Dejan Robnik (Inter), Zlatko Dedić, Luka Sikur (oba Parma) in Sanel Šehić (Chievo) so leta 2001 kot mladoletniki odšli na Apeninski polotok. Isto poletje je Borut Semler zamenjal Varteks za Bayern, potem ko je v Varaždin prišel že pri 14 letih.

Začel se je beg nogometnih nog iz Slovenije: hkrati kot posledica reprezentančnega uspeha (nastop na Euru 2000 in takoj zatem še na SP-ju 2002) in kot vstopanje države v Evropsko unijo, kjer po 1. maju 2004 mladi Slovenci niso več bili tujci. Počasi se je odliv najbolj nadarjenih in uspešnih mladincev v tuje klube stopnjeval, vrhunec pa dosegel leta 2010, po nastopu Slovenije na zadnjem velikem tekmovanju na SP-ju 2010.

Ali res uspe le enemu od štirih?

Za ilustracijo prestopi iz obdobja svetovnega prvenstva v Južni Afriki. Ob senzacionalnem uspehu slovenskega dvojca Josip Iličić-Armin Bačinović, ki sta vijoličasti Maribor konec poletja zamenjala za rožnato-črn dres Palerma, je takoj na začetku naslednjega zimskega prestopnega roka kar šest igralcev Prve lige okrepilo vrste klubov Serie A. Prodajni uspeh brez primere v zgodovini slovenskega prvenstva. Siniša Anđelković in Jasmin Kurtić v Palermo, mlajša Enej Jelenič in Dino Stančić v Genoo, tedaj mladoletna Matej Pučko in Denis Šme pa v Chievo.

Za dobro mero sta bila ob trojčku naslovov Interja spomladi 2010 njegova člana dva mlada Slovenca: vratar Vid Belec in Rene Krhin, ki si je celo prislužil vpis med zmagovalce Lige prvakov, prvaka Italije in pokala.

Navrženih je dvanajst imen, od katerih so pečat v reprezentanci Slovenije pustili le štirje. Ali je to pravo razmerje?

Priznani nogometni menedžer, ki je bil in je še del tega fenomena, Amir Ružnić, na vprašanje, ali vemo, kakšno pa je razmerje med nadarjenimi mladinci, ki ostanejo doma v Sloveniji in čakajo na člansko uveljavitev v Prvi ligi, odgovarja: "Verjetno najmanj podobno, če ne še slabše, saj iz ene generacije mladinskih prvakov, najboljših strelcev, ne morejo uspeti prav vsi. Že same številke, konkurenca tega ne dopuščajo."

Zdaj najboljša odšla kot mladoletna, a z različno popotnico

A trenutno najboljši slovenski nogometaši potrjujejo zgodbo, da je zgodnji odhod v tujino prava pot za preboj med najboljše. Kapetan reprezentance Jan Oblak je zamenjal Olimpijo za Benfico še pred polnoletnostjo, a za še vedno rekordno odškodnino (štiri milijone evrov), plačano slovenskemu klubu za Slovenca, saj se je kot mladenič že uveljavil v Prvi ligi in bil pri 17 letih prvi vratar prvenstva.

Na drugi strani je Benjamin Šeško, ki je kot čudežni deček malo po dopolnjenem 16. letu zapustil Domžale in se zdaj pri RB Salzburgu razvil v prvega napadalca Slovenije, čeprav je še vedno najstnik. Za protiutež se pojavlja Haris Vučkić, najmlajši igralec v zgodovini 1. SNL (v nasprotju s pravili), njegov supertalent pa so kot pri Semlerju ustavile poškodbe, a na koncu je vseeno s petimi goli na 12 nastopih za Slovenijo pustil vsaj epizodno vlogo v izbrani vrsti.

Najboljše merilo, katera razvojna pot je najpriporočljivejša, podajo ob koncu kariere otipljive številke. Prvo številčno merilo je višina odškodnin, s katerimi je povezan tudi zaslužek. Drugo merilo, ki je z vidika navijačev Slovenije najbolj zaželeno, pa prispevek igralca k nogometni reprezentanci s številom nastopov in zadetkov.

