Slovenija je pri pridelavi zelenjave le 34-odstotno samooskrbna, v zadnjih nekaj letih pa se je pokazalo, da je samooskrba na živilskem področju izrednega pomena. V Prekmurju imamo odličen primer prakse, kako lahko postaneš tudi vodilni proizvajalec paradižnikov. V podjetju Paradajz pravijo, da uspehi pridejo z vztrajnostjo in s stalnim iskanjem rešitev.

Pomursko podjetje Paradajz je zgodbo o uspehu začelo leta 2012, ko so v Renkovcih zgradili prvi rastlinjak za gojenje paradižnika. Danes so največji pridelovalec paradižnika v Sloveniji s prepoznavno blagovno znamko Lušt. Na leto ga pridelajo 5200 ton oziroma dva kilograma in pol na vsakega Slovenca. Paradižnik pridelujejo v skupno 12,4 hektara velikih rastlinjakih na prvotni lokaciji ni v novem rastlinjaku v Mali Polani. Za gradnjo in širitev rastlinjakov so doslej namenili več kot 26 milijonov evrov. Pridelava poteka integrirano, sadike vzgojijo iz gensko nespremenjenih semen, kupljenih v Sloveniji, jih zalivajo pretežno z deževnico, cvetove pa oprašujejo čmrlji. K bolj trajnostni prihodnosti med drugim prispevajo tudi z inovativno vrečko, izdelano iz odpadnih stebel paradižnika, s čimer so vzpostavili nov cikel krožnega gospodarstva.

Krožno gospodarstvo je del vašega delovanja. Iz odpadnih stebel paradižnikov ste začeli izdelovati trajnostne vrečke za nakup vaših paradižnikov. Od kod ideja za to?
Kristjan Magdič: “Idejo je dal v bistvu en naš sodelavec Andrej. Imel je nalogo priti na dan z idejami, kaj narediti s temi odpadnimi stebli paradižnika. V nekem časopisu ali nekje je prebral, da Mestna občina Ljubljana iz nekih določenih dreves tudi enako ekstrahira celulozo in potem je možno narediti naprej papir in je rekel: Dajmo tudi mi to poskusiti. Mi smo mu dali zeleno luč. Povezali smo se z Institutom za celulozo in tako je v bistvu potem projekt stekel. Najprej celuloza, iz celuloze papir, iz papirja potem vrečke.”

To idejo oziroma to inovacijo ste tudi patentirali?
Kristjan Magdič: “Smo tudi patentirali.”

Ni pa to edini vaš patent. Kakšne inovacije ste že ustvarili?
Kristjan Magdič: “V bistvu smo poleg tega patentirali tudi zaščito pri rastlinjakih za vdor ptic. To je kar neka taka nadloga, bi lahko rekli, se pravi, če ti preveč ptičev leta po rastlinjaku, zato smo kot prvi patentirali eno posebno mrežo, da do vdora teh ptic ne pride. Niso pa ptice kot ptice same po sebi problem, saj tudi zunaj na vrtu letajo ptice, predvsem so problem z vidika bolezni. Se pravi, če se je ta ptica nekje v oddaljenem rastlinjaku potikala in ima na sebi kakšen virus, kakšno bakterijo, ti jo potem seveda lahko prinese v rastlinjak in pride do vnosa okužbe.”

Za trajnostno naravnanost ste prejeli že vrsto nagrad. S kom vse sodelujete pri teh trajnostnih projektih?
Martin Žigo: “Z različnimi institucijami, Institutom Jožef Stefan, raznimi naravovarstvenimi organizacijami, tudi z ministrstvi, tako da pač sodelujemo s tistimi, s katerimi vidimo neko skupno sinergijo, da lahko speljemo kakšen projekt oziroma kakšno inovacijo, recimo.”

Tako ste denimo ustvarili celo najbolj trajnostno inovativno živilo leta 2022. Bi rekli, da sledite trendom ali jih celo narekujete?
Martin Žigo: “In eno in drugo. Včasih je treba kaj narekovati, ko vidiš, kaj se dogaja po svetu oziroma ko greš na kakšen sejem, včasih pa tudi sledimo dobri praksi, ki je po navadi dostikrat že dovolj, da si dokaj inovativen na svojem področju.

Podjetniško pot sta začela pred desetimi leti. Martin, kako je padla odločitev za samostojno pot?
Martin Žigo: “V bistvu sva začela že pred 15 leti, ampak pred desetimi leti smo prvič sadili paradižnik.”

Kako je prišlo do te odločitve?
Martin Žigo: “Enostavno. Preizkusil sem nekaj kot vrtnar, potem kot zaposleni v nekaj podjetjih, nakar sem ugotovil, da mi še nekaj manjka in da bi rad poskusil na svojem. Konec koncev sem želel tudi biti kovač svoje sreče, bi rekli temu po domače, oziroma odgovarjati za svoje delo in tudi s svojimi, kako bi rekel, dosežki priti nekam.”

