Podjetje so zaposleni in kdor to verjame, je na poti uspeha. Namreč močna konkurenca je v povprečnosti. Če želiš postati nadpovprečen, najboljši, pa potrebuješ izjemno ekipo.

Andrej Klančar je začel podjetniško pot pri komaj 22 letih. Čeprav je vodenje družinskega podjetja Klančar žerjavi prevzel od očeta leta 2008, ko je bilo gradbeništvo na kolenih, je z inovativnim pristopom, drznimi odločitvami in ekipo mladih zanesenjakov položaj podjetja kmalu po prevzemu še utrdil. Začel je s 14 žerjavi, danes jih imajo več kot 100, trideset redno zaposlenih pa nudi celovito storitev najema žerjavov in gradbenih dvigal. Lani so ustvarili dobrih pet milijonov evrov prihodkov in skoraj 103.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega. Približno 30 odstotkov prometa zaslužijo s prodajo v Avstrijo, na Madžarsko, Hrvaško, v Italijo in Bolgarijo. Sodelujejo tako s slovenskimi kot tudi z večjimi svetovnimi
gradbenimi podjetji. Med drugim trenutno pomagajo pri gradnji viadukta Gabrovica pod Črnim Kalom in bazena Ilirija v Ljubljani, posebej ponosni pa so na projekt Planica, kjer so sodelovali pri gradnji nordijskega centra in velikanke.

Dober dan, Andrej Klančar. Prek sto žerjavov imate. Koliko ste jih ta trenutek recimo dali v najem oziroma so na gradbiščih?
“Trenutno jih je zunaj preko 85.”

Med drugim trenutno sodelujete tudi pri izgradnji drugega tira. Kakšno je to sodelovanje, gre vse po načrtih?
“Prav vse ne gre nikoli po načrtih. Vedno gre tukaj za malo fleksibilnosti. Problemi se pojavijo, potem jih skupaj rešujemo, ampak generalno gledano bi rekel, da nam gre dobro.”

No, sodelujete tudi oziroma ste sodelovali pri izgradnji planiške velikanke in nordijskega centra. Kot vemo, ta konec tedna poteka tam finale v poletih, finale svetovnega pokala. Zakaj ste tako ponosni na ta projekt? Pravite, da je bil za srce.
“Mislim, da je vsakemu Slovencu Planica nekje zapisana v srcu, če pa govorimo o montiranju žerjava na odskočišču velikanke, kjer ti že v startu povejo, da je to praktično nemogoče, potem se ti to zasidra še bolj v srce. Skratka, tam smo res z obilico strasti in z veliko voljo dokazali, da smo kos takemu projektu in žerjav takrat uspešno montirali gor in tako je potem ekipa lahko zgradila to prekrasno velikanko oziroma jo obnovila.”

Ponosni ste tudi na izgradnjo zgorele planinske koče na Okrešlju. Kakšen izziv vam je tam predstavljal ta poseg, se pravi na novo zgraditi planinsko kočo tako visoko?
“Ja, mislim, po eni strani je v ekipi kar nekaj alpinistov oziroma gornikov, po drugi strani je Slovenija prekrasna dežela, ki ima res čudovite hribe, po tretji pa se je ogromno koč že v preteklosti obnavljalo ampak, bi rekel, več ali manj ročno. Tokrat smo z naročnikom dobili skupno rešitev za montažo žerjava s pomočjo helikopterja. Pri tem projektu je sodelovala slovenska vojska, kateri se moram res zahvaliti. To je bil res en posebej projekt, ko vidiš, kako profesionalci z mikrofončki v rokah, kako nič ni prepuščeno naključju."

