Upodobitev temelji na simbolični in povsem praktični binarnosti, na katero je stavila cela vrsta podob, ki so krasile letake in razglednice, s katerimi so na Koroškem živeče Slovence nagovarjali, kako naj 10. oktobra 1920 glasujejo.

Praktični zato, ker so tako narekovala volilna pravila: volivci so namreč prejeli dve glasovnici, belo za jugoslovansko stran in zeleno za avstrijsko-nemško.

Obe so morali tudi oddati, in sicer so tisto, za katero so glasovali, v ovojnico položili celo, drugo pa pretrgali. Da ne bi bilo kakršne koli zmede in posledično neveljavnih glasovnic, so v slovenskem časopisju in na plakatih natančno navajali navodila glasovnega postopka: "Na beli glasovnici je tiskano: Jugoslavija (Jugoslawien), na zelenih pa Österreich (Avstrija). S kuverto in obema glasovnicama stopi v volilno celico, deni belo glasovnico celo in popolnoma nepoškodovano v kuverto, raztrgaj zeleno glasovnico na dva dela in utakni ta dva razstrgana kosca papirja tudi v kuverto. Na to zalepi kuverto, stopi iz glasovalne celice in izroči to kuverto predsedniku občinske glasovalne komisije. Na glasovnico ne smeš ničesar napisati ali pripisati. Eno pa si predvsem zapomni: Bela glasovnica mora ostati cela, zeleno glasovnico pa moraš raztrgati na dva dela."

Na simbolični ravni propaganda temelji na starem dualizmu med dobrim in zlim, čistim in umazanim, svetlobo in temo … Plakati in razglednice so izkoristili dvobarvnost glasovnic in tako je jugoslovanska stran z belo obarvala angela, ki stoji nasproti zelenemu hudiču z zmajevskimi krili. Avstrijska seveda prav nasprotno. Na sploh je motiv zloveščega zelenega zmaja, po katerem hodi že omenjeni v slovensko nošo oblečen fant, precej pogost, s tem pa se naslanja na tradicionalno povezovanje zmaja s hudičem, ki ga na stari krščanski ikonografiji teptata Marija ali pa sv. Jurij. Zeleni so tudi avstrijsko-nemški oguljeni suknjiči, ki kot tujki motijo idilično slovensko pokrajino.

To nemara še danes med vsemi slikarji najbolj povezujemo s slikarjem Maksimom Gasparijem (1883−1980), vesnanom, ki je že med prvo svetovno vojno ustvaril številne propagandne razglednice, pred koroškim plebiscitom pa bil pravzaprav vodilni umetnik, ki je prispeval svoje podobe, da se razširijo med ljudi.

"Slovenci, za zmiraj gre!"
"Gaspari se je plebiscitnih razglednic lotil tudi zato, ker je bil njegov motiv za slikanje "iz naroda za narod", bil pa je tudi osebno vezan na Koroško, saj je njegova žena Frančiška prihajala iz doline Rož na Koroškem. Zato se ga je dogajanje zelo dotaknilo in se je kot izjemen karikaturist, likovnik tudi lotil politične propagande," pove Zdenka Semlič Rajh, soavtorica razstave "Slovenci, za zmiraj gre!" Razstava ob 100. obletnici koroškega plebiscita, ki sta jo pod vodstvom Dragana Matića pripravila Arhiv RS in Pokrajinski arhiv Maribor, odpirajo pa jo na predvečer koroškega plebiscita.

"Kolikor poznam gradivo, so od slovenskih razglednic kot takšnih nastale zgolj Gasparijeve. Gaspari se je povezal z Narodnim svetom za Koroško, ki je vodil propagando in jih je verjetno naročal ter potem poskrbel za raznašanje tega gradiva po terenu," pojasni.

Pokrajinski arhiv Maribor je v zgodbo vpet kot hranitelj največje zbirke plebiscitnega propagandnega gradiva, ki zajema tako letake, lepake in razglednice kot tudi časopisje, ki je izhajalo v času plebiscita. Hrani pa gradivo obeh strani, se pravi tako jugoslovansko kot nemško propagando. Nekaj je tudi upravnega gradiva, katerega provenienca so upravni organi, ki so delovali na ozemlju, ki je bilo predmet plebiscitnega odločanja.