Oba sta še prijatelja iz otroštva, kajne? Kristjan, kako ste pa vi prepoznali svojo priložnost pri Martinu?
Kristjan Magdić: ”Meni se je v bistvu seveda ideja zdela takoj zanimiva, je pa res, da čisto na začetku je Martin projekt razvijal sam kakšno leto, potem sva se pa enkrat srečala v parku v Murski Soboti, pa ga jaz vprašam, kako je zdaj ta njegov projekt. Pa je rekel: Rabim na projektu zraven enega takega kot si ti, da malo porine zadevo. Vseeno je šlo za tisti prvi rastlinjak, 4-hektarski, kar velik projekt, investicija je bila vredna 6,5 milijona evrov in seveda, pisala so se tista leta 2009, 2010, 2011. Po krizi, ko je bila dejansko že kriza, kreditni krč. Rabil je nekoga s podjetniškimi izkušnjami. Martin je imel ogromno izkušenj s področja gojenja zelenjave, tako na odprtem kot v zaprtih prostorih, jaz sem pa pred tem že imel lastno podjetje in sem imel ta del podjetniških izkušenj nekaj za sabo. In potem sva seveda združila moči in vsak je prinesel v projekt svojo ekspertizo in na koncu smo uspeli realizirati v najtežjih časih dejansko investicijo in jo 2011 tudi zgraditi in potem smo 2012 tudi prvič utrgali rdeč paradižnik.”

Podjetje je zelo hitro raslo. Zdaj želite postati vodilni proizvajalec paradižnika v jugovzhodni Evropi. Kakšen je pravzaprav način pridelave paradižnika na naravi prijaznejši način, kje so razlike, recimo pri sadikah, pri škropljenju in nenazadnje pri opraševanju?
Martin Žigo: “Razlike od klasičnega kmetijstva so predvsem v tem, da imamo dosti manjši vpliv na naravo kot pri klasičnem kmetijstvu.”

Na kakšen način?
Martin Žigo: “Gojimo recimo rastline v zaprtem krogu, kjer se vsa voda, s katero namakamo, uporabi, reciklira, tako da ne gre nič v podtalnico. Na ta način privarčujemo in na vodi in na hranilih. Za opraševanje uporabljamo čmrlje, ki so tudi najboljši delavci, in tudi najštevilčnejši v našem rastlinjaku. Proti insektom se borimo z naravnimi predatorji, skrbimo za njihov razvoj v začetku, ko še nimajo toliko hrane v obliki škodljivcev. To je ta primerjava. Potem pa visokotehnološki rastlinjak, v katerem se v vsakem trenutku prilagajmo zahtevam rastline, kar pomeni, da zračimo rastlinam primerno, vlažimo zrak, potem senčimo večkrat letno, zadržujemo toploto, ko je potrebno, hladimo, ko je potreben mraz. Skratka, skrbimo, da se rastlina počuti udobno in na ta način je tudi dosti bolj odporna na bolezni.”

Trenutne gospodarske razmere v svetu so vse bolj zaostrene, stroški pridelave, transporta, energije skokovito naraščajo. Kako se prilagajate tem spremembam?
Martin Žigo: “Po moje vsak gospodarstvenik v tem trenutku poskuša varčevati, kjer se da. Tudi najbolj drage postopke opuščamo oziroma jih prestavljamo za nekaj časa, skrčili smo pridelovalno sezono. Kar se tiče energentov, se tudi moramo prilagajati na trg, po eni strani, da varčujemo in se odpovedujemo in hkrati prilagajamo sezono situaciji, ki je neizvestna, neizvestna situacijam, ki je na trgu.”

Nezanesljivost in vse skupaj se dogaja. Spremembam se prilagajate na nek način tudi s tem vašim načinom ogrevanja rastlinjakov s pomočjo geotermalnih virov. Pot do tega je bila zelo težka, ni bilo prav lahko priti do tega načina ogrevanja. Kakšni so bili največji izzivi?
Kristjan Magdić: “Največji izziv je ta, seveda najprej je to, da investiraš denar, zvrtaš vrtino in ne veš niti, ali bo voda pritekla ali ne bo pritekla in ali bo pritekla neoporečna ali oporečna, s katero bi potem imel težave. Potem naslednji izziv je pa seveda, v Sloveniji je bilo takrat še zelo neurejeno to področje in si v bistvu imel vrtino, lahko bi jo uporabljal, smo jih tudi uporabljali, ampak koncesijske pogodbe so pa trajale in trajale. Na koncu smo leta 2016 potem tudi dobili koncesijske pogodbe vsi v Sloveniji, ampak so nam nekaterim, ne vsem, mislim, da dvema ali trem, omejili količine in hkrati uvedli koncesije, da kar naenkrat potem geotermija seveda ni bila več neka primerjalna prednost, daj so bili v tistem času energenti ugodnejši. Zdaj, ko je cena plina in elektrike poskočila v nebo, je pa geotermija postala spet nazaj zanimiv energent.”