Zanimivi so tudi vaši projekti z akrobatsko skupino Dunking Devils. Kako pa njim pomagate s svojimi žerjavi?
“To je zanimiva zgodba. Mi stavimo precej na strast. Če delaš to, kar delaš, s strastjo, potem se zgodijo fenomenalne zadeve in ekipa Dunking Devils mislim, da je vsem jasno, da njim učke stalno sijejo z drugačno frekvenco in smo rekli, mi moramo nekaj skupaj ustvariti. Dobili smo idejo, da bi lahko to višino združili z njihovimi skoki in nastalo je že več projektov, ampak najbolj odmeven je bil ta z največjim trampolinom, obešenim na žerjavu, ki je v bistvu zajadral v svet. CNN, Fox TV, Ellen Show, skratka, zelo atraktivna zadeva, Kar je pa lepo pri tem projektu, je, da to ni bil tak finančen zalogaj, kot si ljudje predstavljajo, ampak je šlo v resnici za ogromno kreative.”

O tem smo govorili tudi v naši oddaji, takrat ko smo gostili Dunking Devils. Vi sicer sodelujete pri izgradnji različnih luksuznih hotelov, pa trgovskih centrov in tako naprej. Zdaj, tretjino prometa ustvarite tudi v tujini. Kdo so pravzaprav vaši poslovni partnerji in kako jih pridobivate?
“Na to tujino mi še nismo povsem ponosni, ker je tega še premalo. Moram tudi poudariti, da smo nekoč ogromno prometa iz prodaje, preprodaje žerjavov in ostalih strojev, zadnje leto se pa preusmerjamo res v storitveno podjetje. Sodelujemo na Hrvaškem, nekaj malega smo delali v Avstriji, malo sodelujemo tudi na italijanskem trgu, prodajamo žerjave pa praktično po celem svetu.”

In kako pridobivate partnerje?
“Internet. Internet nas je resnično povezal, internet je bila prelomnica po krizi, ampak o tem danes ne bi izgubljal besed.”

Veselite se predvsem velikih projektov. Kateri so pa najbolj dobičkonosni? Namreč lani ste dosegli petkrat večji dobiček kot leto poprej. Tudi vaša dodana vrednost na zaposlenega je izjemno visoka, 103.000 evrov.
“Običajno je nagrada tako velika, kakor je velik problem, ki ga rešiš. Tako da, zakaj veliki ... Lahko bi rekel, da iščemo čim bolj kompleksne težave, ki jih uspešno rešujemo. Veselimo se projektov, kjer v bistvu pridejo naše izkušnje, naše znanje in tehnične rešitve do izraza. Tam smo potem temu primerno tudi nagrajeni.”

So pa napovedi za globalno gradbeništvo v letošnjem letu precej skromne zaradi grožnje recesije na glavnih trgih. Kako vi to občutite?
“Mi zaenkrat tega ne občutimo še nič. Moja ideja je, da je naša firma še vedno tako majhna in prepričanje je, da če delaš nekaj res dobro, če si nadpovprečen, potem imaš dela vedno dovolj in potem ti izbiraš projekte in ne projekti tebe.”

Sicer pa pravite, da se še nikoli ni bilo lažje ukvarjati s posli kot zdaj, še posebej, če današnje čase primerjate z razmerami pred osamosvojitvijo Slovenije, v 80. letih, denimo, ko se je z obrtništvom začel ukvarjati vaš oče. Zakaj je danes lažje po vaše?
“Jaz bi rekel najprej dostop do znanja. Dandanes je znanje na roki. Praktično če ne znaš, lahko povprašaš, lahko pogooglaš, lahko pa plačaš, da prideš do znanja. To je eno. Drugi, imamo enoten trg. Se pravi, kaj lepše, kot gremo v Italijo. Niti za potni list nas nihče ne vpraša. Gremo na Hrvaško, v Nemčijo, v Avstrijo. To je drugi vidik. Tretji vidik …”

Poslovno okolje je dovolj naklonjeno podjetništvu v Sloveniji?
“Jaz bi rekel, v momentu, ko sem se odločil, da bom podjetnik, sem se tudi odločil, da ne bom jamral, v kakšnem okolju živim. Mi smo tisti, ki premagujemo ovire, mi smo tisti najbolj fleksibilni, ki iščemo pot, tako da bi rekel, kdor jamra čez slovensko zgodbo, jaz mislim, da je treba pogledati še v tujino, da je še marsikaj slabšega. Tako da …”

