Mariborčan Uroš Mlakar je svoje prvo podjetje ustanovil, še preden je maturiral. Od takrat se je podpisal pod kar nekaj podjetniških zgodb, zadnja leta pa prepoznavnost krepi s podjetjem Naturalica Foods in z lastno blagovno znamko Teta Frida. Glavna dejavnost podjetja je proizvodnja 100-odstotno naravnih sladic, sladoledov in čokoladnih izdelkov; ponujajo jih v devetih franšiznih lokalih in na 250 prodajnih mestih po državi. Izdelke Teta Frida, ki se ponašajo tudi s prestižnimi mednarodnimi nagradami, so letos začeli izvažati v Švico, Nemčijo in na Poljsko.

Podjetje je kljub številnim izzivom izkoristilo krizo med epidemijo za rast – preselili so se v nove proizvodne prostore, posel s čokolado pa povezali s turizmom in v Mariboru ob Dravi odprli razkošno čokoladno glampinško vas. Pred njimi je dvemilijonska naložba v avtomatizacijo in širitev proizvodnih zmogljivosti.

Odkar veste zase, pravite, da razmišljate kot podjetnik, kaj to pomeni?
Uroš Mlakar: "To je res, spomnim se, da ko sem bil čisto majhen, sem očetovemu prijatelju, ki je prespal pri nas, izstavil račun. On ga je seveda poravnal, oče je bil jezen, meni pa se je zdelo to popolnoma normalno. Danes tega seveda ne bi naredil, ampak nekako je bilo ves čas v meni to podjetniško razmišljanje in nekako ne preseneča, da sem prvo podjetje ustanovil, preden sem maturiral, in to podjetje dela še danes."

Bili ste ustanovitelj in lastnik več podjetij, a zdi se, da je posel s čokolado zadetek v polno, saj vam promet hitro raste. Še posebej zdaj, ko ste v času epidemije odprli glampinško vas, po drugi strani pa pravite, da vas je epidemija spravila na kolena?
Uroš Mlakar: "Bilo je divje. Res je, da sem ustanovil že kar nekaj podjetij tako doma kot v tujini. Vse te izkušnje iz različnih panog, zlasti iz medijske, telekomunikacijske in tudi iz gradbene, mi danes še kako prav pridejo. Dejstvo pa je, da je bila epidemija velika preizkušnja, mi smo z danes na jutri ostali brez večine prihodkov, a sodelavcem sem obljubil, da bomo krizo izkoristili za nov preboj, kar se je tudi zgodilo. Odprli smo še nekaj novih lokalov, novih lokacij in pa seveda novo proizvodnjo."

Kljub težavnim razmeram ste se pogumno podali v nov projekt, ob tem pa ste še naprej seveda prodajali svoje čokoladne slaščice na 250 prodajnih mestih v devetih franšiznih lokalih. Zanimivo je, da ste se letos lotili tudi prodora na tuje trge, kam ste se usmerili?
Uroš Mlakar: "Ravno to je nekako sovpadalo z novo strategijo, ki smo jo zasnovali v okviru kriznih časov. Odločili smo se, da moramo razširiti svoj trg, pogoj za to pa je bila nova proizvodnja. Ta nam je omogočila boljše in bolj varne postopke ter pridobitev najzahtevnejših globalnih varnostnih standardov, ki so v prehranski industriji zelo visoki. Nova proizvodnja ima več kot tri tisoč kvadratnih metrov in jo nameravamo še razširiti."

Kako opozorite nase v tej poplavi čokolade?
Uroš Mlakar: "Ni preprosto, seveda pa razmišljamo pri čokoladah na drugačen način. Razmišljamo, kaj še ni narejeno, nismo obremenjeni z zgodovino, postopki, vedno smo fokusirani na cilj, in to je tisto, kar nam potem omogoča, da naredimo preboj."

Ko ste se lotili posla s čokolado, pravite, da vas je osupnilo, kaj vse se skriva za proizvodnjo. Slabe izkušnje imate predvsem z dobavitelji, kaj se dogaja v tem poslu?
Uroš Mlakar: "Ne gre samo za čokolado, gre za prehrambno industrijo. Bil sem zelo presenečen, kako ta posel obvladujejo velike korporacije, in danes boste težko našli peka, ki vam bo znal speči res dober, kakovosten kruh. Na srečo se tudi tukaj zdaj z drožmi, recimo, dogaja preporod. Vsi delajo s tako imenovanimi pripravljenimi miksi, pripravljenimi polproizvodi in tudi v slaščičarstvu je tako. Bil sem presenečen, ko so nas začeli napadati veliki dobavitelji in pritiskati na nas, da nimamo prave poti. Mi smo se temu upirali, ni bilo enostavno razvijati z ničle, a danes nam ni žal. Ljudje prepoznajo našo zavezo 100-odstotno naravnemu, in to je tisto, kar nas vodi."

Uporabljate 100-odstotno naravne sestavine, koliko časa je trg potreboval, da je to nagradil?
Uroš Mlakar: "Zelo hitro, mi smo prvo slaščičarno odpirali ravno v tistih negotovih časih v Mariboru in takrat smo ponudili drugačne slaščice, ki so bile tudi precej dražje od konkurence, ampak ko so ljudje to okusili in videli, da smo pri tem, kar počnemo, iskreni in da imajo te slaščice res drugačen okus, torej, da ima banana okus po banani, so videli, da nam lahko zaupajo."

