"Kot pri številnih drugih zgodovinskih dogodkih se tudi pri kmečkih uporih zgodovinopisje in spomin prepletata, vendar se ne čisto prekrivata," pojasnjuje Anton Snoj, strokovnjak za starejšo zgodovino. Tako kot pri številnih drugih zgodovinskih dogodkih ima tudi pri kmečkih uporih tisto, kar odzvanja v spominu, vzporednico v vsakokratni sedanjosti in povezavo z vsakdanjim življenjem. Skozi stoletja se je tako razumevanje kmečkih uporov v družbi spreminjalo, poudarja Snoj, ki je o spominu in zgodovinopisju o kmečkih uporih napisal tudi članek, ki bo letos izšel v zborniku z naslovom Slovenski kraji spomina.

Glavna težava pri celostnem oblikovanju zgodovinske predstave o kmečkih uporih je ta, da nimamo kmečkih virov iz tistega časa. Prvih 400 let so namreč dogodke popisovali samo kronisti in zgodovinarji, ki so sledili le uradni interpretaciji oblasti. "Ti viri niso nujno objektivni. Prvi vir, ki mi pride na misel, so zapisi koroškega kronista Jakoba Unresta, ki koroški upor leta 1478 opisuje z vidika družbenega vrha. Zanj so uporni kmetje zlobni rušitelji božjega ustroja sveta. Njihov namen ni pravičen, saj z zvijačo skušajo priti do nečesa, kar jim ne pripada. Tudi na splošno podoba kmeta v tistem času ni ravno dobra – v najboljšem primeru je primitiven, v najslabšem pa kar hudoben in grob, nekultiviran."

Kmetje so s svojimi upori namreč prekršili božji red, idealno podobo družbe oziroma t. i. triplex status mundi, v katerem je duhovščina učila, molila in vzdrževala hierarhično ureditev, plemiči so vladali, se bojevali in varovali, kmetje pa so bili tisti, ki delajo. Namen prvih zapisov o kmečkih uporih je bil, da kmete postavijo tja, kjer sta druga dva stanova menila, da jim je mesto, in da tega ne presegajo. "Ta interpretacija traja od Unresta vse do Janeza Vajkarda Valvasorja, ki jih v 17. stoletju opiše kot 'pobesnelo druščino', 'krvoločneže' z 'razprtimi morilskimi kremplji' in 'ničvredne podpihovalce nemirov', in še dlje – položaj kmeta je bil še za Antona Slomška povsem samoumevno odvisen," pojasnjuje Snoj.

Narod in maščevanje

Prva, ki kmete in kmečke upore na Slovenskem prikaže v drugačni luči, je tako literatura v 19. stoletju. Pisatelji in pesniki so namreč v kmečkih uporih iskali navdih za izražanje nezadovoljstva ljudi in nasprotovanja družbenim nepravičnostim. V kontekstu kmečkih uporov se tako v slovenski literaturi začne poudarjati ideja, da so se kmetje kot zavedni Slovenci uprli tujim oblastnikom, s čimer so želeli pesniki in pisatelji med takratnim prebivalstvom širiti in utrjevati narodno zavest, čeprav ta v časih kmečkih uporov še ni bila razvita.

Kmetje so se takrat iz negativnih likov spremenili v tragične. "France Prešeren je v sonetih v 30. letih zapisal, da 'Slovenci samo krvavi punt poznamo'. Gre za tragično ozadje – umetniška besedila o uporih so tedaj večinoma dobila obliko tragične ljubezenske zgodbe v hudih časih, kjer vodja uporov nesrečno in nasilno konča. Tudi pozneje, denimo v Jurčičevi povesti Sin kmečkega cesarja, ki je bila napisana leta 1869, imamo zgodbo upora, ki na koncu povsem propade," je nekaj primerov naštel Snoj.