Rekordni prestopi slovenskih nogometašev

1. Benjamin Šeško (pri 16 v tujino): 24 milijonov evrov (2023), iz Salzburga v Leipzig.
2. * Kevin Kampl (vzgojen v tujini): 20 milijonov evrov (2017), iz Leverkusna v Leipzig.
3. Jan Oblak (pri 17 letih v tujino): 16 milijonov evrov (2014), iz Benfice v Atletico Madrid.
4. Samir Handanović (pri 20 letih v tujino): 15 milijonov evrov (2012), iz Udineseja v Inter.
5. Zlatko Zahovič (pri 18 letih v tujino): 13,5 milijona evrov (1999), iz Porta v Olympiakos.
6. Josip Iličić (pri 22 letih v tujino): devet milijonov evrov (2017), iz Palerma v Fiorentino.
7. Miha Mevlja (pri 23 letih v tujino): osem milijonov evrov (2017), iz Rostova v Zenit.

Najdražji Slovenci malo preigrali v prvi slovenski ligi

Od sedmih izpostavljenih igralcev, za katere so bile plačane najvišje odškodnine doslej, je največ nastopov v Prvi ligi zbral Miha Mevlja za Gorico (109 tekem), ki pa se je po postankih v Izraelu in Švici zares uveljavil pri Dinamu Bukarešti, od koder ga je pot vodila v Rusijo. Josip Iličić je do odhoda v Italijo odigral 60 tekem v Prvi ligi, 55 za Interblock, a vsega pet tekem za Maribor ga je poleti 2010 izstrelilo v nogometno orbito s prestopom neposredno v Serio A.

Več kot eno sezono igranja v najmočnejši slovenski ligi je zbral še Jan Oblak (33 tekem za Olimpijo), medtem ko je Samir Handanović ob že sklenjeni pogodbi z Udinesejem za Domžale branil le na sedmih ligaških tekmah. Benjamin Šeško ni dočakal debija v Prvi ligi. Kevin Kampl je čisti izdelek nemške nogometne šole in je imel v karieri še dva prestopa, vredna več kot 10 milijonov evrov. Zlatko Zahovič? Pri 18 letih je iz Kovinarja Maribor odšel k Partizanu iz Beograda in prve članske klubske tekme v Sloveniji odigral šele pri 37 letih za Limbuš-Pekre.

S 35 goli prvi strelec Slovenije je imel doslej le enega dostojnega naslednika. Z 32 goli je to Milivoje Novaković, ki si ni mogel privoščiti zahtevane provizije za priložnost pri članih Olimpije, zaradi česar je pri 19 letih začel življenje v avstrijski amaterski ligi. V Prvi ligi je zaigral šele ob koncu reprezentančne kariere.

Le dva kralja strelcev z več kot 10 goli za reprezentanco

Med 16 Slovenci s strelsko krono 1. SNL sta več kot 10 golov za reprezentanco dala le Sašo Udovič (16) in Ermin Šiljak (14). Prvi je pri 24 letih iz Slovana odšel k Bevernu v Belgijo, drugi je pri 23 letih Olimpijo zamenjal za Bastio v Franciji. Med sedanjimi reprezentanti sta bila kralja strelcev domače lige Luka Zahović (dvakrat) in Andraž Šporar (v pol sezone): prvi po 14 nastopih še čaka na prvi reprezentančni gol, drugi je pri sedmih na 42 tekmah v dresu Slovenije.

Rekorderja: eden brez domače izkušnje, drugi iz Prve lige v Top5

Magičnih 100 nastopov za izbrano državno vrsto sta zbrala le dva igralca. Boštjan Cesar (101), ki je pri 18 letih iz Olimpije šel k zagrebškemu Dinamu (kasneje se je za nekaj mesecev kot posojeni igralec vrnil k Olimpiji in odigral 9 tekem v Prvi ligi). In Bojan Jokić (100), ki je pri 21 letih in po 65 tekmah v Prvi ligi zapustil Slovenijo in se iz Gorice preselil v Sochaux.

