Tri nemška vozila so 7. novembra 1918 prečkala frontno črto in se namenila k francoskim poveljnikom na podpis premirja. Pred njimi so celotno pot očistili nastavljenih eksplozivnih sredstev. Vodili so jih do vlaka pri Compiegnu. V vagonu jih je sprejel vrhovni poveljnik zavezniških sil francoski maršal Ferdinand Foch in 11. novembra zjutraj je katoliški poslanec Matthias Erzberger podpisal premirje. V ledeno hladnem ozračju vagona si nasprotniki niso podali rok, so pa končali morijo, v kateri je življenje izgubilo med 15 in 19 milijoni ljudi, in ki je trajno zaznamovala svet.

Nova razdelitev sveta je sledila v naslednjih mesecih, ko so se zmagovalke te vojne – antantne sile – sestale na mirovni konferenci. S pogovori se je mudilo, saj so se stare sile bale, da se bo revolucionarno gibanje, ki je zajelo Rusijo, razširilo med nezadovoljnim prebivalstvom Evrope. Ena izmed najpomembnejših posledic prve svetovne vojne je bil namreč razpad štirih velikih imperijev: ruskega, nemškega, avstro-ogrskega in osmanskega. Na ruševinah teh cesarstev so nastale nove države, ki so popolnoma spremenile podobo Evrope. Čeprav so se mirovne konference udeležili predstavniki 25 držav, so škarje in platno v rokah držali "veliki štirje": ameriški predsednik Woodrow Wilson, francoski premier Georges Clemenceau, britanski premier David Lloyd George in italijanski premier Vittorio Emanuele Orlando.

Francija in Italija sta želeli oslabiti Nemčijo, a jo ohraniti kot branik pred komunistično sovjetsko Rusijo, Italija je vztrajala pri ozemeljskih zahtevah, danih leta 1915, ko je prestopila k antantni strani, ameriški predsednik Wilson pa je želel uresničiti svoj program 14 točk, ki naj bi pripomogle k trajnemu miru po svetu. V njih je bila zapisana pravica narodov do samoodločbe, zavzel se je za svobodo morja, javno diplomacijo kot nasprotje tajne diplomacije, razorožitev, enakost trgovinskih pogojev in ustanovitev Lige narodov, ki bo velikim in majhnim državam zagotavljala neodvisnost in ozemeljsko celovitost. Svoje zahteve po prevladi na Daljnem vzhodu je dodala še zaveznica Japonska, kar je na koncu pomenilo, da so bila pričakovanja sodelujočih tako različna, da se je izcimila ureditev, ki je postala vir novih konfliktov.

Ker poraženke na konferenci niso sodelovale in so morale le podpisati pogodbe, so ljudje to dojeli kot diktat zmagovalcev. Pogodbe so bile podpisane po različnih delih Pariza in po njih tudi imajo imena. Kaj se je dogajalo na mirovnih konferencah in kako so te vplivale na podobo sveta ter družbeno ozračje, smo se pogovarjali s Kornelijo Ajlec, predavateljico sodobne obče zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

V kakšnem stanju so največje države dočakale podpis premirja?
Če torej govorimo o taboru poraženk, lahko rečemo, da so bile te v celoti poražene. Tako Avstro-Ogrska kot Nemčija sta se v zadnjih tednih vojne spopadali s številnimi upori vojakov, pa tudi z nemiri na ulicah. Ljudje in vojaki so bili v celoti demoralizirani in utrujeni od vojne. Posledično je Nemčija že 4. oktobra zaprosila ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona za premirje.
Tako se že nakazujejo obrisi stanja v antantnem taboru. Tu so namreč v celoti prevladale Združene države Amerike, ki so iz vojne izšle gospodarsko, posledično pa tudi politično, najmočnejše. Ne le, da niso trpele škode na domačih tleh, izgubile so razmeroma majhno število vojakov. Poleg tega so se pri njej zadolževale vse evropske zaveznice, zato so bile ZDA še v močnejšem položaju. Dejansko so evropski voditelji prvič začutili, da je nad njimi nekdo, ki zmore urejati tudi najbolj temeljne evropske zadeve, kar je bilo do tedaj tako rekoč nepojmljivo.
To je bilo boleče spoznanje predvsem za Veliko Britanijo in Francijo, ki sta sicer zaradi medvojne izolacionistične politike ZDA še vedno ostali evropski velesili. A vsaka je imela svoje težave. Britanija je postala ena izmed najbolj zadolženih držav na svetu, a je marsikateri gospodarski primanjkljaj hitro nadoknadila. Posledice vojne pri njej so bile v prvi vrsti psihološke. Dejstvo, da kot največja armada na svetu ni uspela hitro opraviti z nasprotnikom, se je usidralo v podzavest njenih voditeljev.
Francija je po več kot 40 letih znova dobila v posest dobičkonosni in strateško pomembni Alzacijo in Loreno, kar je neposredno vplivalo na samozavest njenih voditeljev, čeprav so tudi sami dočakali konec dolge in izčrpavajoče vojne precej oslabljeni. Iz vojne so izšli s prepričanjem, da mora Nemčija kriti vse stroške obnove in še več. Zato so bile reparacijske zahteve ena izmed temeljnih zunanjepolitičnih vodil francoskih politikov.

