Ostanki tega pred dvema tisočletjema cvetočega in mogočnega rimskega mesta, enega najpomembnejših na območju današnje Srbije in tudi širše regije, ležijo pod sodobno Sremsko Mitrovico, ki je, podobno kot Oglej, mnogo manjša od svoje antične predhodnice. Če boste prebivalce mesta vprašali po rimskih cesarjih, ki so se rodili v Sirmiju, vam bodo hiteli ponosno razlagat, da jih je bilo deset, morda celo 12, zgodovinarji in arheologi vam bodo povedali, da jih je bilo v resnici šest. "Prebivalci so ponosni, da živijo v nekdanjem cesarskem mestu. Vedo, kako pomemben je bil Sirmij … Vsi so ponosni na podatek o tem, kako veliko cesarjev se je rodilo na tem območju, in radi ga omenijo obiskovalcem mesta," nam pove Gorana Lemajić z Zavoda za spomeniško varstvo Sremska Mitrovica.

Do začetkov rimske naselbine je na območju, ki so ga do tistega trenutka naseljevala plemena Sirmijcev in Amantinov, privedlo Avgustovo zavzemanje Ilirika v letih 33-35 pr. n. št., pred vrati Sirmija so se rimski vojaki najverjetneje pojavili v zadnjih desetletjih 1. stoletja pr. n. št. Rimljani so mesto domnevno zavzeli v času Tiberijevih spopadov v Panoniji (13-9 pr. n. št.), status kolonije pa je dobilo pod flavijsko dinastijo, najverjetneje pod cesarjem Domicijanom (81-96), od koder tudi ime Colonia Flavia Sirmium.

Ker je ležal na križišču več pomembnih cest, je bil Sirmij izvrstna izhodiščna točka za vojaške odprave, ugodna lega pa mu je zagotavljala tudi vpetost v dejavno trgovanje, kar mu je omogočalo razvoj in vse večjo blaginjo. Najpomembnejša med potmi je bila prav cesta, po kateri smo se v Sirmij spustili od Akvileje (Oglej), prek Emone in Siscije (Sisek), naprej pa bi nas vodila v Singidunum (Beograd) in Viminacij. Druga pomembna pot je mesto povezovala z donavskim limesom, zato je bilo koristno vojaško oporišče za obrambo pred vpadajočimi barbarskimi plemeni, ki so neumorno napadala meje mogočnega imperija. Sirmij je bil tudi začetna točka oziroma pomembno postajališče dveh poti, ki sta vodili proti jugu – prva proti Dalmaciji, druga pa v smeri, ki je prečkala reko Bosna.

V mestu rimski kolonisti, v okolici prebivalstvo keltskega in ilirskega rodu
Mestno prebivalstvo so v večji meri sestavljali rimski kolonisti, medtem ko je okoliške vasi poseljevalo krajevno prebivalstvo, ki je bilo delno ilirskega, delno pa keltskega rodu. Natančnega izvora rimskih kolonistov ne poznajo, čeprav onomastične analize nekaj redkih virov nakazujejo, da so prvi priseljenci prišli iz Italije, morda celo iz Akvileje. Prav tako bi lahko prišli iz nekaterih drugih zahodnih mest, ki so bila predhodno romanizirana. Skupnost rimskih državljanov je tam obstajala, še preden je mesto dobilo status kolonije. Kot povedo ohranjeni zapisi imen, je romanizacija staroselskega prebivalstva potekala hitro.

Arheologi zdaj vedo, kje je nekoč potekalo obzidje mesta, ki se je v stoletjih širilo proti reki. Kot povedo pisni viri, sta čez to vodila vsaj dva mosta: po enem jo je Licinij popihal, ko je bežal pred Konstantinom Velikim, drugi, imenovan Pons Basentis, je bil prizorišče, kjer so obglavili sv. Ireneja, enega od več sirmijskih krščanskih mučencev.

Začasna rezidenca rimskih cesarjev
Vse bogatejši in mogočnejši Sirmij je očitno pritegnil pozornost rimskih cesarjev, saj ga zgodovinski viri po tem, ko je postal kolonija, in vse do konca 4. stoletja večkrat omenjajo kot začasno cesarsko rezidenco. Med najpomembnejšimi tovrstnimi obiski velja omeniti Marka Avrelija, ki je velik del vladanja preživel na bojiščih v spopadih proti barbarom, na to območje pa so ga privedle markomanske vojne. Verjetno je bil Sirmij tudi zadnje mesto, ki ga je videl, saj je spomladi 180 tu umrl zaradi bolezni, star 58 let (kot mesto njegove smrti se omenja tudi antična Vindobona). Po Filostratovih zapisih izvemo, da je imel "filozofski vladar" v Sirmiju palačo (basileon ali regia). Precej časa je tu preživel tudi Maksimin Tračan, v 3. stoletju pa sta iz Sirmija vladala uzurpatorja Ingen in Regalijan. V obdobju tetrarhije je mesto večkrat obiskal Dioklecijan, Galerij pa ga je določil za eno od prestolnic imperija. Omenili smo že Licinija, ki je v Sirmiju živel med letoma 308 in 314, dokler ga ni porazil Konstantin Veliki, še en znamenit vladar, ki je več let preživel tu.

