Bremena, ki so jih nalagali fevdalci, so bila vedno hujša, pojavljaje so se nove dajatve, povečevalo se je število dni tlake, ob tem pa so kmete na tem območju bremenili tudi turški vpadi in obramba pred njimi.

Čeprav so bili vsi upori brez uspeha in zatrti z nasiljem ter niso v ničemer spremenili odnosa fevdalcev do kmetov niti niso spremenili kmetovega težkega položaja, pa ima kmečki upor, kot v zborniku Leukhup! zapiše zgodovinar Sašo Jerše, "izjemno mesto, tako v zgodovini notranjeavstrijskega prostora kakor tudi v slovenskem nacionalnem spominu. Notranjeavstrijskim fevdalcem je bil upor spomin, ki jim je vlival strah pred kmeti in jih utrjeval v njihovem preziru do kmetov. V spomin kmetov pa se je morda zapisal kot nedokončano dejanje, ki zavezuje k novim dejanjem enake vrste."

Prvo gibalo uporov je bila zahteva po pravičnosti

Jerše poudari tudi, da je bilo vselej prvo gibalo kmečkih uporov zahteva po pravičnosti. Več kot 90 odstotkov prebivalstva je bilo namreč kmetov in na njihovih ramenih sta slonela preživetje in blaginja celotne družbe, pa vendar so bili potisnjeni na družbeno dno, njihov položaj je bil v največji meri odvisen od zemljiškega gospoda.

Zemljiška gospostva so morala postajati denarno vse bolj dobičkonosna. A kot v zborniku Leukhup! ugotavlja zgodovinar Boris Hajdinjak, so se spremenila tudi "duhovna obzorja večinskega kmečkega prebivalstva. Če je za srednji vek veljalo, da so zaradi romanj tudi kmetje veliko potovali, je to še bolj veljalo za čas, ko so se kmetje zaradi potrebe po denarju začeli vključevati v trgovino. Čeprav so bili še vedno nepismeni, so gotovo bili v stiku z izobraženci, saj so bile možnosti za izobraževanje večje kot kadar koli prej."

V tem napetem ozračju se je pred 450 leti, torej leta 1573, zgodil slovensko-hrvaški kmečki upor, ki je v spominu, literarnih delih in ljudski domišljiji pustil globok pečat do današnjih dni. Eden izmed njegovih voditeljev Ambrož (ali pozneje napačno poimenovan kot Matija) Gubec je postal prototip malega človeka, ki se upre vladajočim nepravičnim silam. Njegov antipod je grof Ferenc/Franjo/Franc Tahy (Tahi), ki ponazarja vse slabo, kar lahko prinese oblast nad ljudmi in kapitalom.

Zgodb, interpretacij, uprizoritev tega upora, predvsem pa domnevnega konca s krutim maščevanjem nad upornimi kmeti v središču Zagreba je toliko, da je kar težko na kratko in predvsem z zgodovinskimi viri podprto orisati dogajanje tistega časa.

Napetosti so se zgostile na posestvih vplivnega plemiča Tahyja

V spodnjem orisu se opiram na ugotovitve zgodovinarja Vaska Simonitija v delu Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, ki sta jo napisala skupaj s Petrom Štihom.

Sredstva za Vojno krajino, ki je bila vzpostavljena za obrambo pred turškimi vpadi in v okolici katere so za pomoč pri obrambi naseljevali vojaško izurjene Uskoke, so neprestano naraščala, račun pa je bil izstavljen podložnikom. Kmetom so dohodke zmanjševale tudi številne pristojbine za uporabo mostov, cest, prihod v mesto in podobno. Vse to je šlo v žep plemstva. Poleg zniževanja trgovinskih možnosti kmetov in večanja njihovih bremen so slabšale položaj podložnikov še razmere, ki so izvirale neposredno iz fevdalnih odnosov znotraj zemljiških gospostev.