Kaj je po vašem mnenju najbolj zaznamovalo mirovna pogajanja, ki so sledila?
Če je bila prva svetovna vojna prelom s starim, pa so akterji pariške mirovne konference miselno obstali v ancien régimu. To je razlog, da sklenjeni sporazumi tega preloma niso zaključili, saj se je nanj čakalo do konca naslednjega velikega spopada, druge svetovne vojne leta 1945. V Parizu ni šlo za klasična pogajanja, temveč za diktat velike četverice, ki so jo sestavljali voditelji ZDA, Velike Britanije, Francije in Italije. Velika četverica se je sestajala samostojno in o svojih pogovorih ni vodila nikakršnih zapiskov. S tem so že takoj kršili prvo načelo Wilsonovih 14 točk, da v mednarodni politiki ne bo več tajne diplomacije.
Sicer pa sta mirovno konferenco zaznamovali zlasti dve značilnosti, ki sta s časom pridobili negativno konotacijo: Britanijo in Francijo je gnala potreba po kaznovanju poraženk. Ta gonja je mnogokrat presegla meje razuma, čeprav je to tendenco po tako krvavi vojni z vidika tedanjega časa mogoče delno razumeti. Tako je bila Nemčija prisiljena plačevati nerazumno visoke reparacije, delno pa tudi Avstrija in Bolgarija. Posledično so se vse dolžnice poskušale izogniti plačevanju, kar je vodilo v stalne napetosti, ki jih pravzaprav nikoli niso razrešili.
Druga značilnost pariške mirovne konference pa so imperialistični vzgibi Britanije, Francije, Italije, pa tudi Japonske, ki so ji na konferenci priznali status velesile. Te države so konferenco izkoristile za ozemeljske pridobitve na račun poraženk, predvsem Nemčije.
To sta bili verjetno glavni napaki, ki so se jima čez dvajset let poskušali izogniti akterji zahodnih zaveznic v drugi svetovni vojni. Reparacije so bile tedaj bolj razumne, tako da niso pretirano ovirale gospodarskega razvoja poraženk. Roosevelt pa je že leta 1941 dosegel sporazum s Churchillom, da Velika Britanija po vojni na račun poraženk ne bo zahtevala priključitev novih ozemelj. Ta dogovor sta nato tudi formalizirala v prvi točki Atlantske listine, ki je predstavljala cilje zahodnih zaveznikov v drugi svetovni vojni.
Pozitivna zapuščina pariške mirovne konference pa je ustanovitev Društva narodov, čeprav se njegovo dediščino večinoma ocenjuje kot negativno. Čeprav je Društvo narodov dejansko odpovedalo na liniji zagotavljanja kolektivne varnosti, je bil to prvi resnejši poskus reševanja sporov v okviru mednarodne organizacije. Poleg tega je njegova zapuščina neizpodbitna pri utemeljevanju mednarodnega prava, pri oblikovanju nove ekonomske politike, ki je bila nato utemeljena po drugi svetovni vojni, ter zlasti pri oblikovanju socialne politike na področju zdravstva, varovanja manjšin in skrbi za begunce.

