S svojimi deli umetnici izrisujeta horizont med temo in svetlobo, na podoben način pa razumeta tudi temnico – zanju je obenem zatočišče in izvir.

Tereza Kozinc, V iskanju Stenlija #11, 2015, skeniran negativ, digitalni tisk na arhivski papir, 100 x 150 cm.
Tereza Kozinc, V iskanju Stenlija #11, 2015, skeniran negativ, digitalni tisk na arhivski papir, 100 x 150 cm.

Fotografska dela Tereze Kozinc spremljajo prehod med življenjskima obdobjema, ko ženska postane mama, ostaja pa tudi umetnica. Ustvarjalno dejanje je tako obenem tudi dejanje stvarjenja, hkrati pa vez med stvarnico in ustvarjenim ni zgolj nevidna in čustvena, ampak tudi fizična, biološka in zemeljska.

Temnica se vzpostavi med razpadom in ponovno vzpostavitvijo prioritet, ki jih povzroči zmes materinske odgovornosti, predanosti in skrbi. Novonastali odnosi z novorojenim otrokom se zrcalijo tudi v raziskovanju družinskih korenin in odnosov med posameznicami umetničine družine, zato so na fotografijah poleg njenega otroka v ospredju tudi umetničina mama in babica, beremo ob razstavi.

Hannah Schemel, Kigen #131, 2021, tehnika mešanja platine in paladija na ročno izdelanem papirju, 20 x 50 cm.
Hannah Schemel, Kigen #131, 2021, tehnika mešanja platine in paladija na ročno izdelanem papirju, 20 x 50 cm.

Nemška fotografinja Hannah Schemel se je v zadnjem obdobju posvetila predvsem opazovanju in dokumentiranju dveh pokrajinskih subjektov, morja v bretonskem Quiberonu in Črnega gozda v Nemčiji. Ob morju in v gozdu skupaj z vsemi elementi, ki ju gradijo, umetnica dokumentira mikrokozmose in prasvetove, v katerih je človek popolnoma neznaten. Te elemente nato s tehniko sušenja ročno izdelanega papirja postavi v temnico. Postopek zahteva tehnično izpiljenost, njena dela pa zaobjemajo pomirjujočo prisotnost vsemirja.

Delo slovenske avtorice in fotografinje Tereze Kozinc (1985) se razteza med dnevnikom in dokumentarno fotografijo, zaznamuje jo minimalistična realnost, ki preraste v nadrealnost. Kozinc je živela v Grčiji in Parizu – v središču njenega dela je tudi iskanje in vprašanje utopičnega doma, tako čustveno kot geografsko. Prejela je glavno nagrado pariškega sejma Fotofever, je del mednarodne fotografske platforme Futures in skupnosti Reflexions 2.0.

Hannah Schemel (1994) se med delom osredotoča predvsem na potek časa in njegovo interakcijo s subjekti iz naravnega sveta, kot so morje, nebo in gozd. S temi motivi se ukvarja dalj časa, na izbranem mestu namreč tudi zaznava zvoke, veter in gibanje okoli sebe. Razvija dolgoročne projekte; v seriji Umi je to morje, s serijo Kigen pa se posveča izvoru in gozdu. Evolucija obeh je najnovejša serija z naslovom Ura v tem mestu je brez kazalca.

Razstava Korenine bo na ogled do 11. januarja.