"Dežela skrivnostnih urokov in potopljenih kultur," je podoba, ki jo je o staroegipčanski civilizaciji imela Alma M. Karlin. Razgledana in vedoželjna Celjanka se je z zapuščino Egipta srečala že pred prvo svetovno vojno, ko je delala in študirala v Londonu. Obiskovala je Britanski muzej ter v egipčanskem oddelku zavzeto študirala razstavljene eksponate. Staroegipčanska civilizacija je bila tako ena prvih visokih kultur, s katerimi se je podrobneje seznanila.
"Razstavljeni eksponati v egipčanskem oddelku Britanskega muzeja so morali na Almo M. Karlin narediti velik vtis. Z večkratnim ogledovanjem in prebiranjem strokovne literature o njih si ni nabrala le strokovnega znanja, temveč so ji bili ti predmeti predvsem v literarni navdih," pove raziskovalka in prevajalka njenega opusa Jerneja Jezernik.
Še posebej jo je navduševal egipčanski duhovni svet, saj se je intenzivno ukvarjala s teozofijo in idejo univerzalnega bratstva brez razlik. Verjela je v obstoj Atlantide ter njene prebivalce videla kot plemenite, bistre in krepostne. Tisti, ki so preživeli potop tega kraljestva, pa so po njenem mnenju znanje in modrost prenesli v nove kolonije na različnih koncih sveta. Eno od teh območij naj bi bil tudi starodavni Egipt, kjer naj bi prebivalci Atlandide pomagali zgraditi piramide. Sfingo je imela Alma za simbol velike skrivnosti.
A kljub velikemu zanimanju Alma M. Karlin, prva belopolta ženska, ki je na začetku 20. stoletja kot raziskovalka in avtorica potopisov sama osem let potovala po svetu, ni nikoli dejansko obiskala znamenitih najdišč v Egiptu. "Bila je zelo blizu, dobesedno na pragu Egipta, vendar se je takrat že vračala domov, izmučena in brez sredstev," pojasni Marko Frelih. Egipčanski duhovni svet pa je pozneje na neki svoj način vpeljala v romane in zgodbe. "V romanu Izolantis se vidi ideja popolne družbe s hierarhijo, predvsem v duhovnem smislu, in tukaj so v ozadju predstave o družbenem in verskem redu starih civilizacij, od egipčanske, grške, staroindijske. Alma je imela duhovno naklonjenost do verskih praks starega sveta," doda.
Podrobno je Almino zapuščino zgodb s staroegipčansko tematiko obdelala Jerneja Jezernik v zbirki Magične zgodbe starega egipta, ki je izšla ob 125. obletnici pisateljičinega rojstva. V njej so zbrane kratke magične zgodbe z duhovnim sporočilom ter doslej še neobjavljena novela Tutmozisov zdravnik, ki jo je Alma napisala dve leti pred smrtjo.
"Všeč ji je bilo, da so starodavni Egipčani poleg čisto konkretnih zemeljskih sposobnosti verjeli tudi v nadnaravne danosti. Navduševala jo je njihova neomajna vera v posmrtno življenje, saj naj bi bilo vse tuzemsko za Egipčane zgolj priprava na bivanje v onostranstvu. V primerjavi z drugimi narodi naj bi starodavni Egipčani naredili še korak dlje – že za časa življenja naj bi namreč poskusili izvedeti, kaj je onstran praga večnosti," zapiše Jerneja Jezernik v spremni besedi k Alminim zgodbam.
Še več zanimivosti pa nam je o Almini povezanosti s svetom staroegipčanske duhovnosti in stvarnosti prevajalka njenih del razkrila v pogovoru.
Kaj je Almo pri staroegipčanski kulturi najbolj zanimalo, privlačilo?