Predsednik ZDA Woodrow Wilson je mirovno konferenco želel voditi po načelu 14 točk, med katerimi je bila še posebej pomembna misel o samoodločbi narodov. A zmagala je stara diplomacija. Koliko so pri določanju nove razmejitve Evrope dejansko upoštevali pravico narodov do samoodločbe?
Zapis o samoodločbi v Wilsonovih 14 točkah je bil revolucionaren v smislu, da je Wilson idejo formaliziral v vojnih ciljih ZDA, ki so nato postali tudi vodilo mirovne konference. Je pa to ideja, na kateri je med drugim temeljila že osamosvojitev ZDA, hkrati pa so na njej legitimirali svoje zahteve revolucionarji v francoski revoluciji. Leta 1914 je to idejo precej jasno podprl tudi Lenin.
Kljub temu pa so neposredno po prvi svetovni vojni na podlagi samoodločbe nastale nove državne tvorbe, med drugim Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki pa zaradi pritiskov Italije in Kraljevine Srbije ni uspela dobiti mednarodnega priznanja. Zato se je že po mesecu dni prostovoljno združila s Kraljevino Srbijo. Na splošno medvojna ozemeljska razdelitev ni zadovoljila nikogar. Novonastale države so zavzemale ozemlja, ki so bila narodnostno mešana. Nemčija, Madžarska, Bolgarija, Italija, deloma pa tudi Sovjetska zveza, so posledično začele voditi revizionistično politiko, s katero so želeli doseči združitev sonarodnjakov z matico.
Tako zagotovo niso upoštevali načela samoodločbe v državah poraženkah. Če vzamem za primer samo Nemčijo: tako po Versajski kot Sanžermenski pogodbi je bila prepovedana samoodločba glede združitve Nemčije in Avstrije v enotno državo. Prav tako je bila prepovedana samoodločba v Sudetih na Češkoslovaškem, kot tudi v Danzigu oziroma v Gdansku, kjer so večino predstavljali prebivalci nemške narodnosti. V vseh teh delih so zavezniki ignorirali načelo samoodločbe. Je bil pa plebiscit izveden v Schleswigu, kjer je bila določena meja med Dansko in Nemčijo. Severni del se je po pričakovanjih odločil za priključitev k Danski, južni del pa za obstanek v Nemčiji. Podoben plebiscit so po določilih Sanžermenske pogodbe izvedli na Koroškem, kjer je nazadnje določil obstanek celovške kotline v Avstriji.

Vsaka država, narod, je seveda po svoje dojela določbe mirovnih sporazumov, a kje se je stanje po vojni najbolj opazno spremenilo in vplivalo na tamkajšnje ljudi?
Zagotovo je nastanek novih, t. i. nacionalnih držav sprožil v teh narodih izpolnitev želja po oblikovanju lastne države, vsaj nekje od pomladi narodov v obdobju marčne revolucije 1848. Za marsikaterega od teh narodov je to pomenilo prvič neomejeno izražanje v maternem jeziku, volitve lastnih političnih predstavnikov in vrsto drugih bonitet. Slovenci smo dober primer tega, čeprav smo pristali večinsko ponovno v večnarodni državni tvorbi. Leta 1918 dobimo prvo slovensko narodno vlado, ki sicer ni voljena, jo pa sestavljajo deklarirani Slovenci. Že leto za tem dobimo prvo slovensko univerzo v Ljubljani. Vpliv na prebivalstvo, na narodno samozavest je velik. Podobno se zgodi tudi pri drugih narodih, ki so v predvojnih cesarstvih veljali za, recimo temu, drugorazredne.
Drugače je vplivala na tiste narode, ki so bili poraženci te nove ozemeljske razdelitve. Mnoge države poraženke so začele voditi iredentistično politiko, kjer izstopa Madžarska. Ta je namreč izgubila dve tretjini svojega ozemlja. To je spodbudilo masovno selitev Madžarov v okrnjeno Madžarsko, ki pa je bila sama predmet turbulentnih političnih dogodkov. Za 100 dni je celo postala socialistična republika, preden so v njej intervenirale antantne sile. Približno 3 milijone Madžarov pa je nato predstavljalo nacionalne manjšine na Češkoslovaškem, v Romuniji, Jugoslaviji in Avstriji.
Problem narodnih manjšin je postal eden izmed perečih problemov medvojnega obdobja, če ne celo največji. Na Češkoslovaškem so bili denimo poleg češkega in slovaškega konstitutivnega naroda tudi pripadniki nemške, poljske, rusinske, ukrajinske in madžarske manjšine. Varovanje manjšin je tako postalo eden izmed glavnih vidikov delovanja Društva narodov, kjer so pri reševanju položaja manjšin in varovanja njihovih pravic sodelovale tudi druge organizacije, denimo Kongres evropskih narodov. Tu je bil eden izmed vodilnih akterjev tudi Josip Vilfan. V okviru Društva narodov so bili tako podpisani številni sporazumi o manjšinah, ki so jim zagotavljali osnovne človekove pravice.