V sklopu, ki bo na razstavi namenjen propagandi, želijo dati torej ob vsem dobro poznanih Gasparijevih razglednicah priložnost tudi predstavitvi druge vrste gradiva, s katerim sta obe strani nagovarjali ljudi in odgovarjali druga drugi. Na slovenski oz. jugoslovanski strani je propagando vodil Narodni svet za Koroško, ki je bil ustanovljen na pobudo generala Rudolfa Maistra, ki je svet tudi vodil in bil na začetku gonilni motor jugoslovanske propagande. Na avstrijski strani je propagando vodil precej agresivnejši Heimatdienst.

Namesto nacionalnih ljudem pomembni gospodarski interesi
Zdenka Semlič Rajh, sicer tudi v. d. direktorice Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ki kot nekdanja arhivistka Pokrajinskega arhiva Maribor dobro pozna tam hranjeno bogato gradivo, poudari, da pri koroškem plebiscitu ni šlo toliko za izrekanje o nacionalni pripadnosti, ampak prej za pripadnost državi kot taki. "Prebivalstvo je dobilo možnost, da se samo odloči in odloča med nacionalnimi interesi in tudi drugimi, predvsem pa gospodarskimi interesi. Demarkacijska črta je namreč prinesla določene slabosti. Kmetje so bili odsekani od trgovskih središč, novozačrtane meje so Avstrijo odrezale tudi od strateških surovin za njeno industrijo in infrastrukturo. Slovenska propaganda se je na začetku zelo naslanjala na etnično pripadnost, na slovenski jezik, nagovarjala je predvsem slovensko govoreče Korošce, ki naj bi igrali odločilno vlogo. Potem pa se je izkazalo, da motiv nacionalne pripadnosti sploh ni bil tako zelo pomemben," razloži.

Na kaj sta stavili obe strani propagandne vojne?
Medtem ko je jugoslovanska stran propagirala predvsem združitev vseh slovenskih oz. jugoslovanskih bratov, ki so živeli na območju propadle monarhije, je avstrijsko-nemška poudarjala nedeljivost Koroške, da bi morala ostati enotna, složna skupnost dveh narodov. Jugoslovanska stran je obsojala "nemčurje" kot privržence nemške države. Pojavljale so se celo prikrite grožnje, ki pa so se izkazale za veliko napako v propagandni strategiji. Medtem je nemška propaganda poudarjala razliko v mentaliteti med Jugoslovani in Nemci, pri tem pa izkoriščala nezadovoljstvo tistega dela prebivalstva, ki sta mu nova jugoslovanska uprava in nov uradni jezik prinašala nevšečnosti. Kot pove soavtorica razstave, so na nemški strani Slovenijo tudi videli kot neke vrste slugo za srbsko državo. "To je bil eden od ključnih elementov, ki jih je nemška stran videla kot problematične."

Med najmočnejšim orožjem jugoslovanske propagande so bili gospodarski argumenti. Ves čas so poudarjali zelo slab gospodarski položaj Avstrije, slabo stanje krone, pomanjkanje živil in hrane. "Tu so se naslanjali predvsem na izjave avstrijskih politikov, ki so tudi v časopisju pisali o tem, da je Avstrija v zelo slabem stanju, da se ne bo mogla sama preživeti in bi bilo zato najboljše, da se pridruži nemški državi. To je s pridom izkoriščala jugoslovanska stran, ki je poudarjala te bedne razmere v Avstriji."

Lakota, pred katero lahko reši le Jugoslavija
Pisalo se je, kako predvsem otroci in starejši stradajo, po drugi strani pa so jim na jugoslovanski strani obljubljali dovolj živeža za vse. "Opozarjali so predvsem na to, da je avstrijska stran pred bankrotom, na drugi strani pa so Jugoslavijo povzdigovali in predstavljali kot žitnico Evrope, deželo, v kateri je dovolj hrane, v kateri ljudje niso lačni," razloži.

Povzdigovali so kmete in svarili pred Judi v Avstriji kot tistimi, ki krojijo svoje zakone. Obenem pa pozabili na delavstvo, ki je bilo vendarle zelo močno. Avstrijska stran je poudarjala enotnost Celovške kotline, ki bi jo ogrozila jugoslovanska zasedba, s tem pa kmete odrezala od trgov, kot sta Celovec in Beljak.

