Evropsko prvenstvo v nogometu se nezadržno bliža. S tem pa se bliža tudi eden izmed vrhuncev za slovensko športno javnost: nastop varovancev Matjaža Keka na zaključnem turnirju v Nemčiji. Ti bodo igrali v skupini C, v katero je žreb uvrstil še izbrane vrste Anglije, Danske in Srbije.

Prav Sloveniji stavnice ne prizanašajo, uvrščajo jo na zadnje mesto v skupini, a reprezentanca ima dovolj kakovostno zasedbo, ki je ne gre zlahka odpisati. Kdo pa so njeni nasprotniki, kdo so najpomembnejši člani posameznih reprezentanc in kakšna so pričakovanja? Na MMC-ju smo pod drobnogled vzeli slovenske tekmece.

Anglija: Visoka pričakovanja, ne le javnosti, tudi stavnic

Angleži so proti Italijanom izgubili finale zadnjega evropskega prvenstva na Wembleyju. Na zadnjem svetovnem prvenstvu v Katarju so izpadli v četrtfinalu. Njihova krivulja se je v zadnjih letih – po dolgih letih bridkih razočaranj – dvignila močno navzgor in za veliko večino reprezentanc bi bila nastopa v finalu Eura in četrtfinalu mundiala velik, celo zgodovinski uspeh. A ne za Anglijo, ki ima na vseh večjih tekmovanjih vsakič znova (pre)velika pričakovanja. Zlasti zdaj, ko ima selektor Gareth Southgate na voljo močno, mlado in zelo talentirano zasedbo. Številni so prepričani, da bi moral s takšnim kadrom v zadnjih letih že osvojiti (vsaj eno) veliko tekmovanje. Tudi letos je Anglija eden glavnih favoritov za končno slavje, igralska zasedba je vrhunska, kar nekaj dvomov pa ustvarja selektor sam. Nekdanji angleški reprezentant, ki selektorsko mesto treh levov zaseda od leta 2016, za reprezentančne tekme zelo pogosto v začetno enajsterico uvršča nogometaše, ki so mu blizu, ne pa tistih, ki so v najboljši formi. Prav njegove taktične zamisli in izbor igralcev nogometni poznavalci postavljajo pod največji vprašaj, vendar pa to, vsaj v skupinskem delu, ne bi smela biti prevelika težava.

Angleži imajo zelo uravnoteženo ekipo

Prvi zvezdnik Southgatove zasedbe je nedvomno Harry Kane. Napadalec, ki je prejšnje poletje angleške zelenice zamenjal za nemške (iz Tottenhama je prestopil k Bayernu iz Münchna), je pravi stroj za doseganje zadetkov. Letos je nastopil na 51 tekmah v vseh tekmovanjih, dosegel je 47 zadetkov, od teh 36 v Bundesligi. Zelo dejaven je bil tudi v Ligi prvakov, kjer se je v 12 nastopih med strelce vpisal osemkrat. Anglija ima zelo uravnoteženo ekipo. Ob Kanu ima Southgate v napadu na voljo še Bukaya Sakaja (Arsenal), Phila Fodna (Manchester City), tudi Cola Palmerja, ki je letos nase opozoril v dresu Chelseaja. Med drugim je postal prvi nogometaš londonskega kolektiva, ki je zadel na sedmih zaporednih domačih prvenstvenih tekmah. V obrambi se lahko ekipa zanese na Kyla Walkerja in Johna Stonesa (oba Manchester City), v vezni liniji bosta niti igre povezovala odlična vezista Declan Rice (Arsenal) in Jude Bellingham, ki je letos blestel v dresu madridskega Reala.

Če ne bo imel težav s poškodbami igralcev, bo imel Southgate na zaključnem turnirju v Nemčiji sladke skrbi. Stavnice Anglijo postavljajo na prvo mesto skupine C, na Angleže je postavljen tudi najnižji količnik za naslov evropskega prvaka. Je končno nastopil čas, da Anglija prekine sušo, ki traja vse od leta 1966? Čas bo povedal svoje.