Napetosti so se zgostile na posestvih vplivnega ogrskega plemiča Ferenca (na današnjem slovenskem ozemlju imenovanega Franca) Tahyja, poveljnika obrambnega območja proti Turkom med Dravo in Blatnim jezerom, ki je bil sicer v dobrih sorodstvenih zvezah s hrvaškim plemstvom. Njegova žena je bila Elena (Jelena) Zrinski, sestra slavnega hrvaškega plemiča in vojaka Nikole IV. Zrinskega, ki je v letu 1566 do svoje smrti branil utrdbo Szigetvár/Siget, ki jo je oblegala močna turška vojska pod vodstvom najuspešnejšega sultana Sulejmana Veličastnega.

Tudi sam Franc Tahy je izhajal iz pomembne družine – njegov oče Ivan Tahy je bil v letih 1524–1526 celo hrvaško-slavonsko-dalmatinski ban. Franc pa je bil pomemben vojaški poveljnik, saj je med drugim poveljeval obrambnim utrdbam v Vojni krajini. Potem ko je zaradi turške zasedbe izgubil večino rodbinskih posesti na območju Slavonije, je pridobil nove posesti na zahodnejših območjih. Med drugim je leta 1556 kupil grad Štatenberg na Spodnjem Štajerskem pri Makolah. Ta je bil zanj zelo pomemben, saj se je od leta 1559, ko je postal baron, imenoval prav po njem.

Bolj problematičen pa je bil njegov nakup polovice susedgradsko-stubiškega gospostva leta 1564. Temu so nasprotovali lastniki in dediči druge polovice tega gospostva in med njimi je potekala prava mala vojna. Oboji so brez pomisleka pri tem uporabljali svoje podložnike. Spopadi so zahtevali tako materialne kot človeške žrtve, vse pa je bremenilo podložne kmete.

Šest metrov dolg zapisnik pritožb podložnikov

Vse to je trajalo več let. Ob tem so Tahyjevi podložniki z različnih posestev pogosto opisovali še njegovo kruto in nasilno vedenje. Nekatera pričevanja, ki so jih podložniki pošiljali na Dunaj samemu vladarju, je v delu Štatenberg in kmečki upor opisal zgodovinar Jože Koropec. V prošnji vladarju, ki jo je poslal nekdanji štatenberški podložnik Matevž Pijanec, veliki kmet iz Makol, beremo, da Tahy "nas uboge kmečke ljudi tako stiska, zapira in siloma odvzema imetje, da sem moral oditi praznih rok. Z ženo in majhnimi otroki sem šel na kmetijo v vas Videž v konjiško gospostvo. Obrtnik Štefan Sivak iz Ljubečnega, kolar Miha Brumec, kovač Urban in Klavž Kopriva iz Makol so mu morali začeti opravljati razna dela kar zastonj."

A Tahy je imel kot pomemben vojskovodja z imenitnimi rodbinskimi zvezami pri habsburškem vladarju dobro zapisano ime. Kako visok je bil njegov položaj, priča tudi upodobitev pogrebnega sprevoda za umrlega cesarja Ferdinanda I. leta 1564. Med možmi, ki nosijo krsto cesarja, je namreč Boltežar Tahy, najstarejši sin izmed devetih (znanih) otrok Franca Tahyja in Elene Zrinski. "Verjetno bi krsto moral nositi Franc, pa je bil zadržan in ga je nadomeščal najstarejši sin. A to dokazuje, kakšen vpliv je imel na dvoru," dogodek postavi v kontekst zgodovinar Boris Hajdinjak.

Na številne pritožbe je Ferdinandov naslednik na prestolu Maksimilijan II. odgovoril na danes moderen način: ustanovil je posebno komisijo. Julija 1567 je vladarjeva komisija zasliševala 508 prič v preiskavi proti Tahyju in napisala več kot šest metrov dolg zapisnik. "Iz tega časa je tudi urbar za to območje, in ko je hrvaški zgodovinar Branimir Brgles primerjal imena, kdo je kot priča nastopil pred komisijo, in jih povezal s podatki v urbarju, je vidno, da se niso pritoževali najbolj ubogi podložniki. Pritoževali so se tisti, ki so že videli nekaj sveta in so imeli tudi nekaj pridobljenega imetja. To nam pokaže, da se ljudje na samem socialnem dnu ne zmorejo upirati, ampak lahko to storijo tisti, ki imajo tudi drugačne izkušnje sveta," poudari Hajdinjak.

