Dvom o tem, da gre za avtentične Picassove slike, so izrazili avstralska izdaja časopisa Guardian in skrbniki Picassove dediščine, na poizvedovanje časopisa pa je Muzej stare in nove umetnosti (Mona) naposled vendarle priznal, da gre za ponaredke.

Dejanska avtorica slik je umetnica Kirsha Kaechele, ki je tudi žena lastnika muzeja Mona in kuratorica omenjene razstave. Šlo je za razstavni projekt, ki ga je pod naslovom Ladies Lounge (Salon za dame) namenila samo ženskam, medtem ko moškim obiskovalcem obisk ni bil dovoljen. Kot je pred časom dejala, je želela ustvariti "moški občutek izključenosti".

Tasmansko sodišče je na podlagi pritožbe možaka iz Sydneyja, ki mu je muzej lani prepovedal vstop v ta del muzeja, razsodilo, da je razstava diskriminatorna in mora omogočiti obisk tudi moškim obiskovalcem. Muzej je nato razstavo zaprl, Picassove slike, za katere se je zdaj izkazalo, da so ponarejene, pa iz protesta obesil na žensko stranišče.

Po poizvedovanju časopisa je Kaechele v sredo na muzejski strani objavila izjavo, v kateri je priznala, da je dela pred tremi leti in pol naslikala sama. Predtem so v muzeju provenienco pojasnjevali kot dediščino, ki jo je Kaechele podedovala od svoje prababice, ki naj bi bila po njenih besedah Picassova ljubica. Ena od ponarejenih del je kopija slike Zajtrk na travi po Manetu, ki naj bi po prvotnih trditvah muzeja nastala leta 1961. V izjavi je Kaechele priznala tudi neavtentičnost nekaterih drugih razstavljenih del, med drugim starinskih sulic in preproge, ki da naj bi bila nekoč v lasti danske kraljice Mary.

Kuratorici se je mudilo, poleg so tega pa se ji zdijo zavarovanja Picassovih del pretirana
Kaechele je v izjavi med drugim zapisala, da je na trenutka razkritja potrpežljivo čakala skoraj štiri leta. Da ponaredi slike, se je odločila, ker je potrebovala dovolj zveneča imena, da bi z razstavo lahko dosegla pravi učinek. Morala so biti kar se da razkošna in dragocena, da bi se moški zares počutili izključene, pojasnjuje svojo odločitev. "V salonu so morala biti razstavljena najpomembnejša dela na svetu, tisto najboljše," njene besede navaja Guardian. Kot nadaljuje, je sicer vedela za nekaj Picassovih slik, ki bi si jih lahko izposodila od prijateljev, vendar pa nobena od teh ni bila zelena, sama pa si je zamislila monokromno postavitev salona. "Poleg tega me je priganjal čas, da ne omenim pretiranih stroškov, ki so potrebni za zavarovanje Picassovih del."

Picassova dela je naslikala na skrivaj in preslepila tudi galerijsko osebje, piše. Od tistega trenutka naprej pa naj bi šlo pri vseh preostalih pridobitvah muzeja za avtentične slike. "Kar odpira problem. Kako lahko nekdo upraviči, da sočasno predstavlja prave in ponarejene Picasse. Nekaj je kot del koncepta razstaviti sama ponarejena dela, povsem drugo pa, da so v drugem delu muzeja razstavljena avtentična dela. Zapleteno je."

Salon mizoginov
Avtentično naj bi bilo, vsaj tako trdijo v muzeju, delo Sidneyja Nolana, ki je bil prav tako vključen v Salon za dame. Kaechele je zadovoljna, da so ženske na razstavi podvomile o Picassovi premoči in da je "mizogin dominiral na stenah Salona za dame ob sliki Sidneyja Nolana, (še enega mizogina), na kateri vidimo posilstvo Lede".

Izjavo je kustosinja sklenila z opravičilom skrbnikom Picassove dediščine: "Zelo obžalujem, da sem vam povzročila težave. Z velikim spoštovanjem do velikega umetnika ..."

Kirsha Kaechele je na zadnji objavi svojega profila na Instagramu objavila slavni Picassov citat: "Umetnost ni resnica. Umetnost je laž, ki nam pokaže resnico, vsaj tisto resnico, ki jo zmoremo razumeti. Umetnik mora znati druge prepričati o resničnosti svojih laži."