Depresija se ji je pred približno dvajsetimi leti razvila iz neprepoznane anksiozne motnje, ki je skoraj povsem omejila njeno življenje.

Zaradi tesnobe, ki jo je občutila v množici, se je začela izogibati druženju s prijatelji, sprehodom, prireditvam, celo nakupom v trgovini. Nelagodje pred odhodom iz stanovanja je bilo tako močno, da je velikokrat dobila vročino. A tesnoba kljub izogibanju ni izzvenela, temveč je postajala vse močnejša. Sčasoma se je počutila varno le še med štirimi stenami svojega stanovanja, pa še tam ne, saj se je začela bati vode oziroma tuširanja. "Verjamem, da je nekomu, ki tega ni doživel, težko razumeti peklenski občutek, ko te stiska strah, obliva pot in hkrati trese mrzlica. Strah na strah, kot da te ogroža huda nevarnost."

In ker anksiozna in depresivna motnja običajno hodita z roko v roki, se je pri njej sčasoma iz zavozlanega klobčiča strahov razvila depresija. Občutki ničvrednosti, odtujenosti, osamljenosti in krivde. "Mislila sem si, da nisem dovolj dobra, da bi bilo bolje, ko me ne bi bilo, ker tako ali tako ne bo nič iz mene. V glavi sem imela črnino, kot da bi izključila stikalo. Tema, čista tema," se spominja. "Po vsem telesu sem imela bolečine, obhajal me je občutek, da ne morem dihati, kot da bi imela kamen na prsih. Mislila sem, da se mi bo zmešalo."

Tesnobne in črne misli so zožile njen življenjski krog. "Vse, kar je ostalo, je bila samo še pot v službo in nazaj. To sem še nekako zmogla, čeprav izjemno težko. Vsako jutro sem jokala, ker sem bila tako neznosno utrujena." Njeni bližnji so opazili, da se z njo nekaj dogaja, vendar se z njimi o tem ni hotela pogovarjati. Ni vedela, kaj naj jim pove. Najraje je ostajala v samoti svojega doma in začasno odrešitev iskala v spanju.

V tistem obdobju je, kot pravi, dosegla psihično in fizično dno. Vse, kar si je želela, je bilo, da jo nekdo odreši nevzdržnega trpljenja. Prva, s katero se je pogovorila o svoji stiski, je bila Miša Molk, njena takratna nadrejena na RTV Slovenija, kjer je Mateja Mlakar zaposlena. Po pogovoru se je odločila, da poišče zdravniško pomoč. "Ko mi je psihiater Gorazd Mravlje postavil diagnozo anksiozno-depresivna motnja in dejal, da je moje stanje zelo hudo in kje sem bila prej, sem se zjokala. Ne vem, ali od sreče ali žalosti, ker mi je nekdo potrdil, da je nekaj narobe, da trpim in da potrebujem zdravljenje."

Zakaj ni pomoči poiskala že prej? "Nisem vedela, kaj povedati zdravniku," pravi. "Le kaj si bo mislil, če mu bom rekla, da me je strah iti v trgovino, da si ne upam čez cesto, da imam občutek, da bom znorela? Kam me bodo zaprli?" je premlevala v glavi.

Njeno zdravljenje se je zaradi hude in dolgotrajne oblike anksiozno-depresivne motnje začelo z antidepresivi. Ti so ji postopno pomagali vrniti se v življenje, v službo in v družbo. Vendar pa je v notranjosti čutila nedoločljivo praznino. "Hotela sem več. Čeprav se funkcionirala, to nisem bila jaz. Moje misli resda niso bile več negativne, a sem bila čustveno otopela."

V tistem času so jo pritegnili intervjuji z zdaj že pokojnim psihiatrom Andrejem Marušičem in sklenila ga je poklicati. Kot pravi, sta zelo dobro sodelovala in on ji je tudi predlagal psihoterapijo v psihiatrični bolnišnici v Begunjah. Na psihoterapevtskem oddelku je šest mesecev vsak dan obiskovala individualne, skupinske in delovne terapije.

Anksiozno motnjo je obvladala s tehniko izpostavljanja v okviru vedenjsko-kognitivne terapije, ki se je izkazala za zelo učinkovito. Tehnika temelji na postopnem spopadanju z okoliščinami, ki vzbujajo tesnobo. Ker jo je bilo strah kinodvorane, na primer, jo je najprej obiskala s terapevtom, naslednjič že sama v dopoldanskem času, ko v njej ni bilo veliko obiskovalcev, in nazadnje tudi v času, ko je bila dvorana polna ljudi, pri čemer ji je uspelo nadzorovati tesnobne občutke.