V Sirmiju oziroma njegovi okolici se je rodilo tudi šest poznejših rimskih cesarjev – Trajan Decij, Lucij Domicij Avrelijan, Prob, Mark Avrelij Maksimijan, Konstantin II. in Gratijan. Marsikdo med njimi se je izkazal kot spreten in pogumen vojak. Tako je bil denimo Trajan Decij (249-251) izjemno priljubljen med svojimi vojaki, za cesarja pa je bil razglašen po zmagi proti cesarju Filipu Arabcu leta 249. V kratki vladavini je upravičil svoje imenovanje: izboljšal je infrastrukturo in gospodarsko stanje v cesarstvu, usodna pa je bila zanj vojna z Goti – ubit je bil v bitki na Abritu ob Donavi. Stavek več namenimo še znamenitemu Probu (276-282), ki je v letih miru vojski naložil, naj izsuši močvirnata tla svojega rodnega mesta, ki je v ta namen takrat dobilo širok kanal. Tudi Mark Avrelij Maksimijan je dosegel slavo s svojim pogumom in sposobnostmi, ki jih je pokazal v vojski. Tudi zaradi tega ga je Dioklecijan leta 285 izbral za svojega sovladarja. Zgodovina si je Marka Avrelija Maksimijana zapomnila kot neizobraženega, brutalnega in neusmiljenega izvajalca zakona. Kazni je izvajal sam, pri tem pa ni pokazal usmiljenja. Samozavestni vladar si je v niz imen dodal Herkul, zato je pogosto upodobljen z atributi tega mitološkega polboga.

Več kot 100 arheoloških nahajališč, največ ostankov iz časa tetrarhije
V obdobju vojaških cesarjev se je Sirmiju povečal pomen, še pospešil ekonomski razcvet, poseben porast je doživel po Dioklecijanovi reformi in vzpostavitvi tetrarhije, s katero je cesarstvo rešil nastale politične krize. Tudi večina izkopanih najdb na območju Sremske Mitrovice izhaja prav iz obdobja tetrarhije, razlaga Biljana Lučić z Zavoda za spomeniško varstvo v Sremski Mitrovici. Izkopavanja so se v mestu začela pred približno 130 leti, najdenih je več kot 100 nahajališč, zgolj osem pa jih je dostopnih javnosti. Tamkajšnja stroka vlaga izreden napor v to, da bi se čim več najdenih ostalin ustrezno zaščitilo in predstavilo ljudem. "To je nenehen boj, da bi ohranili to, kar imamo, obenem pa izvajali nove raziskave in izkopavanja," razlaga arheologinja. Kot pravi, je bilo težko ljudi prepričati, da razumejo in spoštujejo spomeniškovarstvene predpise in smernice. Pa vendar se stvari premikajo. Letos so denimo dobili sredstva za ureditev Žitnega trga, kjer je bil v 18. stoletju osrednji mestni trg, rimski ostanki pa povedo, da je to območje služilo podobnemu namenu že v antiki. Ker je območje povsem nezaščiteno in že več kot 70 let ni bilo restavrirano, nameravajo tu izvesti celovito rekonstrukcijo zidov in delov ulice. Načrt predvideva ureditev tribune, neke vrste premični amfiteater, kjer bi prirejali različne dogodke, obenem pa bi najdbe ustrezno zaščitili in s tem preprečili propadanje ostalin.

Cesarska palača s hipodromom
Že zdaj je zaščiteno in javnosti predstavljeno nahajališče enega od osrednjih kompleksov Sirmija, cesarska palača. Izkopavati so jo začeli leta 1957, in to je tudi začetek prvih sistematičnih arheoloških izkopavanj v Sremski Mitrovici. Na najdbo so naleteli med gradnjo stanovanjske stavbe, ki so jo zato začasno prekinili, po odkritju večjih zidov, sistemov hipokavstov in talnih mozaikov pa povsem opustili gradbene načrte. Pozneje odkriti ostanki hipodroma v neposredni bližini prvih najdb so potrdili domneve, da ni šlo za navadno domovanje premožnejše rimske družine, ampak palačo, kjer je bil nastanjen sam cesar. Na hipodromu so prirejali tekme s kočijami, tu je cesar razkazoval svojo moč in se tudi sam predstavljal ljudstvu. Medtem ko so bili takšni hipodromi, na katerih so Rimljani uprizarjali enega svojih najljubših športov, razmeroma pogosti, pa je to edina taka ohranjena struktura na območju današnje Srbije.