Nemčija je bila razglašena za glavnega vojnega krivca. Kaj vse so ji naložili in kako je to vplivalo na njen povojni razvoj?
Nemčija je izgubila zlasti v dveh točkah. Antanta je zaukazala odvzem številnih nemških ozemelj. Tako je izgubila vse svoje kolonije, denimo današnji Kamerun, Togo, Namibijo, Tanzanijo in druge v Afriki, ki so prešle v britanske in francoske roke. Tiste na Pacifiku pa so bile večinoma dodeljene Japonski. Veliko bolj boleče pa so bile izgube v Evropi, saj je šlo za ozemlja, ki so jih imeli za "svoja". Ob ozemljih v Franciji in na Danskem so izgubili še ozemlja v korist Belgije, Češkoslovaške, Poljske in Litve. Posarje je za nadaljnjih 15 let prešlo pod upravo Društva narodov, v tem času pa je celoten izkop premoga dobivala Francija. Poleg Avstrije in Sudetov so bila vsa ta ozemlja primarne točke osvajanj tretjega rajha, s čimer lahko drugo svetovno vojno označimo tudi kot vojno za meje oz. vojno za njihovo rušenje.
Druga točka so bile previsoke reparacije, ki jih Nemčija dejansko ni mogla plačevati. Prav reparacije so Nemčijo stalno držale v gospodarskem krču, saj investicij za gospodarski razvoj preprosto ni bilo. Tako visoke reparacije so Nemci videli kot veliko krivico, s čimer se je samo še krepil negativen odnos do drugih evropskih narodov in želja po reviziji mirovne pogodbe.
S tem povezana pa je še tretja točka, ki je prizadela Nemčijo. To je bila omejitev vojske na vsega 100 tisoč vojakov. V naši miselnosti se nam zdi to število aktivnih vojakov zelo visoko, čeprav danes nemška vojska šteje skoraj enkrat toliko pripadnic in pripadnikov. Vendar v družbi, ki je bila zelo militarizirana, hkrati pa se je čutila ogroženo, je ta določba prav tako podžgala občutek krivice. Kot rešitev so skoraj takoj po koncu vojne začeli ustanavljati paravojaške enote, nekakšne strankarske vojske, s čimer so zaobšli določila mirovne pogodbe. Ponovno so obudili t. i. prostovoljne odrede oziroma Freikorps, ki so postali hrbtenica Weimarske republike. Prvič so se aktivirali pri zatrtju upora spartakovcev, v katerem sta bila likvidirana tudi Rosa Luxemburg in Karl Liebknecht. Iz Freikorps so kasneje izšli tudi Jurišni oddelki oz. Sturmabteilug (enote SA), po noči dolgih nožev pa Zaščitni vodi oz. Schutzstaffel (enote SS).

