Delo fotografa ne zajema le estetike, temveč pripoveduje zgodbe, dokumentira, zabava in provocira. In prav takšne podobe, ki so se zapisale v kolektivni spomin Slovencev, piše tudi fotograf Tone Stojko. Legendarni tihi spremljevalec družbenega dogajanja je v objektiv svojega fotoaparata ujel vse ključne dogodke zadnjih desetletij: od študentskih gibanj leta 1968, stavke Litostrojevih delavcev, slovenske pomladi in nastajanja nove države do sedanjih protivladnih protestov.

"Nekoč so miličniki res čuvali demonstrante. Pištole niso smeli imeti s sabo. Prvič, ko sem videl specialce, so bili prav smešni v primerjavi z današnjimi, zdaj imamo robokope, viteze, opasane v plastiko," je dejal Stojko. Svojo prvo fotografijo je posnel davnega leta 1964. "Po vseh teh izkušnjah, ki sem jih prehodil v teh letih, tako bom rekel: da krivic ni manj, vedno več jih je, in mislim, da bo tudi vedno več demonstracij."

Biti na pravem mestu ob pravem času
Katere so torej podobe, ki imajo v tem hektičnem času še moč dramila, se sprašujejo mnogi. Fotograf Matic Zorman je leta 2016 prejel mednarodno nagrado World Press Photo za fotografijo begunske deklice v srbskem nastanitvenem centru Preševo. A to je le eden od prizorov, videnih na balkanski poti, ki so se globoko vtisnili v spomin našega sogovornika, ki je s fotoaparatom v roki v preteklosti že snemal prizore iz nemirne Gaze. Tja je prvič odpotoval že leta 2010.

"Brutalnost je preveč abstraktna, da bi jo človek sploh lahko razumel. Gazo upodabljamo le kot množično grobišče, zapor. Seveda vse to drži, ampak s tem pridemo do nevarne točke, da takšne podobe ubijajo možnost empatije," je sedanje razmere v Gazi komentiral Zorman.

Na eni od njegovih poti je tako nastala serija fotografij Ogledala genocida: "Portreti so narejeni na lokaciji, kjer ni bilo dovoljeno slikati, ampak me veseli, da nam je uspelo skupaj ustvariti mikroodpor in smo kljub temu naredili portrete. Z njimi pa sem hotel vrniti dostojanstvo in pokazati žrtve vojne ne kot klišejske žrtve, ampak kot ljudi, ki so nam vseeno lahko veliko bližje."

Dokumentarna fotografija med objektivnostjo in empatijo
Fotografinjo Manco Juvan, ki je pred kratkim v Galeriji Vžigalica odprla razstavo Anhovo, je močno zaznamoval Afganistan, ki ga je prvič obiskala pri 22 letih. V projektu (Ne)običajna življenja je izstopila iz igre narekovanih smernic novičarskih agencij. "Zahodnega medijskega sveta ta zgodba ni več zanimala. Edina perspektiva so bili naši vojaki v Afganistanu. In to se mi je zdelo blazno, ker mislim, da so dejanske žrtve vojne običajni Afganistanci in ne vojaki, ki so na neki način racionalno sprejeli to, da bodo šli vojno, če so del neke vojske. In iz tega vzgiba je nastal projekt, ki je potem rezultiral v knjigi," je dejala Manca Juvan.

O tem, ali fotoreporter pri poročanju iz kriznih žarišč lahko ostane objektiven, pa Zorman dodaja: "Če si lahko objektiven v trenutku, ko stojiš pred bolnišnico Šifa, in vidiš očeta, ki nese svojega otroka v kosih pod navalom adrenalina, upajoč, da ga tam lahko še nekako obudijo – če tam lahko ostaneš objektiven, potem je to vprašanje."

Fotografija ni le dvodimenzionalna forma
Aleksandra Vajd fotografijo vidi predvsem kot orodje za raziskovanje: "Še vedno jo premalo razumemo v kontekstu sodobne umetnosti, torej fotografijo samo kot umetniško zvrst. Ta se danes veže in obstaja v kontekstu vseh drugih medijev, torej se povezuje. Gre za artefakt, ki je v bistvu trodimenzionalen. Lahko gre samo za zvočno zaznavo, torej jaz lahko prevedem fotografijo tudi samo v zvok."

Vizualna umetnica nove generacije Lucija Rosc pa s svojimi fotografijami in instalacijami ohranja dragocene nauke babice in dedka. Običajne predmete in materiale vzame iz njihovega naravnega okolja in jih v novo zastavljenih barvitih kompozicijah postavlja v drugačno naracijo.

"Mislim, da ima fotografija že v svoji naravi to sposobnost, da zapisuje spomine, in mislim, da to vsi ljudje uporabljamo, na neki način. Sama sem se s fotografijo začela ukvarjati relativno zgodaj, ko sem bila stara 14 let. Je tudi nekaj, kar je domače in naravno, in mislim, da je to tudi nekaj prirojenega," je dejala avtorica, ki je svojo igrivo interpretacijo spominov in ljubezen do svoje babice Mice pokazala v projektih, kot sta Babiščina in Mica bere vice.

Fotografija v dobi selfijev
Nikoli v zgodovini človeštva nismo bili izpostavljeni tolikšni količini slikovnih vsebin kot danes, saj uporabniki družbenih omrežij delijo več kot tri milijarde fotografij dnevno: od skrbno urejenih objav vplivnežev do viralnih memov. Podobe, s katerimi nas zasipavajo, pa postajajo vse bolj generične. "Tukaj me skrbi, da postajajo kurator našega zanimanja algoritmi umetne inteligence. Konec koncev ne bomo več tisti, ki bomo izbirali, kaj nas zanima, ampak bomo dobivali sugestije, kaj naj pogledamo. Tisto, kar bi bilo treba dati na stran, pa bo po tihem šlo na stran," dodaja Zorman.