S pridelovanjem hmelja se je družina Čas začela ukvarjati pred več kot 40 leti. Z okoli 300 tonami suhega hmelja na leto so danes največji pridelovalec hmelja pri nas. Vzgajajo ga na 135 hektarih površin na dveh lokacijah – v Polskavi in Radljah ob Dravi. Vseskozi vlagajo v razvoj; za najsodobnejšo tehnično opremo so v zadnjih letih namenili več kot tri milijone evrov.

80 odstotkov hmelja prodajo z dolgoročnimi pogodbami največjima svetovnima trgovcema iz Nemčije, ostalo prodajo na prostem trgu. Na posestvu v Radljah so pred štirimi leti zagnali tudi lastno kraft pivovarno in odprli pivnico, s čimer sledijo viziji "s polja v kozarec".

Kot največji pridelovalec hmelja pri nas se usmerjate tudi v pivovarstvo in gostinstvo. Zanima me, je bilo to načrtovano že od začetka ali se stvari dogajajo bolj kot ne spontano?
Jože Čas: “Ni bilo načrtovano, slučajno je moj zet izkazal velik interes, da bi se začel ukvarjati s pivovarstvom, in potem smo razmišljali, da če je pivovarna, potem zraven spada tudi pivnica in tako je nastal ta projekt.”

Na mesec zvarite 8000 litrov piva različnih vrst, ki ga seveda vključujete v svojo gostinsko ponudbo. Širili pa se boste tudi v turizem?
Mojca Čas: “Naša vizija je povečati in okrepiti turistično ponudbo in se razširiti tudi na avstrijski trg, tako z gostinsko ponudbo kot s pivovarstvom.”

Katere pa so prednosti in slabosti družinskega posla? Je potrebno tu ločevati družino od posla?
Moja Čas: “Menim, da je to največji izziv v družinskih podjetjih, saj je zelo težko ločiti, ko prideš v službo, odmisliti tiste družinske odnose, mogoče kakšne spore in pa enako, ko prideš domov na družinsko kosilo, odmisliti službene tegobe in službo pustiti v službi.”

Kako pa kot predstavnica mlajše generacije podjetnic in kot ženska gledate na podjetnost? Sicer imate tudi univerzitetno izobrazbo s področja podjetništva? Kaj vam je največji izziv?
Mojca Čas: “Tako je, podjetnost je zame kreativnost, s podjetnostjo se izražaš, rasteš, osebnostno razvijaš in je neka kompetenca, ki jo v bistvu rabiš na več področjih v življenju in te spremlja na vsakem koraku.”

Verjetno prihaja tudi do kakšnih različnih pogledov, morda medgeneracijskih nesporazumov. Kako to zgladite v družini, da se to seveda ne pozna pri poslu?
Jože Čas: “Dejansko kot je že Mojca povedala, najboljše je te stvari ločiti in jaz se pravzaprav trudim, da puščam mladim, da sami gospodarijo, da se sami odločajo in s tem posledično bodo enkrat morali tudi prevzeti odgovornost, da bo pač zadeva, ki so si jo zastavili, funkcionirala.”

Posel s hmeljem ste začeli pred več kot 40 leti. Kako se je začela vaša zgodba, kako ste širili ta hmeljišča?
Jože Čas: “Ja, res je, jaz sem se kot mlad fant iz vojske vrnil na domačo kmetijo, ki je imela nekje deset hektarjev obdelovalne zemlje. Moj oče je zelo napreden kmet in prvi na tem področju smo imeli traktor, ostale stroje. Bil je zelo napreden in dojemljiv za nove izzive v kmetijstvu, tako da tudi mene nikoli ni oviral. Imel sem to srečo, da sem imel čudovitega očeta. Za njega je bila to velika sprememba, kajti on je bil po duši živinorejec, jaz pa sem razmišljal, da moram začeti nekaj novega in razmišljal sem celo o gradnji farme za brojlerje, piščance, ampak je nek slučaj, da so nas obiskali predstavniki Kmetijske zadruge Slovenj Gradec, ki so pa imeli sosednja hmeljišča na našem ozemlju in so nam ponujali, da bi mi dali njim v najem tri hektarje zemljišča, da bi oni tam postavili hmeljišče in tudi neko dobro najemnino. Takrat sem pomislil, zakaj pa ne bi jaz tega sam delal.”

Zanima me, kako ste uspeli prepričati vašega prvega kupca, to je bila takrat Zagrebačka pivovarna, ki jo je kasneje prevzela korporacija Interbrew. Kako ste jih prepričali, da so vam toliko zaupali in začeli od vas odkupovati hmelj?
Jože Čas: “To se je dogajalo potem, veliko kasneje, ker za časa prejšnjega sistema pravzaprav ni bilo možno, da si kot privatnik izvozil hmelj. Bilo je potrebno pridobiti certifikat in to pooblastilo je imelo samo eno podjetje v Sloveniji. Bilo smo primorani ves pridelek prodajati kmetijski zadrugi, oni pa so potem oskrbovali jugoslovanske pivovarne.”

Sodelovanje z belgijsko korporacijo Interbrew vam je odprlo nove poti. Tako ste prišli do dolgoročnih pogodb z največjimi kupci iz Nemčije. Te dolgoročne pogodbe, ki jih imate z dvema največjima kupcema v Nemčiji, so nekakšna varovalka pred tveganji, kajti vemo, da cene na trgih hmelja lahko zelo skokovito rastejo, lahko pa tudi drastično upadejo.
Jože Čas: “To zaupanje si pridobiš s korektnostjo, z izpolnjevanjem obveznosti, ki si si jih zadal, ki si jih sklenil s kupcem in v nobenem primeru teh zavez ne smeš kršiti. Dogaja se, recimo, da je pogodbena cena, dolgoročna cena na nekem nivoju, ki pač zagotavlja neko stabilno poslovanje in v primeru pomanjkanja hmelja na trgu cene skokovito narastejo.”

Mojca se tudi vi vključujete v delo v hmeljarstvu ali ste polno zaposleni v pivnici in v pivovarni?
Mojca Čas: “Trenutno sem kar polno zaposlena v pivnici. V pivovarni so zaposleni trije, v pivnici pa osem oseb. V času covida smo imeli nekaj težav z zaposlovanjem, ampak zaenkrat nam gre dobro.”

Kaj bi svetovali mlajši generaciji, ki prihaja za vami?
Jože Čas: “Jaz sem se učil v glavnem na izkušnjah. Moram reči, da je moj oče takrat verjetno iz bojazni, da bi potem ne ostal na kmetiji, predlagal in tudi vztrajal na tem, da grem na kmetijsko šolo. Predvsem pa bi poudaril to, da je treba držati besedo.”

Naslednjo oddajo Podjetno naprej si lahko ogledate v ponedeljek, 17. oktobra. Predstavili vam bomo Klet Brda.