Kako je ustvarjati novo zgodbo? Kako ste se znašli v gradbenem poslu, ki ste se ga lotili zelo ambiciozno, bili razočarani, skorajda bankrotirali, prej pa ste delovali kot radijec in v medijski produkciji.
Uroš Mlakar: "Tako je, veliko sem sodeloval tudi s to hišo. Danes ustvarjati lastno zgodbo mi je ravno zaradi vseh teh izkušenj lažje. Razumem medije, razumem marketing in tudi gradbene izkušnje mi zdajpri vseh naših gradbenih podvigih, ki jih ni malo, pridejo še kako prav. Kar se meni zdi fino, je to, da si, ko ustvarjaš svojo zgodbo, odgovoren samemu sebi. Ko sem delal včasih za druge, sem se ukvarjal s tem, ali bo to všeč našemu partnerju, naročniku. Danes se moram pogovoriti sam s seboj in zaradi tega toliko bolj uživam."

Kako se je začela zgodba Teta Frida? Kaj je bil največji izziv?
Uroš Mlakar: "Začela se je z gradbenim projektom, ki se je skoraj izjalovil. V nekem trenutku sem bil dolžan več milijonov evrov, ampak sem uspešno zaključil ta projekt v najbolj nemogočih časih in takrat mi je ostala kavarna, za katero nisem našel najemnika. Jaz sam nikoli nisem bil gostinec, vendar sem rekel, da če grem v to zgodbo, da bom gostom ponudil takšno hrano, ki bi si jo želel postreči samemu sebi. To je bil tisti začetek."

Kako financirate naložbe, ki so kar velike? Tri milijone evrov za proizvodnjo, še prej pa dva milijona v Čokoladno vas?
Uroš Mlakar: "V zadnjih letih smo res veliko vložili v naš razvoj. Podjetnik sem od svojega 18. leta in v tem času si nisem nikoli izplačal dobička. Financiram tako kot vsi drugi, torej z lastnimi sredstvi in tudi z dolžniškim kapitalom."

Kadrov imate dovolj, glede na to, da ste tudi v gostinstvu in turizmu. Kako jih motivirate in obdržite?
Uroš Mlakar: "Seveda se tudi mi spopadamo s krizo v gostinstvu, pa vendar smo se izkazali kot tisti, na kogar se naši zaposleni lahko zanesejo tudi v težkih časih. Nismo odpuščali, in to so ljudje prepoznali. Nismo ostali skoraj brez nikogar, tako da ljudje si želijo delati pri nas."

Čeprav vas nobena kriza ne preseneti več, kot ste rekli, to ne pomeni, da vas ni strah. Kako gledate na trenutne razmere doma in po svetu, ob tem, da je veliko nasadov kave in kakavovca v rokah Azijcev?

Uroš Mlakar: "Seveda me zadeve skrbijo, skrbi me, kaj se dogaja zlasti v Evropi, sploh ob tem, da tako dramatičnih premikov ni drugje po svetu."

Rekli ste, da na mesec plačujete 20.000 evrov več elektrike?
Uroš Mlakar: "Tako je, upam, da se bo to zdaj spremenilo z novo uredbo vlade. Resnično upam, da bo vlada poskrbela za bolj atraktivno delovno okolje in tržišče ter da se podjetja iz Slovenije ne bodo začela seliti. Mislim, da se bodo stvari sicer slej kot prej umirile."

Kaj pa glede nasadov. Azijci vse bolj prevzemajo nasade kave in kakavovcev?
Uroš Mlakar: "V Afriki smo kar priča imperializmu zlasti Kitajske, ki pride v državo, obljubi nov nogometni stadion, bolnišnico in v zameno si želi tako nasade kot druge naravne dobrine. Evrope skoraj ni v tej bitki, kaj šele Amerike, in to je nekaj, kar bi nas moralo skrbeti. Poraba teh dobrin v Afriki narašča."

Zanimivo je, da ste zelo povezani z Afriko, še posebej z afriško državo Liberijo. Tam razvijate poseben socialni projekt, za kaj gre?
Uroš Mlakar: "Na severu Liberije imamo eno majhno vasico, ki jo podpiramo tako s tehniko, znanjem, sadikami. Posadili smo že več tisoč kakavovcev v zadnjih letih, in naša želja je, da bodo ti kakavovci nekoč kovanci za ljudi tam, da bodo imeli boljši jutri."

Dober podjetnik mora biti tudi dober vizionar in vi pravite, da je hrana danes prepoceni, hkrati pa so pritiski na proizvajalce preveliki, kako to razlagate?
Uroš Mlakar: "Seveda je to drzna izjava, s katero morda malo provociram, a pritisk na proizvajalce hrane je danes prevelik. Proizvajalci hrane prav zaradi tega pritiska, na eni strani zaradi visokih zahtev po varnosti izdelka, po drugi strani pa cenovnih pritiskov, ubirajo bližnjice z umetnimi dodatki, barvili, emulgatorji, konzervansi. To je nekaj, kar bi nas moralo skrbeti. Seveda pa vidim tudi pozitiven trend, zlasti vesel sem, da ljudje prepoznavajo domače, lokalno."

Kje vidite rešitev, kako to spodbuditi?
Uroš Mlakar: "Jaz mislim, da s tem, ko se bodo ljudje ozaveščali, ko bodo začeli brati deklaracije, jaz mislim, da je to prvi korak."

Večkrat ste že bili na robu bankrota, kako se najlažje pobereš po padcu?
Uroš Mlakar: "Jaz mislim, da če imaš fokus in zaupaš vase, te nič ne more presenetiti. Tudi mene več danes nič ne preseneti, pripravljen sem na vse, to pa ne pomeni, da rad tvegam, daleč od tega."

Naslednjo oddajo Podjetno naprej si lahko ogledate v ponedeljek, 12. decembra. Predstavili vam bomo Roka Stariča, ki se ukvarja s proizvodnjo arašidovega masla in zadrugo Kooperativa 103.