Alma M. Karlin se je z Egiptom posredno srečala že v mladosti. Kot piše v avtobiografiji Ein Mensch wird/Sama, je med obiski tete Ernestine, ki je živela in delala kot predstojnica pošte v Brdih, prišla v stik z njeno gospodinjo, s katero se je lahko pogovarjala po francosko. Najverjetneje je bila ena od aleksandrink, ki so si nekoč služile kruh pri premožnejših družinah v Egiptu. To srečanje je Almo pomembno zaznamovalo. Tudi pozneje, ko je v letih tik pred prvo svetovno vojno delala in študirala v Londonu, je večkrat obiskala Britanski muzej in si v egipčanskem oddelku z velikim zanimanjem ogledovala dragocene razstavljene eksponate. Svoje znanje o starem Egiptu pa je povezala še s svojo literarno domišljijo in teozofskim vedenjem o starodavnem Egiptu. Alma mu je rekla dežela Kem-Kem, bila naj bi predhodnica Starega Egipta in naj bi mu pomagala razviti visoko razvito kulturo in civilizacijo z rešenim znanjem iz potopljene Atlantide. Primarno jo je torej zanimala duhovna plat starega oziroma – pravilneje rečeno – starodavnega Egipta okrog leta 10.000 let pred našim štetjem in še kako tisočletje pozneje.
Je kje opisala oziroma zabeležila, kaj se ji je od muzejskih eksponatov najbolj vtisnilo v spomin?
Razstavljeni eksponati v egipčanskem oddelku Britanskega muzeja so morali na Almo M. Karlin narediti velik vtis. Z večkratnim ogledovanjem in prebiranjem strokovne literature o njih si ni nabrala le strokovnega znanja, temveč so ji bili ti predmeti predvsem v literarni navdih. Kateri natančno so to bili, ni zabeleženo, lahko pa o njih sklepamo na podlagi prebranega. Okrog predmetov avtorica potem oživi človeške like, ki jih ti predmeti ali duhovno vodijo ali pa bistveno prispevajo k razpletu zgodbe, ki ima vedno kak duhovni nauk, vse skupaj pa je prepleteno tudi s teozofijo. Nekateri predmeti, okrog katerih je Alma spletla svoje zgodbe, pa so tudi sad njenih videnj, vsaj tako je zapisala avtorica sama. Med njimi izstopa t.i. magična preproga v delu Tutmozisov zdravnik. Zdravnik Amneos, "služabnik luči" in zdravnik svečenik, je imel to magično preprogo pod posteljo, saj naj bi ga ščitila in mu razkrivala skrivnosti duhovne zapuščine star(odavn)ega Egipta. To magično preprogo je v najmanj v dveh različicah upodobila Almina prijateljica Thea Schreiber Gammelin, njene risbe pa hranita rokopisna oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani in Državni knjižnici v Berlinu. Polna je simbolov, ki bi jih morali skupaj razvozlati egiptologi in teozofi, saj gre za preplet obojega.
Kako to, da si med svojo potjo po svetu ni ogledala ostankov staroegipčanske civilizacije?
V konkreten geografski stik z afriško celino je stopila šele tik pred koncem svojega potovanja okrog sveta, ko se s potovanja okrog sveta decembra 1927 z Lloydovim parnikom Triestino skozi vrata Bab al Mandab vračala nazaj v rodno Celje. Pri tem se je Afrike le narahlo dotaknila, pač tam, kjer je imela ladja postanek. V takratni Eritreji, na primer, je globoko podoživela, da je Afrika prastara celina, dežela skrivnostnih urokov in potopljenih kultur, ki pa se nikakor ne more izviti iz težke, nizke melanholije, ki leži nad vsem in vsemi, tudi nad bogatimi in oblastiželjnimi evropskimi kolonialisti. Za kakšno večje raziskovanje doline Nila pa ni imela ne časa, ne volje, ne denarja. Po osmih letih potovanja okrog sveta je bila fizično in psihično popolnoma izčrpana. Samostojnega potovanja v Egipt pa se iz različnih razlogov ni nikoli lotila.
Se je po vrnitvi domov še ukvarjala z raziskovanjem te kulture?