Danci pozabili na Katar, želijo se oddolžiti navijačem

Danska je prvi favorit za končno drugo mesto v skupini C, je pa tudi reprezentanca, ki je med najbolj nepredvidljivimi. V svojih vrstah ima nekaj zares vrhunskih nogometašev, s katerimi bi se, vsaj na papirju, lahko kosala z najboljšimi v Evropi, realnost pa je velikokrat drugačna. Danci se radi spominjajo prvenstva leta 1992, ko so nekoliko presenetljivo osvojili naslov evropskih prvakov, a ta naslov ima že dolgo brado – tamkajšnja javnost pričakuje nove uspehe. Resnica je, da od leta 1992 Danska na večjih tekmovanjih ni dosegla uspeha zlate generacije. Resda je na zadnjem evropskem prvenstvu izpadla šele v polfinalu, ko jo je v podaljšku izločil Kane, a zadnje veliko tekmovanje, SP v Katarju, je poskrbelo za pravcato katastrofo: najprej je sledil nepričakovan remi s Tunizijo (0:0), nato poraz proti Franciji (2:1), za zaključek pa še poraz proti Avstraliji (1:0). Zgolj ena osvojena točka je pomenila zadnje mesto v skupini D in neposredni izpad s prvenstva. Neuspeh iz Katarja so varovanci Kasperja Hjulmanda že pozabili in se že osredotočajo na igranje v Nemčiji, kjer želijo popraviti vtis in se oddolžiti zvestim navijačem.

Hrbtenica reprezentance igra v Angliji

Glavni igralci reprezentance igrajo v angleški Premier League, obenem so tudi lepo razporejeni po zelenici. Joachim Andersen, ki si kruh služi pri Crystal Palaceu, predstavlja obrambni steber ekipe, v vezni vrsti bodo priložnosti ustvarjali Mathias Jensen (Brentford), Christian Eriksen (Manchester United) in Pierre-Emile Højbjerg (Tottenham), v napadu pa bo glavnino bremena nase prevzel Rasmus Højlund. Letos je v dresu Manchester Uniteda na 43 tekmah dosegel 16 zadetkov, 10 v angleškem prvenstvu. Kot rečeno, težko je oceniti danske možnosti na tem prvenstvu. Moštvo nima nekih očitnih slabosti, prednosti pa tudi ne. Gre pa za zelo disciplinirano ekipo, kar so navsezadnje na svoji koži v kvalifikacijah za Euro izkusili tudi varovanci Matjaža Keka.

Srbija z odličnim napadom in luknjasto obrambo

Težko bi rekli, da je Srbija stara znanka evropskih prvenstev. Pod imenom Srbija bodo nogometaši na Euru nastopili prvič, saj se v letih 2008, 2012, 2016 in 2020 na prvenstva stare celine niso uvrstili. Letos jim je vendarle uspelo, a v reprezentanci izstopajo predvsem velike težave v obrambi. Ekipa Dragana Stojkovića namreč prejema odločno preveč zadetkov, kar je razvidno tudi iz zadnjih rezultatov. Marca letos so Rusi, denimo, kar štirikrat zatresli njeno mrežo. To pa so Srbi ohranili nedotaknjeno zgolj enkrat na zadnjih desetih tekmah, in sicer 25. marca, ko so na Cipru slavili z 1:0. Nogometni poznavalci Srbiji na evropskem prvenstvu ne pripisujejo veliko možnosti. Če Stojkoviću ne bo uspelo popraviti igre v obrambi, se jim v skupinskem delu tekmovanja ne piše dobro. Slabe novice za Srbijo, dobre za Slovenijo.

V napadu največje breme na Mitroviću

Prvo ime srbske reprezentance je nedvomno napadalec Aleksandar Mitrović. Številni so bili razočarani, ker se je odrekel kultnemu statusu pri Fulhamu in se podal na avanturo v Savdsko Arabijo, a poteza se je, vsaj za zdaj, izkazala za dobro. Resda se po moči savdska elitna liga ne more primerjati s Premier League, pa vendar je 29-letnik za Al Hilal v prvenstvu na 27 tekmah zadel 28 golov. Letos je v vseh tekmovanjih za klub in reprezentanco na 43 tekmah zadel 39 golov. Tudi Nikola Milenković je letos opozoril nase v dresu Fiorentine, s katero je med drugim zaigral v finalu Konferenčne lige. Gre namreč za skoraj dva metra visokega, fizično dominantnega branilca, ki ničesar ne prepušča naključju, obenem pa je zaradi višine tudi zelo nevaren v kazenskem prostoru tekmeca. Čeprav je star zgolj 26 let, je tudi zelo izkušen, v Serie A je odigral 216 tekem, dosegel 13 zadetkov, skupno je za vijoličaste iz Firenc odigral 263 obračunov. A v srbski obrambi bo moral dobiti še pomoč soigralcev, ki se na zadnjih tekmah niso izkazali.

Srbski napad je sicer odličen, ob Mitroviću velja omeniti še Dušana Vlahovića, za katerim je solidna sezona pri Juventusu, ter kreativni dvojec Dušan Tadić (Fenerbahče)-Sergej Milinković Savić (Al Hilal).