Erman, ki je odraščal v Begunjah, kjer je glasba bratov Avsenikov nekaj vsakdanjega, že od najstniških let izdeluje predvsem kitare. Skoraj polovico jih izvozi v Nemčijo.

Približno mesec dni ročnega dela, potrpljenja, natančnosti in predvsem veselja do dela je potrebnih za izdelavo ene kitare ali kontrabasa, pravi Aleš Erman, ki v svoji delavnici v Radovljici po tradicionalnem postopku izdeluje unikatna glasbila. Izdelave prve kitare se je lotil v srednji šoli, ker z obstoječo ni bil najbolj zadovoljen. Od takrat se je podpisal pod več kot 300 glasbil, ki spadajo med izdelke domače in umetnostne obrti. Njegove kitare in kontrabasi so namenjeni predvsem izvajanju narodnozabavne glasbe in džeza. Kar 80 odstotkov izdelkov izvozi, prednjačijo pa kupci iz nemškogovorečih držav. V zadnjih dveh letih je razvil tri nove tipe kitar. Zdaj se ukvarja z razvojem drugega modela električne kitare in z uporabo komponent iz karbonskih vlaken v trupu koncertne kitare.

S svojimi rokami ustvarjate nekaj tako žlahtnega, kot je glasbilo. Kako se počutite ob tem? Se vam ta ljubezen, ki jo vlagate v izdelavo nekega glasbila, tudi vrača?
Aleš Erman: “Zagotovo. Brez tega vračila te ljubezni oziroma naklonjenosti strank bi bilo to nesmiselno. Vzdušje, navdušenost in tista izpopolnitev želje stranke, ki jo dobiš, ko kupec prvič preizkusi kitaro, to je tista pika na i, ki jo rokodelec, kot sem jaz, želi dobiti nazaj. In zaradi tega vztrajamo pri svojem delu.”

Glasbila izdelujete večinoma po naročilu. Zakaj se nekdo sploh odloči, da želi unikatno glasbilo, ki je lahko nekajkrat dražje od tovarniškega? Kaj je prednost?
Aleš Erman: “Prednost takih glasbil je, da so točno prilagojena določenim specifikam uporabnika. Mogoče ima kdo manjšo, večjo roko, mogoče pričakuje zvokovno drugačno sestavo, spekter teh frekvenc, ki ga glasbilo da. To so recimo taki detajli, kjer se mi, ki delamo kitare po naročilu, zelo hitro lahko prilagodimo.

Na leto izdelate približno 15 različnih glasbil, po navadi jih izdelujete sočasno nekaj. Kaj je pri tem delu najpomembnejše, da je kupec potem na koncu zadovoljen?
Aleš Erman: “Zelo dobro je poznati zahteve kupca, recimo da se nekoliko med sabo pogovoriva, kontaktirava, da se pošljejo kakšne slike in na koncu potem te kitare, ki jih kupec dobi v roko, moje vodilo je vedno, da mora dobiti več, kot pričakuje. In tega se držim, in ker delam več kitar naenkrat, jih lahko med sabo primerjam, primerjam jih z zapiski iz preteklosti, kar sem do zdaj že naredil, in zaradi tega je to odstopanje od želenega in pa dobljenega glasbila na koncu minimalno oziroma tisto, kar dobi, presega tisto, kar pričakuje.”

Da na trgu opozoriš nase, moraš stalno razvijati nekaj novega, kupcu ponujati nekaj novega, drugačnega, da si drugačen od konkurence. Kako sledite smernicam, novim materialom? Od kod pravzaprav ideje za novosti?
Aleš Erman: “Idej je na spletu ogromno. Žal na začetku spleta nisem poznal, ampak zdaj, ko to je, se točno ve, kaj kdo dela in kako dela. In tisti, ki gremo naprej, ki razvijamo svoje izdelke, jih izpopolnjujemo, pač pobereš idejo tu in tam. V tem ni nobene skrivnosti. Pomembno je, da ta ideja, ta novost paše v kompleten izdelek, v kompletno kitaro. Če samo eno idejo vzameš od nekod, ki se ne sklada z vsemi drugimi stvarmi, ki jih na kitari narediš, je celo slabša od tistega, kar bi lahko naredil, če bi ostal na tistem, kar si prej delal."
Ustvarjate torej novosti, tudi inovacije. Kako pa je z njihovo zaščito in zakaj nimate lastne blagovne znamke?
Aleš Erman: “Že od nekdaj delujem v smeri, da sta dober zvok in dober izdelek neke vrste moja prepoznavnost oziroma blagovna znamka. Na koncu so kupci, vsem kupcem je skupno to, da pridejo do mene zaradi tega, ker vedo, da bom kitaro naredil sam. In ki nekoč ne bom več mogel delati kitar, tudi če bi izdelki nosili moje ime, to ni več isto glasbilo. Zaradi tega, recimo, se ne ukvarjam z zaščito teh patentov, idej. Po navadi ugotoviš, da nekaj podobnega že tako ali tako obstaja, in tista birokracija izza enega samega iz delavnice ... Nekoliko preveč zahtevna, pa časovno preveč obremenjujoča.”