Rusija je posebno poglavje: sploh je niso povabili na pogajanja. Kaj se je dogajalo?
V Rusiji je leta 1917 prišlo do boljševistične revolucije. Lenin je že takoj po vrnitvi v Rusijo izdal t. i. Aprilske teze, v katerih je zavzel stališče takojšnjega umika iz vojne, četudi to pomeni poraz. Izhajal je namreč iz teze, da delavski razred v kapitalistični vojni ne more pridobiti ničesar. Ko so boljševiki prevzeli oblast, je bila njihova prva zunanjepolitična – ne nazadnje pa tudi notranjepolitična – poteza ta, da dosežejo izstop iz vojne. To se je zgodilo s podpisom sporazuma v Brest-Litovsku marca 1918, ki ga je boljševiška vlada podpisala na svojo precejšnjo škodo. Tako se je odpovedala Finski, baltskim državam, Belorusiji in Ukrajini.
Sicer pa je sporazum takoj zaostril odnose med revolucionarno vlado in antantnimi silami, saj je izstop sovjetske Rusije iz vojne pomenil sprostitev na tisoče vojakov na vzhodni fronti, ki so bili nato premeščeni na zahodna bojišča. V Rusiji je po oktobrski revoluciji izbruhnila tudi državljanska vojna med starimi carističnimi silami in novo boljševiško vlado. V to vojno so posegle tudi antantne sile na strani Bele armade. Takrat so se denimo v Murmansku, Arhangelsku in Vladivostoku izkrcale tudi ameriške sile, kar je bilo odlično izhodišče za nadaljnje medsebojno nezaupanje med Sovjetsko zvezo in ZDA, ki je doseglo višek v hladni vojni. Antantne sile se iz Rusije umaknejo šele leta 1920.
Posledično sovjetska Rusija na Pariško mirovno konferenco ni bila povabljena, so pa sodelovali člani protiboljševistične vlade, političnega dela Bele armade. Predstavljal jo je Sergej Sazonov, stari caristični zunanji minister. Pod njegovim vodstvom je vlada zagovarjala nedeljivo Rusijo. Pogajati so se bili pripravljeni le okoli Poljske in Finske.

Če se ustavimo pri naših sosedih, njihove nove meje so močno zaznamovale tudi slovenski prostor: s podpisom pogodbe tudi uradno razpade Avstro-Ogrska, Madžarska se občutno zmanjša. Kakšne so bile težnje antantnih sil pri oblikovanju nove avstrijske in madžarske države?
Antanta je z Avstrijo podpisala Sanžermensko pogodbo. V njej se je morala Avstrija, podobno kot Nemčija, odpovedati precejšnjim delom svojega ozemlja, ki so prešli pod Češkoslovaško, Poljsko, Italijo in Kraljevino SHS.
Sicer pa je bila Avstriji prepovedana združitev z Nemčijo. S tem je bila pravzaprav nemško govorečim prebivalcem Avstrije odvzeta identiteta, saj niso imeli izoblikovane lastne, avstrijske narodne identitete. Njihov prvi vzgib po propadu Habsburške monarhije je, da svojo novo državo poimenujejo Deutschösterreich oz. Nemška Avstrija, a jih antanta prisili, da ime spremenijo. Zametki avstrijske identitete se tako pojavijo tik pred začetkom druge svetovne vojne, dokončno pa se izoblikuje šele po njej.
S Trianonsko pogodbo se določijo mirovni pogoji z Madžarsko, ki prav tako terjajo njeno ozemlje. Izgubi skoraj dve tretjini ozemlja v korist Romunije, Kraljevine SHS in Češkoslovaške. Takrat smo tudi Slovenci pridobili Prekmurje. Tako so na Madžarskem že med obema vojnama dan podpisa Trianonske pogodbe, 4. julij, obeleževali kot dan žalovanja. V imaginariju Madžarov je ta pogodba zgodba o veliki krivici in si en del še danes prizadeva za obnovitev t. i. velike Madžarske.

Italija je po drugi strani pridobila, kar je bilo obljubljeno že leta 1915, in še več – na račun slovenskih in hrvaških ozemelj. Kakšen je bil torej status Kraljevine Srbije in novonastajajoče združene Države/Kraljevine SHS na teh pogajanjih?
Italija je dobila precej, kar ji je bilo obljubljenega v Londonskem sporazumu. Kljub temu pa je bil ta sporazum razveljavljen na Pariški mirovni konferenci, zaradi česar je Italija tudi po več mesecev bojkotirala pogajanja. V Sloveniji denimo ni dobila Bleda, kar je bila predvsem zasluga Wilsonovega univerzitetnega kolega Mihajla Pupina, po rodu sicer iz Vojvodine.
Sicer pa je bila Kraljevina SHS precej čudna mešanica za pogajalce na konferenci. Srbija je pripadala zmagovalnemu taboru. Slovenija in Hrvaška pa sta bili poraženki. To je povzročalo razlike med narodi samimi, hkrati pa je to tudi precej škodovalo kraljevini pri izhodiščih za pogajanja z Italijo, ki ni odstopila od namere, da si na račun Slovencev in Hrvatov poveča ozemlje, četudi se je to ozemlje združilo z državo zaveznico. Reševanje mejnega vprašanja z Italijo je potekalo po etapah in zlasti po začrtanih določilih Londonskega sporazuma, čeprav je bil ta uradno razveljavljen. Je bila pa Kraljevina SHS edina država, s katero je Italija sploh vodila kakršna koli pogajanja po vojni. Ta so se končala šele 12. novembra 1920 s podpisom Rapalske pogodbe, v kateri je bila določena zahodna slovenska in hrvaška meja od današnje tromeje na Peči pri Ratečah pa do Reke. Sledila je Rimska pogodba leta 1924, kjer sta se Mussolini in Pašić dogovorila o priključitvi Reke k Italiji in Sušaka h Kraljevini SHS. Na koncu pa je prišlo še do t. i. Nettunskih konvencij leta 1925, ki so določale pravice italijanske manjšine v Kraljevini SHS. Slednja je bila enostranska pogodba, saj podobnega sporazuma glede slovenske in hrvaške manjšine v Italiji ni bilo.