Palača je ležala blizu južnega mestnega obzidja ob reki Savi, pa tudi pristanišče ni ležalo daleč stran. Imela je lasten obrambni sistem. Doslej so izkopali zelo majhen del celotnega cesarskega kompleksa, ki so ga na jugovzhodnem, elitnem območju mesta, postavili proti koncu 3. ali na začetku 4. stoletja. Danes so obiskovalcu vidni ostanki rezidenčnega dela kompleksa, torej prostorov, kjer je živel cesar z družino (del palače je bil namreč namenjen administrativnim potrebam). O imenitnosti nekdanjih prebivalcev pripovedujejo ostanki fresk, s katerimi so bile okrašene vse sobe, predvsem pa talni mozaiki, ki so se ohranili na več mestih. Potem ko so bili 60 let izpostavljeni različnim dejavnikom, so jih zdaj pokrili s peskom, da bodo tako počakali na ustrezen restavratorsko-konservatorski poseg. Dokler ne bodo primerno prezentirani, pa je obiskovalcem dostop do mozaikov onemogočen. Danes je najdba hranjena in predstavljena v posebnem centru za obiskovalce, ki so ga financirali Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za gospodarstvo in regionalni razvoj ter Mestna občina. Razdeljen je na več ravni – zgoraj so galerija, kavarna in prodajalna spominkov, dejanske najdbe pa so in situ v spodnji etaži.

Mozaične "talne preproge"
Izkopani mozaiki pokrivajo kar 350 kvadratnih metrov, pripadajo pa različnim gradbenim fazam palače. Najstarejši je iz poznega 3. stoletja, najmlajši iz sredine 4. stoletja. Največ jih krasi večbarven geometrični vzorec, ki je značilen za pozno rimsko obdobje, kažejo pa sorodnost z mozaiki v Dioklecijanovi palači v Splitu. V sedemdesetih letih so mozaike že restavrirali, vendar pa jih je bilo zaradi slabe podlage treba še enkrat dvigniti in konservirati. V restavratorski delavnici zdaj pripravljajo ustrezno podlago, nekatera konservatorska dela pa naj bi bila končana do konca leta. Še kakšnih 10 let bo potrebnih za restavriranje vseh ohranjenih mozaikov, ki se jim je v nedavni najdbi pridružil še en 110 metrov dolg talni mozaik.

O izbranem okusu pripoveduje tudi arhitekturna ornamentika, ki je izdelana iz kamnov z vseh koncev cesarstva, v Sirmij so jih pripeljali iz Italije, Male Azije, Egipta in Grčije. Da je bila palača dolgo v uporabi in je zamenjala več lastnikov, povedo številna popravila in različni mozaični slogi. Palača je bila obnovljena vsaj trikrat. "Ko se v palačo naseli nov cesar, želi, da ta ustreza najnovejšemu okusu. Mozaike so menjali kot preproge, saj je nov okus zahteval nova dela, zato so stara prekrili," pove Biljana Lućić. Med predstavljenimi sobanami je posebne pozornosti vredna rekonstruirana soba s fontano, ki bi lahko bila soba za skrivna druženja oziroma dogovarjanja.

Trenutno je v celoti vidna samo ena soba palače, prav tako sistem talnega ogrevanja s hipokavsti, ki je zaradi mrzlih zim na območju Srema še toliko pomembnejši element hiše. Skupaj z arhitekti skušajo ugotoviti, kako visok je bil celoten objekt; običajno so imele hiše premožnejših Rimljanov od 3 do 4 nadstropja. Boljšo predstavo bo predvsem laični javnosti dala 3D-rekonstrukcija palače, ki jo pripravljajo prav v sklopu projekta Archest. Že zdaj pa je na voljo 3D-rekonstrukcija še enega pomembnega najdišča v mestu - bazilike sv. Dimitrija.

Projektu Archest se je Zavod za varstvo kulturne dediščine Sremska Mitrovica priključil, ker želijo poleg skrbi za ohranitev antične dediščine v mestu to približati ljudem, zlasti mladim, kar vidijo tudi v omenjenih rekonstrukcijah dveh ključnih arheoloških lokacij v mestu. Bazilika sv. Dimitrija to že ima, kmalu jo bo dobila tudi cesarska palača, ki je bila po besedah Biljane Lućić dolgo zapostavljena. Prioriteta je torej ureditev arheološkega najdišča in restavriranje vseh mozaikov. Sredstva za to so dobili letos. Pred leti se je začelo razmišljati tudi o kandidaturi za nominacijo na Unescov seznam, vendar pa je treba najprej določiti, kateri del bi bilo najbolje predstaviti. Prioriteta je torej dokončanje rekonstrukcije, prezentacije in restavriranja mozaikov, šele potem bo mogoče konkretneje razmišljati o Unescu.