (1975) v režiji pionirja slovenskega modernističnega filma Boštjana Hladnika, ki ga je posnel po stripovski predlogi Svetloba teme ohojevcev ter avtorjev Marka Pogačnika in Iztoka Geisterja - Plamna.

Družbeni sistem je ob propadu za seboj pustil številne spomenike, ki so nekdaj napovedovali utopijo prihajajoče družbe in s katerimi se je ohranjala identiteta ter določala prihodnost. O njihovi vlogi in usodi ter mogočih alternativah umetnice in umetniki na razstavi razmišljajo na različne načine.

V postavitev so vključeni Jurij Avakumov, Manca Bajec, Gyorgy Galantai, Igor Grubić, Dejan Habicht, Sanja Iveković, Vladimir Kuprijanov, Siniša Labrović, David Maljković, Slavko Matković, Nonument Group (Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar, Miloš Kosec) in Novi kolektivizem.