Krutost in samovolja prebili prag kmečkega potrpljenja

A podložniki so ostali razočarani, saj se Tahyju kljub vsemu ni zgodilo nič. So se pa začenjali manjši upori kmetov na posameznih posestvih. "Tahy je zahteval s privoljenjem zagrebških cerkvenih oblasti zelo zvišano cerkveno desetino. Januarja 1568 je poklical svoje strelce in služabnike s Štatenberga in prav z njimi zatrl upor. Močna posadka na Štatenbergu dokazuje, da se je Tahy že takrat zavedal možnosti kmečkega upora," stopnjevanje napetosti opisuje zgodovinar Jože Koropec.

Odnosi med podložniki in družino Tahy so se skrajno zaostrili. Bogo Grafenauer, starosta slovenskega zgodovinopisja, ki se je prvi pri nas obsežno ukvarjal s temo kmečkih uporov, je o takratnem dogajanju zapisal: "Od podložnikov, za katere je izvedel, da so v mestu prodali živino, žito ali vino, si je izposojal denar. Če pa so se drznili zahtevati, da naj jim ga vrne, jim je raztrgal zadolžnico, jih dal zapreti ali kaznovati s šibami. (…) S silo je jemal kmetom živino in druge stvari – zlasti ob opravljanju vozne tlake, ko so jim žival večkrat uničili tudi iz same objestnosti. (…) Pravico do sodstva nad svojimi podložniki, ki jo je imel kakor vsi drugi graščaki, je uporabljal le kot sredstvo za izmozgavanje denarja od kmetov. Ali jim je nalagal globe ali pa so se morali odkupovati iz ječe, kamor jih je bil samovoljno zaprl. (…) Njegov sin Gabriel je dal na primer Lovrenca Koprivo iz Makol, potem ko ga je ranil s sabljo, za vrat privezanega nekaj časa vleči po tleh, ko pa se je rešil, je grozil vaščanom, da si bo v njihovi krvi še roke umival."

Tudi zgodovinar Vasko Simoniti navaja, da sta po izpovedih Ilija Gregorića, ena od vodij slovensko-hrvaškega upora, ki je izbruhnil leta 1573, prav Tahyjeva krutost in samovolja prebili prag kmečkega potrpljenja. Kmete je do skrajnosti poniževalo in prizadelo vodenje deklet na grad, kjer si jih je fevdalec gole ogledal, izbrane dal okopati in si potem z njimi tešil spolno strast.

Po večkratnih neuspešnih pritožbah in odposlanstvih pri cesarju Maksimilijanu II. so kmetje ustanovili kmečko zvezo, da bi pripravili širši upor. "Zgodovinski spomin je kmete spodbujal k vztrajnosti, hkrati pa tudi k skrbnejšim vojaškim pripravam, iz katerih je rasla samozavest, a tudi previsoki cilji, kot so izločitev vloge fevdalcev iz družbe, vzpostavitev cesarskega namestništva v Zagrebu, prevzem skrbi za mejo, mitninska in carinska prostost trgovskih poti za kmečko trgovino ter pobiranje vseh dajatev z lastnimi ljudmi," kmečke zahteve našteje Simoniti.

Iz lokalnih uporov je nastal hrvaško-slovenski upor

Tahyjevim zagorskim podložnikom konec aprila in maja 1572 ni uspelo zasesti gradu Susedgrad, so pa 21. junija 1572 zasedli grad Stubica. Že pred tem so v prvi tretjini junija 1572 Tahyjevi štajerski podložniki zasedli grad Štatenberg.