Jugoslovanska stran je svarila, da bodo ob morebitnem uspehu avstrijske strani sledili izgon duhovščine, zaprtje cerkva, prepoved cerkvenih obredov, kar je pravzaprav nekaj, kar se je na koncu zares uresničilo.

Ob napačni izbiri vrnitev na fronto fantom ne uide
Obe strani sta izkoristili tudi še vedno svež strah pred grozotami in uničenjem vojne. Jugoslovanska stran je poudarjala, da bo želela Avstrija zaradi slabega položaja, v katerem se je znašla kot poraženka velike vojne, to nadomestiti in odkorakala nad Prusijo in druge države, s tem pa fante in može znova odvlekla na bojišče. Na drugi strani pa je avstrijska stran podobno očitala jugoslovanski, da bodo morali biti koroški mladeniči in možje vpoklicani v vojsko kralja Petra, in med ljudmi se je razširil strah, se bodo morali boriti in umirati za osovraženo državo. Pri tem so pritiskali predvsem na matere, naj ne glasujejo tako, da bodo njihovi sinovi znova padali na oddaljenih bojiščih.

Kje je propaganda zgrešila?
V časopisju in tudi na propagandnem materialu je v dneh pred plebiscitom zaznati optimizem, češ da je odločitev za Jugoslavijo zagotovljena. Prešteti glasovi po 10. oktobru so bili zato toliko večji udarec. Kje se je propaganda uštela? Kateri pristopi so bili zgrešeni? Po končani propagandni vojni se je izkazalo, da volivci vendarle niso toliko pomena pripisovali nacionalni pripadnosti kot gospodarskim interesom in povsem življenjskim vprašanjem. "Torej vsakdanje življenje, ki je z demarkacijsko črto prineslo celo vrsto težav. Gospodarski interes je očitno prevladal nad etničnim," pove Zdenka Semlič Rajh.

Ljudi torej ni toliko skrbelo narodno vprašanje, saj so že z narodnim programom Zedinjene Slovenije v sredini 19. stoletja in prvimi slovenskimi časopisi kljub pritiskom ohranjali močno narodno zavest. Obenem je Koroški deželni zbor izdal proklamacijo, v kateri je Slovencem oz. tistim, ki so se deklarirali za Slovence, obljubil, da bodo lahko tudi po plebiscitu uporabljali svoj materni jezik, govorili v slovenščini in jim bodo nudili enake pravice kot Avstrijcem, kar pa se potem, kot vemo, ni uresničilo.

Pogled v idilično slovensko krajino, kakršno je znal ujeti le Gaspari
Če se v tem kontekstu vrnemo h Gasparijevim razglednicam, je v teh prepoznati predvsem dva prevladujoča poudarka, oba usmerjena v poudarjanje narodnega vprašanja in identitete. Prvi se ga subtilno dotika s prepoznavnimi simboli, kot so gorenjski nageljni in srčki, idealistični pogled v slovensko pokrajino z gorenjsko naravo in cerkvenimi zvoniki. Drugi poudarja nacionalno pripadnost z diskreditiranjem nasprotnika kot zelene žabe, ki se bo razpočila, ali pa pohojenega zelenega zmaja oz. hudiča. Podobe s subtilno narodno motiviko, ki je tako zelo značilna za Gasparija, so večinoma ostale na razglednicah, tiste, ki so se nanašale na poudarjanje nacionalnega momenta, pa so bile tiskane tudi v obliki plakatov. Kot denimo v uvodu opisani plakat z dekletom in fantom, ki v narodnih nošah hitita glasovat, podoba, ki so jo izbrali tudi kot vodilno vizualno vodilo za omenjeno razstavo. To bo v kratkem pospremil tudi istoimenski katalog k razstavi, ki bo poleg vsega razstavljenega gradiva vseboval tudi podrobnejše razprave na temo koroškega plebiscita in razstavljenega gradiva.

Slikovno gradivo sta prispevala Pokrajinski arhiv Maribor in Muzej novejše zgodovine Slovenije. Za pomoč pri gradivu in podatkih se posebej zahvaljujem tudi Marku Štepcu.