Svoje spomine na šestmesečno zdravljenje v Begunjah strne s prispodobo, da ji je psihoterapija dala vozniški izpit, od nje same pa je odvisno, kako bo vozila. Pravi, da je s pomočjo psihoterapije spoznala, da kljub napakam, ki jih ima in ki jih dela, ni ne slaba ne lena ne ničvredna. "Še sama nisem vedela, da sem toliko let v sebi nosila to izkrivljeno misel o lastni nesposobnosti. Pomembno mi je bilo le to, da so bili drugi zadovoljni z menoj in da so me pohvalili. Ampak, kako osvobajajoče je, ko odkriješ, da si svoj in da ni treba biti popoln. Brez napak so samo roboti."

Na vprašanje, ali je zaradi svoje duševne motnje občutila stigmo, zatrjuje, da ne, verjetno zato, ker je vedno imela močno podporo v svoji družini, med prijatelji in na delovnem mestu. Nekoliko jo je bilo strah le pred vrnitvijo v službo po šestih mesecih, preživetih na zdravljenju v Begunjah. "Kaj bodo vendarle rekli? Da sem ubrisana?" se je spraševala. A se ji je odvalil kamen od srca, ko jo je v pisarni pričakal šopek rož in prijazni pozdravi sodelavcev. Šele pozneje, ko je začela delovati v Društvu za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami DAM, je spoznala, da takšen odnos do duševnih težav ni samoumeven. Veliko mladih ji je namreč priznalo, da jim starši v stiski niso bili v oporo, češ, naj ne jamrajo, saj imajo vse. Vendar pa je pot okrevanja veliko bolj trnova, če moraš po njej stopati sam, brez podpore bližnjih in okolice, opozarja Mateja Mlakar.

In kako lahko družina in prijatelji pomagajo? Prepričana je, da človeku s hudo depresijo nasveti, kot so "Pojdi na sonce.", "Dvigni rolete.", "Sprehodi se.", ne koristijo, ker na začetku tega še ne zmore. Pomembno pa je, da se zaveda, da ima ob sebi nekoga, ki ga podpira in ki ga spodbuja k prvim korakom, potem ko si s pomočjo zdravil opomore. "Sama sem najprej odnesla smeti. A si nisem rekla, danes pa sem zmogla samo to, temveč sem se pohvalila. Potem sem šla v trgovino in se nagradila s sladoledom. Pomembno je namreč, da se znamo tudi sami pohvaliti in nagraditi ter da se ne obsojamo, če česa še ne zmoremo."

Kombinacija zdravil, psihoterapije in podpore bližnjih jo je vrnila v življenje. Kot pravi, se danes počuti v redu z občasnimi nihanji razpoloženja, kot jih pozna vsakdo izmed nas. S stresom se včasih spopada zelo dobro, tako da je kar ponosna nase, včasih slabše. Pazi pa, in tega se je naučila na psihoterapiji, da jo negativne misli znova ne povlečejo v spiralo obupa. Da se ne prepusti žalosti. "Zavedam se, da imam pravico biti potrta, jezna, nesrečna, a če takšno razpoloženje traja več kot teden dni, se vprašam, ali ni v ozadju morda depresija. Zelo pomembno je pravočasno prepoznati njene simptome in se z nekom pogovoriti." Za umiritev telesa in uma ji zelo pomagajo tudi dihalne vaje. "Če imam tesnobne občutke, se jih ne ustrašim, temveč jih prediham. Hkrati se ob negativnih mislih vedno vprašam, ali je realno, da vidim vse črno. Odgovor je, ne, ni realno."

In kljub težkim obdobjem, ki so še prišla, nikoli več ni obležala. Tudi zato, ker je bila ob njej Opa, pove. Mačja brezdomka ji je pot prvič prekrižala, ko se je vrnila z zdravljenja v Begunjah. "Začela sem skrbeti za nebogljeno bitjece in ta odgovornost me je napolnila z energijo ter pomembno pripomogla k mojemu okrevanju." Druga drugo sta osrečevali dolgih šestnajst let.

Pomemben del življenjske poti Mateje Mlakar je njena dejavnost v društvu DAM, ki letos praznuje polnoletnost. V času nastanka, pravi, je bila to ena prvih spletnih strani z informacijami o anksioznosti in depresiji. Na spletnih forumih društva se lahko ljudje med seboj anonimno pogovorijo o težavah, s katerimi se spopadajo, si svetujejo in tolažijo.

Nedavno je postala tudi ambasadorka kampanje NIJZ-ja "Nisi okej? Povej naprej." in skupaj s psihiatrinjo Vesno Švab obiskuje na novo vzpostavljene centre za duševno zdravje za odrasle, v katerih zaposlenim predstavlja svoje izkušnje z anksiozno-depresivno motnjo.

Pravi, da sta ji pretirana tesnoba in depresija veliko vzeli, saj sta vplivali na to, da je v življenju sprejemala napačne odločitve. A noče biti žrtev, noče se spraševati: "Zakaj ravno jaz?" Tudi zato se je odločila o svoji izkušnji javno spregovoriti in s tem spodbuditi ljudi v duševni stiski k iskanju pomoči. Najhuje je namreč trpeti v tišini, je prepričana.