Ob tem je poudaril, da so bila literarna dela v tistem času podvržena strogi cenzuri, tako da kmetov in njihovega upora tudi pisatelji in pesniki v 19. stoletju niso smeli odkrito opevati in povzdigovali, saj je oblast na Dunaju to hitro razumela kot grožnjo: "Izrazitih junakov ni bilo, bili so predvsem tragični liki, ki so opozarjali na krivice. Pisci pa so v svoje zgodbe začeli vključevati še napoved maščevanja ali dejansko maščevanje nad tistimi, ki so kmeta zatirali. Tako je denimo v romanu Ljudska osveta, ki ga je Fran Jaklič izdal leta 1892 – gre za motiv ljudskega maščevanja, ki ob prehodu v 20. stoletje, skladno z vse večjimi političnimi ambicijami Slovencev, postane vse bolj jasen."

Motiv upora proti tujim zatiralcem se je v literarnih delih, ki se navezujejo na kmečke upore, ohranil tudi v 20. stoletju. Takšen primer je pesem Alojza Gradnika Tolminski punt iz leta 1922, v kateri pesnik govori o osvoboditvi domovine in uporu proti tuji nadvladi.

Punt kot revolucionarni boj proti sistemu

V obdobju pred prvo svetovno vojno se nato ob narodnem v prikazovanju kmečkih uporov pojavi revolucionarni vidik. "Dvajsetletni Ivan Cankar je trdil, da kmetje niso bili revolucionarji niti, ko so požigali gradove. Leta 1907, 20 let pozneje, pa je v govoru v Delavskem domu v Trstu dejal, da sta slovensko kulturno delo naprej peljali predvsem dve skupini – reformatorji in kmečki uporniki. Kmeta je Cankar postavil ob bok kulturnemu delavcu, njegov upor pa označil za velik prispevek k osamosvajanju Slovencev. Delavce je takrat pozival, naj imajo zgled v kmečkih uporih," na obrat v razumevanju opozarja Snoj. Izpostavil je tudi zgodovinsko povest Kralj Matjaž, ki jo je Miroslav Malovrh napisal leta 1904. "V tej povesti je kmečki vodja Magajna interpretiran kot razsvetljenski voditelj, ki govori o svobodi, bratstvu in enakosti," je pojasnil.

Od upora proti zatiralcem se je pripoved o kmečkih uporih obrnila še v boj proti sistemu, v razredni boj, ki se je v obdobju med obema svetovnima vojnama še okrepil. Bratko Kreft je v svoji drami Velika puntarija leta 1937 kmečke upore prikazal kot revolucijo. Uprizoritev drame je sicer takrat preprečila cenzura Kraljevine Jugoslavije.

Skozi različne interpretacije ideja o uporništvu odzvanja še danes

Vodja kmetov Matija Gubec v Kreftovi drami napoveduje svetovno revolucijo, kar pa po navedbah Snoja ne odraža razmer 16. stoletja. "Kmetje so se v veliki večini borili za boljše pogoje za svoje kmetije, za preživetje" je pojasnil zgodovinar. Tudi na tem mestu je sicer opozoril na pomanjkanje zgodovinskih virov. "Ko beremo o zahtevah kmetov, so to podatki, ki so se ohranili v zapisih kronistov. Ne vemo, kaj je bilo dejansko izrečeno in kaj je bilo kmetom položeno v usta," opozarja Snoj, ki ob tem sicer dodaja, da so imeli posamezni kmečki uporniki tudi ideje in zahteve, ki so presegale vrnitev v staro pravdo. "Inovativne so bile recimo ideje, da bi kmetje sami pobirali davke, jih določali, izbirali svoje duhovnike in da bi imeli celo svoje predstavništvo v Zagrebu, ki bi odgovarjalo le cesarju," je naštel.

"Kar pa je bilo nedvomno drugače, kot so si predstavljali v času komunistične revolucije, pa je navdih za kmečke upore. Uporniški ideal je imel biblijsko podlago. Pri tistih radikalnejših puntarjih je morda šlo celo za predstavo o svobodnih prvih ljudeh v raju, o času Adama in Eve, ko svet še ni poznal gospode in podložnikov. Kmete je zagotovo vodila predstava o božji pravičnosti. Če že govorimo o revolucionarnih kmečkih uporih, moramo razumeti, da so bili religiozno utemeljeni," je dodal Snoj, ki ob tem poudarja, da so kljub spreminjanju interpretacij v literaturi kmečki upori na takšen ali drugačen način vedno utrjevali zavest, da se mora posameznik boriti za človeka vredno življenje in se upreti izkoriščanju.