Kako pravzaprav financirate te širitve rastlinjakov? Doslej ste vložili že preko 26 milijonov evrov, vlagate tudi v digitalizacijo, v sodobno tehnologijo. Kako vam to uspe?
Martin Žigo: “Iz obratnih sredstev. Skratka, dosti tega, kar na koncu leta zaslužimo, vračamo nazaj v podjetje kot vložek v razvoj in seveda s pomočjo kreditov.”

Pridelavo ste v kratkem, mislim, da v letu dni, več kot podvojili. Razmišljate zdaj morda tudi o izvozu paradižnika, o internacionalizaciji podjetja?
Martin Žigo: “Letos smo malo bolj intenzivno že začeli tudi izvažati. Prvi rastlinjak je bil štirihektarski, trenutno zdaj ravno zaključujemo zadnji hektar na lokaciji v Mali Polani in bomo trenutno imeli 12 hektarjev, to pomeni, da smo v desetih letih potrojili naše površine in tudi letos smo dejansko prvič nekoliko večjo količino, bi lahko rekli, tudi izvozili po sosednjih trgih."

V treh podjetjih, kjer se ukvarjate s paradižnikom, zaposlujete prek 170 ljudi. Kako vodite tako velik kolektiv in predvsem kako ga obdržite? Ker vemo, da delujete tik ob meji z Avstrijo, fluktuacija na tem območju je pa nadpovprečno visoka.
Kristjan Magdić: “Zaenkrat moramo biti srečni, da imamo sodelavcev dovolj. 170 je res takrat, ko je najvišja sezona, drugače je povprečje okrog 145, 150, letno povprečje. Najverjetneje se zaposleni vseeno počutijo pri nas dovolj v redu, da ostanejo, da ne gredo v Avstrijo. Pri nas tudi nihče nima izplačane minimalne plače, tudi to najverjetneje vpliva. Dejstvo pa je, da plača ni tisti glavni motivator, največji motivator je, ko sodelavci pridejo v službo, da se v službi počutijo lepo. To smo ugotovili že večkrat. To je ključno, da obdržiš kolektiv, to zadovoljstvo zaposlenih."

Če kaj delaš, delaj to s srcem, pravita. Kako pa si ustvariš delo, ki ga potem vsakodnevno opravljaš z veseljem? Kaj je ključno?
Kristjan Magdić: “Ključno je to, da si v bistvu sam ustvariš svoje delovne mesto, svoje podjetje. Že to je pomemben korak v življenju, da rečeš, da boš delal tisto, kar želiš. Sem pa zanimivo misel prebral ravno ta teden, da če je tvoj hobi hkrati služba, delaš z veseljem in se imaš lepo, hkrati pa, če je tvoj hobi tudi v bistvu tvoja služba, nimaš nikoli prostega časa. Tako da ta kovanec ima dve plati.”

Kaj bi rekla, kakšno je slovensko poslovno okolje, dovolj podpira podjetnike, investitorje?
Martin Žigo: “Tako je, jaz bi rekel, da ene institucije in en del politike in državnih institucij zelo podpira, se trudi, ene institucije v državi so pa pač zelo rigidne. Primer, v tujini za tak rastlinjak imaš gradbeno dovoljenje v treh mesecih, kjerkoli v tujini, v Sloveniji štiri, pet, let. Presoja vplivov na okolje ... Še vedno je ta birokracija. Zemljišče je treba spremeniti v zazidljivo, potem je potrebno izvesti presojo vplivov na okolje, ki lahko traja tudi dve leti in tako naprej. In preden zgradiš pa zaženeš pridelavo in dobiš prve prihodke, se hitro obrne pet let, prej praktično skorajda ni mogoče v Sloveniji zgraditi.”

Tudi neuspehi so bili na vajini poti, tako kot na vsaki podjetnikovi. Kaj sta se naučila iz svojih napak?
Martin Žigo: “Nič drugega kot to, da moraš iti preko njih, se pravi, če te vržejo na vrata ven, splezaš na okno, če te vržejo na okno, pa greš skozi dimnik notri. Skratka, ne smeš obupati, iti moraš naprej. In če padeš, se čimprej pobereš in greš naprej, ta vztrajnost je seveda zelo pomembna."

Naslednjo oddajo Podjetno naprej si lahko ogledate v ponedeljek 7. novembra.