Na nekaterih slikah so bili zajci nosilci simbolnega pomena v širši svetopisemski ali mitološki zgodbi, drugod del živalskega sveta na rajskem vrtu samoroga, spet tretjič so bili lahko deležni celovite slikarjeve pozornosti in je bil prav zajec edini umetnikov cilj.

Le redko najdemo v zgodovini umetnosti takšen 'portret' živali, kakršnega je leta 1502 narisal severnorenesančni umetnik Albrecht Dürer. Gre za eno izmed tistih Dürerjevih 'intimnih' slik, kakršne so tudi krajine v akvarelu ali pa travne bilke, ki jih je v času, ko naročniki za take, čeprav z vsem mojstrstvom dodelane podobe niso imeli posluha, slikal zgolj 'za lastno dušo'. Dürerjev zajec je naslikan z vso natančnostjo, ki je umetnik ni namenil le upodobitvi njegovega kožuščka, marveč tudi samemu izrazu, 'počutju' zajca, v očeh katerega lahko razberemo odsev okna.
Skoraj trideset let pozneje je zajčka z belim kožuhom na platnu ujel beneški poznorenesančni slikar Tizian. Vendar na tem pripada osrednji prostor svetim osebam. Slika, ki ji je naslov Madona z zajcem, je danes doma v Louvru, upodablja pa Marijo, ki ji dekle prinaša Jezuščka, zavitega v belo platno, zadaj pa vidimo moža, ki se ukvarja z ovcami. Marija drži belega zajca, ki čepi na njenem oblačilu. Sakralni prizor je Tizian postavil v beneško krajino z značilnim sončnim zahodom v ozadju. Beli zajec je tukaj simbol skrivnosti in utelešenja. V renesančni umetnosti so namreč mladega Jezusa upodabljali z različnimi živalmi, od različnih vrst ptic do mačk in zajčkov.

Na srednjeveškem vrtu
Kar nekaj zajčkov je mogoče najti tudi na seriji srednjeveških tapiserij z Damo z samorogom, ki so jih izvezli na Flamskem po kartonih, izdelanih v Parizu. Danes jih hranijo v pariškem muzeju srednjeveške umetnosti Cluny in veljajo za ene najlepših tovrstnih izdelkov v zgodovini umetnosti. Na tapiserijah z damo in samorogom je upodobljena cela vrsta rastlinskega in živalskega sveta, med temi so izvezeni tudi majhni beli zajčki.

Zajca najdemo tudi med množico fantastičnih figur, ki jih je rodila domišljija Hieronymusa Boscha (okoli 1450–1516). Najdemo ga na triptihu zemeljskih naslad, ki ga danes hranijo v madridskem Pradu in ga je Bosch naslikal med letoma 1490 in 1510 , in sicer na desnem krilu, ki predstavlja pekel.

Kdo je hitrejši, zajec ali vlak?
Komaj opazen je zajec na sliki britanskega romantičnega krajinarja Williama Turnerja Dež, para in hitrost, na kateri je leta 1844 naslikal lokomotivo, ki brzi po velikem izumu tistega časa - železnici. Ob vlaku je naslikal bežečega zajca, ki med drugim opozarja, da je tudi moč stroja omejena.
Zajec, s katerim je Alica pila čaj
Ne smemo pozabiti na ilustracijo iz viktorijanske dobe Johna Tenniela in njegove upodobitve Belega zajca iz Alice v Čudežni deželi Lewisa Carrolla. Tukaj je zajec prevzel človeške lastnosti, človeški način obnašanja. Oblečen je v gosposko obleko z žepno uro, na glavi pa ima poveznjen klobuk. Podoba zajca je imela močan vpliv na nadaljnjo popkulturo, zlasti ilustracije in filmske različice te priljubljene zgodbe za otroke.
Odsev svetlobe na Koonsovem zajcu
Svojega zajca je ustvaril tudi sodobni umetnik Jeff Koons. Leta 1986 je predstavil podobo zajca, ki je metafora za umetnost samo, ki je refleksivna in večna. Ni nekaj, česar se je mogoče dotakniti, ampak nekaj, podobno sanjam, forma, a obenem zgolj svetloba. Vendar 20. stoletje je treba skleniti verjetno z najbolj priljubljenim zajcem, Zajčkom Dolgouščkom. Za njegovo 'skotitev' je bila konec tridesetih let zaslužna skupina umetnikov, med katerimi je bil tudi Tex Avery. Nemiren, navihan zajec je čez leta postal ena najbolj priljubljenih animiranih podob 20. stoletja.