Vsekakor je Almo zanimanje za (starodavni) Egipt spremljalo vse življenje. Daljše prozno besedilo Ein Arzt unter Tutmosis/Tutmozisov zdravnik je na primer napisala leta 1948, dve leti pred smrtjo, kar dokazuje, da jo je tematika ene najstarejših, najdlje trajajočih in najbolj spektakularnih visokih civilizacij v zgodovini človeštva duhovno in umetniško navdihovala vse življenje. Četudi je bila že hudo bolna, je novelo o dvornem zdravniku in svečeniku Amneosu iz "zlatega obdobja Egipta med 7. in 6. tisočletjem pred Kristusom" prežela tako z duhovitostjo, hudomušnostjo in humorjem kot tudi z bogatimi duhovnimi sporočili in življenjskimi modrostmi. Med temi po mojem mnenju najbolj izstopa sporočilo o skromnosti, (samo)obvladanosti in močnem socialnem čutu za soljudi.
Obstajajo kakšni indici, da si je morda dopisovala ali bila v stiku z raziskovalci ali diplomati, ki so delovali v tistih krajih?
Po mojih podatkih ne.
V zgodbi Klic iz kraljestva senc se posveti t. i. faraonovemu prekletstvu. So to delo navdihnile zgodbe, ki so se spletle okoli odkritja Tutankamonove grobnice?
Čisto mogoče je sklepati, da je Almino zgodbo Klic iz kraljestva senca navdihnila zgodba, povezana z odkritjem Tutankamonove grobnice. Osrednji lik v zgodbi je raziskovalec egiptolog, ki podleže faraonovemu prekletstvu. Po odkritju Tutankamonove grobnice so se dolga leta širile govorice o prekletstvu faraonov, ki jih je Alma verjetno poznala iz časopisa in ki so poudarjale prezgodnjo in usodno smrt nekaterih prvih raziskovalcev grobnic, še posebej grofa Carnarvona, ki je umrl nekaj mesecev po odkritju prvih stopnic v Tutankamonovo grobnico. V Almini zgodbi je faraonovo prekletstvo osrednji motiv. Egiptolog ob odkritju zakopanega vladarjevega groba prekrši duhovna pravila in zmoti "večtisočletni mir". Nikoli več se ne vrne v London, po neznančevi roki ga k sebi pokliče kraljestvo senc. Eden od prijateljev pa si po njegovi smrti v Britanskem muzeju v Londonu ogleda faraonovo mumijo in v njej prepozna egiptologovo podobo. "Obstaja več reči, kot jih pozna znanost. Postal sem faraonova žrtev," Alma sklene svojo zgodbo.
Od kod pa je črpala informacije o duhovnih vidikih in verovanjih v času starega Egipta?
Alma M. Karlin se je posvečala predvsem nematerialni zapuščini star(odavn)ega Egipta. V njej je na temelju teozofije poskušala prodreti čim globlje v egipčanski duhovno-mistični ustroj. Najverjetneje tudi zato, ker so se avtoričine osebne težnje ujemale s predstavami starih Egipčanov o iskanju človekove popolnosti, telesne in duhovne čistosti ter simbioze zemeljskega in kozmičnega. Všeč ji je bilo, da so star(odavn)i Egipčani poleg čisto konkretnih zemeljskih sposobnosti verjeli tudi v nadnaravne danosti. Navduševala jo je njihova neomajna vera v posmrtno življenje, saj naj bi bilo vse tuzemsko za Egipčane zgolj priprava na bivanje v onstranstvu. V primerjavi z drugimi narodi naj bi star(odavn)i Egipčani naredili še korak dlje, že za časa življenja naj bi namreč poskusili (iz)vedeti, kaj je onstran praga večnosti. Alma je podobni duhovni izkušnji rekla vpogled v spomin sveta, t. i. akašo, ki naj bi ji, kot je zapisala, omogočila neomejeno pomikanje v času nazaj in naprej. Predvsem pa si je v primerjavi z mnogo teozofi in tudi starodavnimi egipčanskimi svečeniki, ki so gradili na ekskluzivnosti in hermetičnosti svetih besedil, v svojih literarnih delih drznila odkrito, brez tančice, spregovoriti o duhovnih modrostih in jih deliti z ljudmi, ki so ji želeli prisluhniti.