Kako pa se potem promovirate? Kdo so vaše stranke, kako pridobivate nove kupce, ki prihajajo tudi iz tujine, kajne?
Aleš Erman: “Da. Že naključje je pač hotelo, da so bile prve stranke večinoma tujci, in takrat je bilo tako, sicer sem postavil spletno stran, vendar pa je bila glavna reklama tista od uporabnika, torej od ust do ust. Za tisto se mi zdi, da tudi največ šteje in največ velja. In za dobro kitaro, za dober izdelek se vedno najde kupec, za tiste slabe je pa treba malo več investicije v promocijo. K sreči mi tega ni treba. Dovolj je izdelkov na trgu, dovolj je izdelkov med ljudmi in tistih nekaj ljudi, ki prepoznajo vrednost rokodelsko narejene kitare, bo vedno dovolj za moje preživetje.”

No, svojo zgodbo pišete že od najstniških let, ko ste še obiskovali srednjo lesarsko šolo v Škofji Loki in takrat tudi nastopali s svojim ansamblom. In prišel je trenutek, ko ste potrebovali novo kitaro. Kako ste zbrali pogum in kako vam je sploh prišlo na misel, da ste potem izdelali kar svojo, sami?
Aleš Erman: “Začelo se je tako, da sem denar, ki sem ga imel za malico, na skrivaj privarčeval za nakup kitare. Ta kitara ni bila v redu in izkazalo se je, da bo treba narediti oziroma kupiti novo, ker pa denarja ni bilo, sem si jo pa pač naredil. Ob pomoči sošolcev sem spravil skupaj svojo prvo kitaro, z njo nekaj časa nastopal, hkrati smo pa na srednji lesarski šoli gledali film o goslarju Demšarju, ki je razlagal o izdelavi violin, in to je bila tista pika na i, sem si rekel: to pa moram še sam poskusiti. In tako je nastala moja druga, pa tretja kitara, no, četrta je pa šla že v prodajo, ker sem v vmesnem času dobil pozitivno mnenje te komisije Rokodelske zbornice, da so to rokodelski izdelki domače obrti.”

S prvimi kitarami, s svojimi, niste bili ravno zadovoljni. Kako ste potem pridobivali potrebno znanje in izkušnje?
Aleš Erman: “Ena velika prednost, čeprav tudi po drugi strani šiba, je bila, da sem ustvarjal iz povsem povprečnega materiala in z enim povprečnim materialom moraš imeti kar nekaj idej ali pa znanja, mogoče izkušenj, občutka, da dosežeš soliden zvok.”
Les je torej zelo pomemben.
Aleš Erman: “Les je zelo pomemben. Seveda ga takrat nisem imel. Pri nas ni nihče izdeloval kitar. Tako da je bilo takrat potem to tista izkušnja, ki mi je koristila za naprej
za izdelavo boljših kitar. Iz teh osnovnih, prvih izdelkov sem se precej naučil, so pa še vedno v uporabi.”

Kje pa nabavljate les?
Aleš Erman: “Veliko lesa za sprednje plošče, kar je smrekovina, dobim s Pokljuke. Mislim, da ga imam zdaj že dovolj do svoje upokojitve. Nekaj je težav z javorjem rebrašem, ki prek teh različnih dražb izredno hitro pridobiva na račun nakupov teh izdelovalcev furnirja, ki si to lahko privoščijo, mi pa potem ta les iščemo, kot pravim, Pokljuka, zasebniki, se pravi lastniki gozdov, Italija, Bosna, vsepovsod. Treba ga je pa skladiščiti, pet let je tisti minimum, raje deset, petnajst let je običajno star les, ki ga uporabljam.”

Ste že od nekdaj vedeli, da bo to vaš poklic? Namreč vi ste diplomirali na biotehniški fakulteti, kajne, in se sprva zaposlili kot tehnolog v tovarni pohištva?
Aleš Erman: “Da. Od tistega filma z gospodom Demšarjem naprej, ko je rekel, da on obdela les do stotinke natančno, sem rekel, tega pa ne verjamem. Ampak je nekaj resnice v tem. In od takrat, recimo, sem zagrabil vsako priložnost – seminarske naloge, članki, knjige, kar je bilo od kitare, sem si prebral, naredil seminarsko nalogo na temo resonančnega lesa, kaj podobnega in na ta način sem potem čisto naključno, ko sem prekinil službo v tovarni notranjih vrat, nekoliko resneje zagrabil kitaro.”
Zdaj delujete kot samozaposleni v kulturi. S kakšnimi težavami se srečujete, kaj vam predstavlja največji izziv?
Aleš Erman: “Mogoče smo tukaj ti samozaposleni nekako v istem košu. Vsi imamo zelo podobne težave. Če si sam za vse, je pač težko oziroma ... Po drugi strani je tudi v redu tako. Ampak težave, ki jih imamo, so zagotovo, da je kapital ... Kapitala, s katerim bi lahko ne vem kaj postavil, ni, potem se pravi kredite težko dobiš, če zboliš, nimaš osebe, ki bi te nadomestila. To je specifika tega rokodelstva. Samo ta oseba naredi tako in nobena druga. Take stvari so skupne vsem samozaposlenim, ki delamo večinoma ročno.”
In z ljubeznijo in s strastjo in ob tem čutite še neko poslanstvo, tako da vam želim še veliko tega umetniškega ustvarjanja in najlepša hvala za ta pogovor.