Mnogo uspešnih športnikov se po končani športni karieri odloči za podjetništvo, kar se lahko izkaže za pravo idejo. Tudi naš gost, nekdanji alpski smučar, danes uspešen podjetnik, Miran Rauter, pravi, da je šel na podjetniško pot že vajen delavnosti, vztrajnosti, reševanja težav in pobiranja po porazih. Res da ga je doma že čakal vpeljan družinski posel, a je v zadnjih 20 letih, odkar je vodenje prevzel iz očetovih rok, posel še nadgradil, podjetje pa utrdil na mednarodnem trgu.

Miran Rauter, nekdanji tekmovalec v alpskem smučanju, je vodenje družinskega podjetja Hermi prevzel od očeta leta 2002. Takrat se je podjetje ukvarjalo predvsem s proizvodnjo in montažo strelovodne in prenapetostne zaščite, v zadnjem času pa se uveljavljajo še s kabelskimi policami in lestvami ter z nosilnimi konstrukcijami za sončne elektrarne. Celjsko podjetje je lani ustvarilo skoraj 20 milijonov evrov prihodkov, ponujajo pa že več kot 7500 izdelkov, ki so plod lastnega znanja in razvoja; registriranih imajo 12 patentov, 12 modelov in deset blagovnih znamk.

Njihovi izdelki med drugim varujejo pred udarom strele slovenski parlament in vladno palačo, jedrsko elektrarno Krško, kontrolni stolp na letališču Jožeta Pučnika Ljubljana, številne proizvodne in sakralne objekte, družinske hiše. Skoraj 60 odstotkov izdelkov izvozijo v več kot 50 držav. V Sloveniji zaposlujejo 131 ljudi, še 24 pa v hčerinskih podjetjih na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji in Avstriji. Med epidemijo covida-19 so pospešili aktivnosti na področju digitalizacije in optimizacije, zgradili so nove proizvodne prostore in potrojili proizvodne zmogljivosti.

V poslu je tako kot v športu, pravite. Če si bil včeraj uspešen, se moraš za jutrišnji uspeh potruditi že danes. Kako bi potegnili vzporednice med športom in poslom?
Ko sem prišel v podjetništvo, ko me je oče dejansko pripravil, da sem se pridružil njegovi zgodbi, se mi je zdelo, da sta to dva zelo različna svetova. Še danes se spomnim, ko sem bil na sestanku pri enem poslovnem partnerju in je rekel: "Miran, ti imaš toliko enih prednosti iz športa, zaradi tega ker si pač marsikaj poizkusil in te prednosti se bodo pokazale v poslu." Takrat mu seveda nisem verjel, danes bi rekel, da je zelo veliko vzporednic.

V zadnjih treh letih ste potrojili proizvodne zmogljivosti. Kako vam je to uspelo v teh turbulentnih časih?
Jaz mislim, da je to skupek vsega. Na koncu mora biti tudi nekaj poslovne sreče, ampak predvsem je to produkt večletnega dobrega dela. Po eni strani vlagamo ogromno v trge, v ljudi, v kupce, po drugi strani v sodelavce. Brez sodelavcev ta zgodba ne bi bila možna. Po eni strani smo uspevali na domačem trgu, po drugi strani smo se izjemno širili v tujino, poleg trgov, kjer imamo lastna podjetja, se pravi Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Avstrija in trgov, kjer imamo distributerje.

Gre za naravno rast podjetja. Treba se je hitro prilagajati spremembam na trgu. Kako dosežete to fleksibilnost, da potem zadovoljite pričakovanja kupcev? Kot ste rekli, imate tudi hčerinska podjetja in skoraj 60 odstotkov izvozite izven meja Slovenije.
Najbolj pomembna stvar je, da vse proizvajamo pod lastno blagovno znamko in da smo dejansko res usmerjeni v inovativnost. To je smer, ki jo je oče zastavil. Vem, da je oče že takrat razvil neke produkte, ki so bili bolj prijazni do inštalaterja, ki je bil uporabnik naših produktov, kot tudi na koncu kvalitetnih produktov, ki so bili na objektih naših končnih kupcev - ali so to bila podjetja, individualne stranke in tako naprej. Temu sledimo. Ogromno vlagamo v razvoj, ogromno vlagamo v razvoj novih produktov in tu smo zelo uspešni.

