Andraž Šalamun se je rodil leta 1947 v Ljubljani. Gimnazijo je obiskoval v Kopru, nato pa v Ljubljani študiral primerjalno književnost, iz katere je diplomiral leta 1975. Med letoma 1966 in 1971 je bil aktiven član konceptualnega gibanja skupine OHO. Po zaključku študija primerjalne književnosti se je vrnil v Koper.

Leta 1976 se je povsem posvetil slikarstvu in že leto pozneje prejel prestižno jugoslovansko nagrado za mlade umetnike sedam sekretara SKOJ-a. V osemdesetih letih je za svoje delo prejel številne nagrade po različnih kolonijah po Jugoslaviji, med drugim v Pazinu, Somborju, Dubrovniku, Sisku in Čačku. Svoje delo je predstavil na več petdeset samostojnih razstavah doma in v tujini. Za razstavo v Obalnih galerijah pa je leta 1993 prejel tudi nagrado Prešernovega sklada.

V času delovanja v skupini OHO, kjer je deloval z Markom Pogačnikom, Milenkom Matanovićem in Davidom Nezom, je ustvarjal predvsem dela v duhu arte povera in body arta. Po razpadu skupine se je usmeril v slikarstvo, ki se mu je posvečal tako rekoč do konca. Začetek svojega slikarstva je postavljal v leto 1976. Po besedah likovnega kritika Andreja Medveda je bilo to tudi leto, ko se je z razstavo v Moderni galeriji nekaj premaknilo v historičnem pogledu na umetnost v tem času.

Šalamuna je od samega začetka zanimalo predvsem raziskovanje abstraktne slike in znotraj te razmerja med snovnostjo barve in nosilcem, v motivnem smislu pa živalska bitja.

V osemdesetih letih je, kot je ob pregledni razstavi, ki so jo v Moderni galeriji pripravili leta 2017, zapisala kustosinja postavitve Martina Vovk, Šalamunovo slikarstvo tako rekoč eksplodiralo v podobi in koloritu. Tedaj je postal eden osrednjih slovenskih predstavnikov slikarstva nove podobe. "Pri njem se nova podoba manifestira s fantastičnimi živalskimi kompozicijami, ki so izključno plod naključnega igranja s podobami kot gotovimi dejstvi, brez posebej jasnih in enoznačnih pomenskih ali simbolnih aluzij."

Tedaj je nastala njegova nemara najbolj znana serija bizonov, črnih silhuet mogočne živali, s katero je v galeriji zastopan na stalni razstavi slovenske moderne umetnosti 20. stoletje. Šalamunovo slikarstvo se ves čas umika natančnim slogovnim opredelitvam, posebej individualen in stilno neopredeljiv korak pa stori na začetku devetdesetih let. V tem obdobju nastanejo prelomni cikli Sonca, melanholične sredozemske krajine ter Mah in srebro. Po prelomu tisočletja slika Benetke, nastaneta seriji Cipres in Mesecev, svoje dolgoletno slikarsko raziskovanje pa zaokroži z abstraktnimi kozmičnimi krajinami.

Po mnenju Andreja Medveda so bili prav bizoni in sonca pomembni premiki v Šalamunovem slikarstvu. Poznejše obdobje je zaznamovalo vračanje k modrim vesoljem, ki kaže na posebno občutljivost med odtenki iste barve. Pozneje je te slike razširil tudi v prostor, kjer se je čutila posebna energija.

V delu Andraža Šalamuna se zrcali njegovo izhodišče, ki ni izhodišče v slikarski umetnosti, ampak ga poznamo tudi kot filozofa. Kot je nekoč zapisal Medved, Šalamun v delih raziskuje ambivalenten odnos med pogledom in podobo oziroma razmerje med funkcijo podobe in pogledom.

Poleg Medveda sta pomembne zapise o slikarju prispevala tudi Tomaž Brejc in Ješa Denegri.

Šalamunovo delo v okviru skupine OHO je vključeno v pomembne preglede konceptualne umetnosti. Enako odmevnost je doživelo njegovo slikarsko delo, ki je bilo po prvih samostojnih predstavitvah v Beogradu in Zagrebu kmalu vključeno v jugoslovanske selekcije velikih svetovnih razstav – leta 1979 na bienale Sao Paulo, leta 1982 pa na Beneški bienale.

Sodeloval je tudi pri novem organiziranju umetnikov mlajše generacije v okviru Trajne delovne skupnosti Equrna v Ljubljani in pri delovanju likovne scene na slovenski Obali, tako v sodelovanju z Obalnimi galerijami v Piranu, z Društvom likovnih umetnikov Severne Primorske – DLUSP (pozneje društvo Insula) kot z ateljejem Sqart iz Kopra.

Umetnostni zgodovinar Sergej Kapus je o Šalamunu dejal, da je od samega začetka izpodbijal tezo, da je slika to, kar je, in da ni to, kar ni. Temeljni zastavek Šalamunovega vstopa v slikarstvo je po kapusovem mnenju v tem, da mogoče ne obstaja vnaprej, ampak ga ustvari slikarjeva intervencija. "Stava Šalamunovega slikarskega rituala je v tem, da se nezmožno zgodi."

Andraž Šalamun je bil brat pesnika Tomaža Šalamuna, ki se je poslovil leta 2014.