V politiki Andrej Ketiš, kandidat, ki ga je podprla Lista za Maribor, do letošnjih lokalnih volitev ni bil dejaven. Njegova poklicna pot zajema delo odvetnika, pretežno na področju gospodarstva, ki ga opravlja že 21 let. Sam to politično neopredeljenost vidi predvsem kot prednost, saj opozarja, da se v Sloveniji večina političnih odločitev sprejema predvsem na podlagi politične pripadnosti, ne pa tudi na podlagi kakovosti in koristi za državljane. Prepričan je, da bi kot politično neopredeljen in neodvisen kandidat zato precej lažje deloval povezovalno.

Poleg politične neodvisnosti pa Ketiš veliko stavi tudi na svojo strokovnost, zlasti pri možnostih za sanacijo pravnih posledic odločitev, ki jih je mesto sprejelo v preteklosti. Pri tem opozarja, da ima mesto omejene pravne možnosti za urejevanje problematike radarjev, nosilo pa bo tudi finančne posledice za nekatere druge odločitve, zlasti pri propadlem projektu univerzijade. Ketiš je pragmatičen tudi v svojem volilnem programu, saj opozarja, da je v letu in pol mandata težko izpeljati večje projekte. V ospredje programa pa postavlja sanacijo infrastrukture in spodbujanje mariborskega gospodarstva.

Kaj je bil povod za vašo odločitev, da boste kandidirali za župana?
Povod za mojo kandidaturo je bilo razočaranje nad državno in občinsko politiko pri nas, ki zbuja potrebo po tem, da se nekaj spremeni. Te spremembe pa lahko po mojem mnenju sproži samo nestrankarski kandidat. Pri nas imajo vse stranke in, če govoriva konkretno o Mariboru, tudi vsi kandidati bolj ali manj podobne programe. Program torej ne bo odločal o tem, kdo bo izvoljen. Težave nastanejo, ko neka politična opcija skuša zagnati kak projekt, pa so vsi ostali proti, vendar ne zato, ker bi bil projekt slab, temveč zgolj zato, ker ga ni predlagala njihova politična opcija. Zato menim, da je neodvisen, nestrankarski in politično neopredeljen župan tisti, ki lahko člane mestnega sveta prepriča, naj glasujejo za projekte, ki bodo služili v dobro mesta, ne le zgolj na podlagi tega, kateri politični opciji pripada predlagatelj.

Kaj je po vašem mnenju v Mariboru šlo narobe, da je sprožilo dogodke, ki so pripeljali v trenutni položaj?
Nezadovoljstvo Mariborčanov s stanjem v mestu je trajalo že nekaj časa. Določeni projekti so se gradili preveč megalomansko in v nasprotju s finančnimi zmožnostmi mesta. Obenem pa se je mesto za nekatere projekte odločilo tudi precej nepremišljeno. Primer tega je propadli projekt univerzijade, ki posledično mestu prinaša tudi hude finančne obremenitve. Zavedati se moramo, da zakonodaja mestu nalaga izpolnjevanje obveznosti, za katere se je zavezalo, in to velja tako v primeru univerzijade kot tudi radarjev. Finančne posledice teh odločitev pa bodo nosili Mariborčanke in Mariborčani, saj teh obveznosti mesto ne more prenesti na koga drugega. Sicer obstajajo možnosti, da bi organi pregona v ustreznih postopkih ugotovili odgovornost določenih posameznikov. A bodimo realni: nobena fizična oseba nima dovolj denarja, da bi to poplačala.

Kako kot Mariborčan gledate na proteste, ki so se razširili tudi po drugih krajih v Sloveniji, in kako gledate na kulturni praznik, ko se je zgodila vseslovenska ljudska vstaja na eni in Zbor za republiko na drugi strani?
To, da so ljudje stopili na ulice, sprva v Mariboru, potem pa tudi drugje, je posledica dolgotrajnega nezadovoljstva. Slovenci smo sicer pripravljeni marsikaj potrpeti, toda ko so se nepravilnosti oblastnikov stopnjevale do te mere, da so ljudje videli, da odločitve politike ne vodijo v dobro državljanov, temveč da politika, tako državna kot tudi lokalna, gleda le na svoje interese, je to sodu izbilo dno. Ljudje pa so s tem, ko so šli na ulice, pokazali, da je z neko samoiniciativo in angažiranostjo moč tudi nekaj doseči. Če je človek apatičen in politično dogajanje kritizira le doma med štirimi stenami, ne more spremeniti ničesar. S temi protesti je, po mojem mnenju, politika spoznala, da se mora bolj kot sama s seboj začeti ukvarjati z delom v dobro državljanov. Ko bodo ljudje videli, da politika deluje v njihovo dobro, se bodo tudi ti protesti pomirili. Toda če politika ne bo spremenila svojega delovanja, pa se bojim, da se bo ulica ponovila in celo eskalirala, česar si verjetno ne želi nihče.

Kar zadeva Zbor za republiko, gre za neko politično manifestacijo, ki naj bi pokazala nekatere stvari z druge perspektive. Vendar menim, da so ljudje pri nas z dogajanjem dobro seznanjeni in so jasno sporočili, da si ne želijo političnih igric. Ljudje si želijo jasne cilje, ki bodo usmerjeni h koristi državljanov, in ne zgolj rahlih sprememb oziroma premešanja obstoječe politične strukture. Prav zaradi tega pozivam volivce v Mariboru, naj se volitev udeležijo v čim večjem številu, da se bo pokazalo, kaj si ljudje mislijo. Naj o županu odloča 80 odstotkov volivcev in ne dvajset.

Kakšno je vaše stališče do zahtev, da bi morali odstopiti tudi mestni svetniki? Ali bi obstoječi svet lahko ogrozil delovanje novega župana?
Mestni svet po mojem mnenju ne bo odstopil. Tudi če bi svet sedaj odstopil, bi to zgolj podaljšalo neko patpozicijo, v kateri se ne bi nič zgodilo. Člani mestnega sveta se morajo zavedati, da se je ulica zgodila tudi zaradi njihovega delovanja. Sedaj pa imajo priložnost občanom pokazati, da zmorejo delovati tudi odgovorno in s svojim delom skrbeti za korist mesta. Gotovo delo novega župana ne bo lahko, neizpodbitno dejstvo pa je tudi, da novi župan ne bo mogel izbrati mestnega sveta, temveč bo moral s sedanjim svetom delati dalje. V teh okoliščinah pa bo lahko uspešno deloval le nekdo, ki bo znal prisluhniti in prepričevati svoje nasprotnike v to, kaj je dobro za mesto, z močjo argumentov. Sam menim, da sem taka oseba, ki zna povezovati in ne razdruževati.

Franc Kangler je za seboj pustil več nedokončanih projektov. Bi jih vi, če bi bili izvoljeni, izpeljali do konca?
V mojem programu oziroma, bolje rečeno, ciljih - saj se v letu in pol mandata ne da narediti veliko -, je izpostavljen pregled predvidenih projektov občine zlasti z vidika njihove stroškovne upravičenosti. Na tej podlagi bo treba postaviti prioritete glede projektov, ki jih je smiselno nadaljevati. Poleg finančnih sredstev, ki jih ima mesto na razpolago, pa je treba upoštevati tudi to, koliko so ti projekti za mesto potrebni. Verjetno si Maribor v tem trenutku, pa tudi v bližnji in daljni prihodnosti, Maksa ne more privoščiti. Treba pa je izvesti projekte, ki bodo v prvi vrsti koristili občanom.