Oče je o internacionalizaciji le razmišljal, potem ko je sredi 80. let ustanovil to podjetje, vi ste pa izpeljali to, se pravi prodor na tuje trge, uveljavitev na mednarodnem trgu. Od kod ta pogum?
Ne vem, verjetno je to tudi del športa.

Zmage v športu so verjetno pripomogle tudi k vaši podjetniški samozavesti.
Verjetno res. Ker jaz sem vedno rekel, da na vrhu Kitzbühela, smuka, ko stojiš, moraš verjeti vase, se na koncu odločiti in pognati. Zelo podobno se meni zdi v poslu. Oče je res naredil izredno dobre temelje, jaz sem rekel, če se hočemo razvijati v smislu proizvodnega podjetja, bo slovenski trg premajhen in moramo iti iskati nove priložnosti v tujino. Nismo vedeli, kaj vse nas čaka, danes imamo občutno več izkušenj in ogromno zaprtih vrat. Jaz vedno pravim, ne samo, da je treba imeti plan A, B, C, ampak poskušaš na eni strani, če ne gre, greš na drugo strano, če ne, greš čez streho notri do kupca, do potencialnega partnerja. To je ena stvar, ki mene ves čas žene naprej, sem pa zelo vesel, da imam izjemno veliko sodelavcev, ki so vsaj tako okuženi kot jaz.

Vaša osnovna dejavnost je proizvodnja in razvoj produktov za zaščito pred strelami. Kako je oče sploh prišel do te ideje?
To je bolj vprašanje zanj. Oče je bil, jaz rečem, nemiren duh. Bil je na zelo dobri poziciji v enem zelo velikem državnem inštalaterskem podjetju potem pa je šel na privatno pot. Mislil je, da bo delal elektroinštalacije. Na koncu ni naredil ene elektroinštalacije, ampak j videl je žno nišo v sanacijah, vzdrževanju strelovodnih inštalacij. Začel je z ogromnimi s sakralnimi objekti, cerkvami in se skozi to dejansko učil novih stvari.

Imate res ogromno produktov, več kot 7500 različnih produktov na leto izdelate, 14 milijonov kosov. Ali produkte proizvajate glede na povpraševanje kupcev po njih ali sami ustvarjate potrebe na trgu?
To je vprašanje, s katerim se vsak dan ukvarjamo. V gradbeništvu je zelo malo dolgoročnih napovedi in ogromno se zanašamo na preteklo statistiko, na poznavanje projektov, nekih prihodnjih projektov, informacij, ki jih dobimo od naših kupcev, in na koncu se moramo ves čas odločati na osnovi lastnih odločitev. Ko smo šli v tujino smo mislili, da bodo napovedi, polletne, letne. Žal je podobna zgodba tudi tam.

Rekli ste, da brez odlične ekipe seveda ne bi bilo takšnih uspehov, se pa tako kot večina podjetij soočate s pomanjkanjem pravih kadrov, čeprav veliko mladih ljudi štipendirate. Kako se soočate s tem pomanjkanjem kadrov oziroma kje potrebujete največ delavcev, na katerih področjih?
“Pri nas je izziv to, da dejansko rastemo. Mi potrebujemo nove, dodatne sodelavce in seveda štipendiramo predvsem dve smeri: elektro, kar je praktično uporabnost naših izdelkov, in strojno smer, to pa je proizvodnja, sama izdelava je čisto strojništvo. To sta dve glavni stvari, čeprav zdaj štipendiramo tudi že ekonomijo, odpiramo druge branže, marketing in tako naprej. Izziv je splošno pomanjkanje kadra in z našo rastjo zaposlimo na leto približno 20 plus dodatnih sodelavcev. En delček nadomestimo s štipendiranjem, nekaj pa poiščemo na trgu."