Kako to, da njene novele oz. zgodbe s staroegipčansko analogijo niso bile natisnjene v času njenega življenja?
Razlogov je bilo verjetno več. Sredi 30. let prejšnjega stoletja se je Alma odločila primarno posvetiti pisanju del z duhovno, mistično, teozofsko vsebino. S tovrstnimi deli je imela v primerjavi s svojimi potopisi, romani in etnološkimi deli manj uspeha, ker naj bi jo, tako pravi avtorica sama, v tem razumele le "redke duše". Ker se je z romanom Isolanthis zelo zamerila nacističnim oblastem, ki so razumele, da je Alma v potopu Atlantide napovedala zaton tretjega rajha, je svoja (ne samo) teozofska dela v glavnem pisala za v predal. Vsekakor pa je pri tem treba poudariti tisto, kar je povedal že Zmago Šmitek, namreč, da so bila tovrstna dela v slovenskem okolju v tistem času zagotovo nekaj posebnega in da je treba Almi M. Karlin priznati književne zasluge tudi na tem, doslej prezrtem področju. Verjela je namreč, da bo z duhovno književnostjo prispevala k duhovnemu napredku bralcev in bralk. K temu spada tudi vrsta neobjavljenih pesmi, v katerih je Alma M. Karlin zbrala v njenih očeh najpomembnejša duhovna sporočila starodavnega Egipta, hrani pa jih Rokopisni oddelek v NUK-u.
So bile mišljene kot enotna zbirka ali jih je pisala in želela objaviti posamezno oz. nepovezano?
Mislim, da so bile tako njene kratke zgodbe in novele s tematiko starodavnega Egipta kot tudi daljša prozna dela, ki so ostala neobjavljena, zamišljena in napisana kot samostojne enote. Vendar je pri tem treba povedati, da je Alma svoje védenje razpršila skozi vsa dela s to tematiko, tako da bi bilo zanimivo, četudi zahtevno, zbrati vse v neki sistem in ga analizirati vsaj s teozofskega in egiptološkega, pa tudi širšega vidika.
Kje in kako so se ohranili ti njeni rokopisi?
Rokopisi so po Almini smrti leta 1950 prišli v roke njene sestre po duši Thee Schreiber Gammelin, ki je bila v povezavi z rokopisi daljnovidna in je drugega za drugim predala v hrambo NUK-a. Hkrati pa so besedila, tudi z egipčansko tematiko, ohranjena tudi v zapuščini Alminega najljubšega založnika Maxa Möhringa iz Leipziga, ki jo hrani Berlinska državna knjižnica (Staatsbibliothek zu Berlin). Nekaj jih je zagotovo še v zasebnih rokah, ne samo v Sloveniji, temveč tudi v Nemčiji in Švici. Najlepše pa je, da tu in tam pride na dan tudi še kakšen, za katerega sploh nismo vedeli. In s tem doda še en dragoceni kamenček v mozaiku življenja in dela Alme M. Karlin.
Kako pomemben vpliv na njeno delo in razmišljanje je po vašem mnenju imela zapuščina staroegipčanske civilizacije?
Čeprav obstaja o življenju, delovanju, razmišljanju in verovanju star(odavn)ih Egipčanov kar nekaj materialnih arheoloških dokazov in pisnih virov, tudi najnovejša odkritja in raziskave še niso zmogla dati (do)končnih razlag in v celoti pojasniti vseh skrivnosti star(odavn)ega Egipta. Če pa je res še to, kar kažejo posamezne specializirane geološke raziskave, namreč da je okrog leta 10.000 let pr. n. št. resnično prišlo do svetovne podnebne katastrofe in da je pred doslej znanimi dinastijami faraonov v dolini reke Nil cvetela še kakšna visoko razvita civilizacija, potem se zgodba o magični in skrivnostni deželi temne zemlje – tudi s pomočjo Celjanke Alme M. Karlin − v bistvu pravzaprav šele začenja.