Slovenci smo bili med narodi, ki so jih po 1. svetovni vojni najbolj razkosali. Kakšen vpliv je to imelo na razvoj in ljudi v desetletjih, ki so sledila?
Med Slovenci je prva svetovna vojna, pa tudi razkosanje, ki je sledilo, vzbudilo narodnozavedna čustva. Posebej močno so se razvila na Primorskem, torej na ozemlju, ki je bilo priključeno h Kraljevini Italiji. To dejstvo samo po sebi ni presenetljivo, saj je bilo bujenje narodne zavesti nujno za preživetje v sistemu, ki je Slovence v najboljšem primeru obsodil na poitalijančenje, v najslabšem pa na popolno izkoreninjenje. Ta proces je bil zelo nasilen, tako psihično kot fizično. Zaradi tega se je s tega ozemlja izselilo okoli 100 tisoč Slovencev. Večji del je odšel v osrednjo Slovenijo in preostale dele Jugoslavije, okoli 30 tisoč pa jih je emigriralo v Južno Ameriko, Avstralijo in druge primerne dežele.
Sicer pa so Slovenci potrebovali nekaj časa, da so se privadili novim razmeram tudi v Jugoslaviji. Namesto svetovne metropole Dunaja je zdaj glavno gravitacijsko središče postal Beograd, ki je bil tedaj razmeroma majhno balkansko mesto. Slovenska politika se je mnogokrat znašla med kladivom in nakovalom Srbov in Hrvatov, kar je pomenilo, da so bili mnogokrat jeziček na tehtnici v precej kočljivih položajih. Nasploh bi si Slovenci želeli bolj stabilne politike, a hkrati so si tudi dopustili ohraniti določne tradicionalne povezave z nekaterimi starimi centri. Če so se Slovenci kaj kmalu začeli izogibati Italiji, saj jim drugega niti ni preostalo, so še vedno hodili denimo na študij v Gradec ali na Dunaj.

Glede na morijo, ki jo je ta velika vojna povzročila, bi pričakovali, da svet ne bi tako hitro zdrvel v novo svetovno vojno. Bi lahko torej rekli, da so bili na mirovnih pogajanjih postavljeni zametki za 2. svetovno vojno?
S to tezo se absolutno strinjam. V t. i. versajski Evropi, ki jo je ustvarila pariška mirovna konferenca, je bil položaj politično, pa tudi gospodarsko nestabilen. Precejšnje število držav, predvsem poraženk, je bilo z določitvijo povojnih izhodišč nezadovoljno. Tako je bilo pričakovati, da mir dejansko ne bo trajal dolgo. Charles de Gaulle je denimo leta 1946 izjavil, da je bila Evropa v 20. stoletju vpletena v tridesetletno vojno, kjer je bilo obdobje med obema vojnama le začasno premirje. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da so bila določila iz Pariza le eden izmed dejavnikov za drugo svetovno vojno. Gotovo je glavni krivec za vojno vzpon režimov, ki so bili mešanica imperialističnih tendenc iz obdobja pred prvo svetovno vojno in rasistične ideologije, ki je bila nestrpna do pripadnikov drugih narodov. Ti dve miselni liniji sta se nato združili še z velikodržavno ideologijo treh bolj ali manj vojaško superiornih imperijev.

i