Slika neznanega naslova je del prelomne serije, s katero je Léger naredil pomemben slogovni preobrat, našli pa so jo na hrbtni strani slike Dan padca Bastilje, ki jo je naslikal kakšno leto pozneje. Odkritje so javnosti predstavili v haaškem Studiu Redivivus, kjer so opravili konservatorsko-restavratorski poseg.

Sliko Dan padca Bastilje je Léger pred kakšnimi 110 leti kot poročno darilo poklonil prijatelju Marcu Duchenu, ki je nedolgo zatem umrl v prvi svetovni vojni. Družina je zaradi bolečine ob njegovi smrti ni želela razstavljati in jo spravila v zasebno zbirko družine, ki umetnostnozgodovinski stroki ni bila poznana.

Na plan je prišla leta 1999, ko so jo Duchenovi dediči prodali nizozemski Fundaciji Triton in odtlej je bila slika Dan padca Bastilje večkrat na ogled javnosti. Fundacija, ki jo je ustanovil magnat Willem Cordia, ima v lasti bogato zbirko umetnosti poznega 19. in 20. stoletja, ki vključuje dela Clauda Moneta, Pabla Picassa in Vincenta van Gogha.

Stroke sicer podoba na hrbtni strani ni povsem presenetila, že prej so vedeli, da je tam še nekaj, vendar pa so bili prepričani, da je zaradi plošče, s katero so jo prelepili, preveč poškodovana, da bi jo bilo mogoče rešiti. Leta 2016 so se lastniki obrnili na direktorico haaškega studia Gwendolyn Boeve-Jones, da vseeno podrobneje pogledajo sliko. Zelo previdno so odstranili debelo ploščo in s pomočjo neinvazivnih tehnologij so pod odkrito plastjo razbrali forme valovečega se dima, obrisa hiš in dimnikov. Slika kaže slogovno povezavo s poznejšimi deli iz serije: barvite in abstraktne elemente, ki so postopoma nadomestili umetnikovo temačnejšo atmosfero. Bolj kot samo prekrivanje slike jih je torej razveselilo samo delo, ki ni nepomembna postaja v Legerjevi slogovni transformaciji in je po besedah Gwendolyn Boeve-Jones morala odigrati pomembnejši vlogo na tem njegovem potovanju.

Od podob modernega Pariza k jarkom na fronti
Léger je tedaj v samosvoji različici kubizma (likovni kritik Louis Vauxcelles ga je označil s skovanko tubizem) slikal preobražene ženske akte med kopanjem in zdrobljene forme žensk, kadilcev in drugih podob modernega življenja, vključno s pogledom nad mesto.

V to fazo je zarezala izkušnja prve svetovne vojne, ki je podobno kot pri vrsti drugih njegovih sodobnikih preusmerila umetnikov pogled. Po mobilizaciji avgusta leta 1914 je v njegovi umetnosti prevladala motivika orožja, letal in vojakov v jarkih. Prešel je v naslednjo, neke vrste mehanično, fazo, ko je figure in objekte preobražal v cevem in strojem podobne forme, podobne kovinskim vegetacijam. Njegove podobe živih barv so odražale tudi napetost med človekom in strojem ter umetnikov izrazit antimilitarizem.

Pozneje se je Léger osvobodil tesne formalne vezi s tehnologijo in začel ustvarjati sproščene ter igrive barvne kompozicije, ki svobodno lebdijo v prostoru. Umetnik, ki se je oplajal ob novih oblikah komuniciranja, kot so bila tisk, oglaševanje in grafično oblikovanje, in bil pod vplivom futurizma neko obdobje zazrt v prihodnost. Pozneje je umetnik, ki se ga zaradi stiliziranih form in palete čistih ter elementarnih barv omenja tudi kot napovedovalca poparta, je pozneje slikal listje in školjke, lebdeče na abstraktni podlagi, nato pa na platno vrnil človeško figuro, jasnejšo, manj razdrobljeno, še vedno pa stilizirano.