Svojo zgodbo o družinskem podjetju ste začeli pred 21 leti, ko ste končali smučarsko kariero. Čeprav si prej sploh niste zamišljali, da bi lahko prevzeli družinsko podjetje, se je zgodilo ravno to. Kako se je zgodil ta premik v razmišljanju?
Ja, res je. Jaz sem bil ves čas športnik, to me je motiviralo in gnalo naprej. Tudi med športno kariero sem, ko je bilo konec smučarske sezone, očetu veliko pomagal, plezal po strehah, montiral strelovode, pridobival praktične izkušnje, a se nisem videl v tem. Mogoče nisem začutil, da je to neka stvar, ki bi me mogoče motivirala. Preskosk sem doživel, ko me je oče peljal na službeno pot v Hannover. Na ta industrijski sejem hodim še danes. Takrat me je uspel prepričati, predvsem mi je pokazal vizijo, nek svoj pogled, kako bi se podjetje razvijalo naprej. Dal mi je podporo, po drugi strani pa mi je zelo jasno povedal, da bom začel na dnu. In tudi sam sem začel najprej v proizvodnji, na montaži, in se skozi to ogromno naučil.

Zanimivo je, da ste v tako kratkem času prenesli to vodenje iz očeta na vas. Že po treh letih ste prevzeli vodenje podjetja. Torej bi rekli, da je bilo ključno to, da ste bili že od otroštva vpeti v samo podjetje in da vas je potem seveda oče znal navdušiti in prebuditi to vašo strast do podjetništva? Je bil to ključ do uspeha?
Jaz mislim, da je res to, kar ste rekli. Ko je nekdo v družini podjetnik, si udeležen v to, slišiš, vidiš, čutiš te izzive, ki jih ima družina ali pa v tem primeru moj oče in ja, verjetno je bil res že en del položen v dom.

Dobrodelnost je ena tistih vrednot, ki jih poznamo v športu. Tudi veliko mladih, perspektivnih športnikov podpirate. Zakaj vam je ta družbena odgovornost tako pomembna?
Jaz izhajam iz sebe. Meni je bilo dano, živel sem v tistih časih, ko smo lahko skoraj vsi smučali ali pa se ukvarjali s športom vsaj do nekega nivoja. Danes so se časi spremenili in v tem trenutku podpiramo šest mladih športnikov tako, da jim dajemo športne štipendije. Merila so zelo preprosta. Jaz pravim, da želimo predvsem mlade narediti v kompletne osebe. Ne samo, da bodo vrhunski športniki, ampak imamo pogoj zraven, da tudi redno delajo šolo. Prepričan sem, da v športu kot v življenju moraš biti kompletna oseba. Tu jim želimo pomagati v tem smislu, da jim zapolnimo en delček mozaika, da se bodo lahko bolj posvetili športu, šoli in na koncu postali boljši ljudje.

Ob tem ste tudi trajnostno naravnani v podjetju. Polovico električne energije proizvedete sami na strehah objektov, uvajate brezpapirno poslovanje, stalno posodabljate proizvodnjo, zato da olajšate delo zaposlenim. Kako bi sicer ocenili poslovno okolje v Sloveniji, če bi ga primerjali z bolj razvitim? Kaj bi lahko spremenili, izboljšali?
Ocenjujem, da je slovensko okolje dobro. Ponuja res veliko priložnosti. Seveda so izzivi, marsikaj bi se dalo izboljšati, pohitriti, predvsem kakšne administrativne stvari v smislu pridobivanje gradbenih dovoljenj, zaposlovanja tujcev, mogoče delovno zakonodajo narediti malo bolj fleksibilno, kajti mi vseeno moramo tekmovati na zahodnih trgih, kjer je to malo drugače. Še enkrat poudarjam, da je slovensko okolje dobro in predvsem dobra valilnica za ideje in za podjetja, ki jih je v Sloveniji zelo veliko.

Uspešno vijuganje med vratci torej še naprej in hvala lepa za ta pogovor.