Iz lokalnega upora je konec januarja 1573 nastal mnogo večji hrvaško-slovenski upor. Zajel je Zagorje, segel na Hrvaškem še južno od Save, na slovenskem ozemlju pa se je navezoval na področje Spodnje Štajerske med rekama Savo in Sotlo ter se na Kranjskem razplamtel v ozkem pasu južno od reke Save. Povezalo se je okoli 12.000 upornikov, kot voditelji pa so se izpostavili Ambrož (Matija) Gubec, Ivan Pasanec, Ivan Magajič in Ilija Gregorić. Na pohod so krenili v treh smereh: Gubec je napredoval v hrvaškem Zagorju, Gregorić je puntarje vodil po Bizeljskem in Kozjanskem, tretja skupina se je na pohod podala južno od Save.

Vojaški oddelki kmetov, ki so se jim pridružili tudi nekateri tržani in meščani manjših mest, so v spopadih s plemiško vojsko in četami uskokov kmalu doživeli več porazov. Sprva so kmetje računali na pomoč uskokov, a so se ti pridružili plemstvu.

"V primerjavi s širokim kmečkim uporom na današnjem slovenskem ozemlju v letu 1515 se pri tem uporu zdi, da niso imeli v načrtu zasedbe gradov. Ker dejansko zasedli niso nobenega. Ko so na primer uporniki prišli do gradu Rajhenburg, so se zadovoljili, da so jim graščaki dali hrano, ker je ravno potekala poroka, in so nato odšli naprej. A odziv fevdalcev na pohod upornikov je bil nato zelo radikalen," pravi zgodovinar Boris Hajdinjak.

Pohod puntarjev tako ni trajal dolgo, upor je bil zadušen v dveh tednih. Po nekaterih interpretacijah so se plemiči silovito zoperstavili upornikom tudi zato, ker je bil v bližini ravno na obisku nadvojvoda Karel, vladar notranjeavstrijskih dežel in mlajši brat cesarja Maksimilijana II..

"Z božjo pomočjo razbiti, pobiti, obešeni, nataknjeni na kole, utopljeni"

Sklepna bitka je potekala med Stubiškimi Toplicami in Donjo Stubico, kjer se je upor začel in se s krvavim pokolom kmetov – na bojnem polju jih je obležalo več kot 3000 – tudi končal. Kmetje so bili, kot je poročal očividec iz plemiških vrst, "z božjo pomočjo razbiti, pobiti, obešeni, nataknjeni na kole, utopljeni".

Sredi februarja je v Zagrebu sledil še epilog. Javno sta bila usmrčena voditelja upora Ambrož Gubec in Ivan Pasanec. "Prvega so kot kmečkega kralja in cesarja kronali z razžarjenim živinskim nagobčnikom, ga ščipali z razbeljenimi kleščami in ga na koncu razčetverili. Drugemu pa je bilo s kronanjem prizaneseno," v delu Slovenska zgodovina do razsvetljenstva opiše Vasko Simoniti. Medtem ko najnovejše raziskave hrvaških zgodovinarjev kažejo, da obstaja dvom, ali se je sodba res izvedla na ta način. V virih tistega časa namreč jasne potrditve ni najti.

A kljub nesrečnemu koncu za upornike, ki se je sicer konstantno ponavljal v prav vseh kmečkih uporih tistega časa, je med ljudmi še generacije – vse do danes – živelo trdno prepričanje o junaštvu in predvsem upravičenosti zahtev podložnih kmetov. V Zgodovini narodov Jugoslaviji II lahko tako preberemo besede primasa Ogrske Antuna Vrančića, ki je takoj po koncu upora zapisal, da so kmetje povsem upravičeno zahtevali pravico: "… kajti pri nas dela gospoda z govedom bolj častno in bolje kakor s to vrsto podložnikov. Ko teh nesrečnežev ne morejo skoraj na nobenem kraju zavarovati pred turškim tiranstvom, jih oni na isti način izsesavajo in gonijo v sužnost kakor Turki sami ..."