Posel z žerjavi je očitno prava ideja, ki se je je domislil vaš oče, ampak zanimivo je, da vi sprva sploh niste razmišljali, da bi delali v družinskem podjetju. Študirali ste ekonomijo. Kako ste potem začutili to strast do družinskega posla?
“Ja, jaz sem vedno imel rad ljudi in prodajo in imel sem kar nekaj drugih projektov, celo s. p. sem imel že prej odprt in resnično me oče ni nikoli silil v to zgodbo, nikoli ni nakazoval, da bi bilo prav, da to prevzamem. Ljubezen do tega se je zgodila med študijem, jaz mislim, no, med študijem v Nici, ko sem imel precej časa in sem naredil par majhnih izboljšav za očetovo firmo in dobil potrditev s strani trga in s strani očeta. In takrat sem rekel, okej, tej firmi jaz resnično lahko nekaj še dam, lahko spišem eno zgodbo.”

Takrat ste postavili prvo spletno stran za podjetje. In se je to izkazalo za odlično potezo. Kako je pri vas potekal ta prenos vodenja na mlajšo generacijo? Vemo, da je to zelo občutljiv proces, da 80 odstotkov družinskih podjetij v prihodnjih petih letih propade, zato ker ta prenos ni bil uspešno izpeljan. Pri vas ste to izpeljali uspešno, in to kljub temu, da ste vi vodenje iz očetovih rok prevzeli leta 2008, takrat ko se je začela svetovna gospodarska in finančna kriza, kar je bil verjetno dodaten pritisk na vas.
“Ja pa ne. Po eni strani je bil to idealen čas. Oče je zaključil v res romantičnih časih,
jaz sem pa začel v malo bolj normalnih.”

Zakaj bolj normalnih?
“Zato ker prej je v bistvu bil problem dobave, tako kot danes, ne pa prodaje. Meni pa, kot prodajalcu, se mi je zdelo, da je vedno najtežje prodati. In ko sem vstopil v te čase, ja, vse se je sesulo, ampak v resnici je spet prišlo na površje bistveno več napora in znanja o prodaji. Breme je bilo, ker resnično sem rekel, te firme ne smem zafurati, in obljubil sem si, da bom pet let zdržal, pa tudi, če po vseh štirih. In hvala bogu mi je uspelo. Imel sem pa srečo, da je bila ta firma izredno majhna in fleksibilna.”

Kako torej gradite svojo ekipo? 30 redno zaposlenih imate in pravite, da je prava umetnost prepoznati njihov potencial, jih aktivirati in usmeriti v razvoj talentov. Kako jih spodbujate?
“Na raznorazne načine. Ideja je ta, da aktiviran, motiviran delavec v povprečju naredi 70 odstotkov več oziroma boljše. Se pravi, se ta zadeva tudi splača. Ampak ni samo fora v številkah, ampak tudi v njihovih iskricah v očeh, v njihovem razvoju, v ljubezni, v nasmehih, se pravi, da je služba res en del identitete.”

In to spodbuja kreativnost ljudi in to je tudi vaša največja konkurenčna prednost. Kaj pa, seveda napake, vzponi in padci, to so del vsake podjetnikove poti. kako takrat ravnate, ko se zgodi kakšen neuspeh?
“Mislim malo romantično bo slišati, ampak resnično vsakič, ko začenjamo neko novo zgodbo, naletimo na eno napako ali več. Ampak mi na to gledamo kot na šolo, kot na del procesa, na oviro, katero moramo zaobiti, preskočiti ali pa skopati rov spodaj.”

In pomembno je tudi, da se iz svojih napak kaj naučimo in pa seveda, da se ti od višine ne zvrti, ne, ko ste na vrhu žerjava.
“Res je.”

Hvala lepa za ta pogovor. Želim vam še veliko kreativnosti, veselja do dela in strasti.
“Hvala, ker ste nas povabili.”

Naslednjo oddajo Podjetno naprej si lahko ogledate v ponedeljek, 3. aprila. Predstavili vam bomo podjetnico Anito Šumer, ki je v zadnjih 11 letih poskrbela za pravi razmah peke z drožmi pri nas in v svetu.