Kdaj so šli na tuje reprezentanti, ki so najpogosteje igrali za Slovenijo?

Od 230 članskih moških reprezentantov jih je 65 zbralo 25 ali več nastopov za reprezentanco. Za potrebe analize so razdeljeni v štiri skupine po številu nastopov (25-49, 50-74 in 75-99 ter rekorderja), pri čemer smo poiskali povprečno starost ob (prvem) odhodu v tujino in povprečno število odigranih tekem v 1. SNL do prestopa.

Elita na tuje pred 20. letom in po prvi sezoni Prve lige

Iz podatkov se razbere trend, da so prav najuspešnejši slovenski nogometaši, ki so za reprezentanco odigrali največ tekem, zapuščali Slovenijo zelo mladi. Iz elitne enajsterice trije celo brez prvoligaške članske izkušnje (Cesar, Novaković in Zahović), povprečno pa so vsi odšli na tuje zgolj po eni prvoligaški sezoni. Večinoma so bili kljub mladosti in eni ali dveh sezonah prepoznani kot najboljši igralci na svojem položaju v Prvi ligi.

Večina reprezentantov pri 23 letih in po treh sezonah doma

Nasprotno je med igralci, ki sestavljajo drugo zgodovinsko enajsterico in skupino igralcev z od 25 do 49 nastopi za izbrano vrsto. Povprečna starost odhoda v tujino je 23 let, pri čemer gre pri tem za prvi odhod na tuje, saj skoraj tretjini izmed njih v prvem poskusu ni uspelo in so se domov vrnili na posojo ali ponovno uveljavitev, preden so se ustalili kot legionarji. Posledično se dvigne tudi razvojni delež 1. SNL, ki s po okoli 100 odigranimi tekmami pomeni, da so za njimi povprečno odigrane tri sezone domače Prve lige.

Kek: Od primera do primera. Kalupa ni!

Povzetek? Kakor pravi selektor Matjaž Kek, gre pri vsakem primeru za različno zgodbo in drugačna izhodišča ter vprašanja, ki se ponujajo mladim nogometašem in pri mladoletnih talentih njihovim staršem.

"Kalupa ni, od primera do primera. Nekdo prej dozori, drug ima drugačne pogoje za življenje. Primer Šeška govori, da je bilo zanj pravi čas, za drugih 30 pa, da so bili prehitri pri svojih odločitvah," razmišlja o perečem vprašanju selektor. "Kar veliko se jih vrača domov z grenko izkušnjo, razočaranjem. Moj nasvet: ko se ustavi, ko nekako ne gre naprej v karieri, takrat je treba pokazati svojo osebnost in hkrati pomagati tem fantom. Imamo dovolj mladih igralcev, ki jih je treba razvijati, a ne po kalupu, temveč je osebni pristop ustreznejši in daje boljše izide."

Mladih igralcev je dovolj, samo ali je Prva liga še razvojna liga?

Sočasno je ob odprtih nogometnih mejah realnost, da velik delež mest v slovenskih prvoligaških klubih zasedajo tujci, ker je prvi cilj izid – ali Evropa ali obstanek. "Nisem več prepričan, da je Prva liga s svojim zdajšnjim deležem tujcev še razvojna liga. Po drugi strani zdaj igrata reprezentanci do 17 in 19 let drugi del kvalifikacij za uvrstitev na evropsko prvenstvo. Torej talent in znanje sta. Tudi mladih igralcev je dovolj."

Kek predvsem poudarja, kar, zanimivo, pripovedujejo tudi nogometni menedžerji in vodje klubov, in sicer da sta potrebna osebni odnos in pretres vsakega posameznika.

"Ni lahko gledati teh fantov, ki so razočarani tako nad kariero kot življenjem ob vrnitvi v Slovenijo. Nekateri to vzamejo kot novo priložnost, drugi se pa kar hitro predajo," se Kek zaveda, da večini fantov, ki gredo v tujino, ne uspe, a tako je tudi pri tistih, ki ostanejo v Sloveniji in upajo na preboj prek domačega okolja.