Splošni šolski red iz leta 1774 je prvi državni osnovnošolski zakon, ki je veljal na ozemlju današnje Slovenije. Izid predstavlja prelomni dogodek na področju izobraževanja, saj je z njim oblast pod vodstvom Marije Terezije in njenega sina Jožefa II. začela vzpostavljati centralno voden državni šolski sistem. Uradno je vključeval vse otroke od šestega do dvanajstega leta starosti – neodvisno od njihovega spola, družbenega položaja in veroizpovedi – in predstavlja začetek obveznega in množičnega izobraževanja.

Na začetku Splošnega šolskega reda je zapisana misel o izobraževanju mladine obeh spolov kot "najpomembnejši podlagi za resnično srečo narodov". Besedilo je sestavljeno iz 24 členov. Šole so razdeljene na 'normalne šole', 'glavne šole' in podeželske ali 'trivialne šole'. Zapovedano je, da vse šole sledijo enotnemu načinu poučevanja in izvajajo enoten nabor predmetov. V začetnih razredih se je dovoljevala uporaba ljudskega jezika, ki naj bi bil namenjen lažjemu učenju nemščine, a hkrati pomeni zagon razvoja slovenskega jezika, ki prvič postane del javnega življenja. Začne se produkcija priročnikov, učbenikov in drugega tiska v slovenskem jeziku.

Bistvena metoda poučevanja je bilo istočasno poučevanje večje skupine otrok v istem prostoru – učitelj je predaval, učenci so sprejemali. Uspeh vsakega učenca je bil zapisan v spričevalu.

Ni pa bilo predvidenega enotnega načina financiranja šolske mreže, kar je povzročilo tudi zelo različen položaj učiteljev. Prispevke za pokrivanje učiteljskih plač in šolskih pripomočkov ter vzdrževanje stavb so morale dajati tudi družine šolajočih se otrok.

Šolski red tudi ni predvideval kazni za starše, ki svojih otrok niso pošiljali v šolo. V večini krajev otroci v šolo niso hodili vse leto, saj so morali pomagati pri kmečkih opravilih. Ob koncu 18. stoletja je tako glavnina učencev obiskovala pouk le od tri do štiri mesece na leto.

A pomemben premik se je vseeno zgodil: državna oblast je izobraževanje in pismenost svojih prebivalcev začela pojmovati kot nujno za to, da se prebivalstvo opolnomoči, da lahko bolje živi, kar bo koristilo tudi sami državi.

O duhu tistega časa, razsvetljenski miselnosti in poteku reforme, ki je v praksi do polne uveljavitve potrebovala kar celotno stoletje, smo se pogovarjali z dr. Simonom Malmenvallom, kustosom v Slovenskem šolskem muzeju in docentom na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je bil tudi avtor razstave na Jakopičevem sprehajališču v Ljubljani ob 250-letnici vzpostavitve obveznega šolstva na Slovenskem.

Kaj je bilo prelomno pri odločitvi Marije Terezije, da uvede splošno šolsko obveznost, in kaj jo je k temu vodilo?
Ključni dejavnik je bilo stanje v habsburških deželah tistega časa. Habsburško cesarstvo je politično, vojaško, gospodarsko zaostajalo za drugimi evropskimi velesilami. Konkretno se je ta težava pokazala ob koncu sedemletne in še prej ob koncu avstrijske nasledstvene vojne, ko se je habsburško cesarstvo vojskovalo proti kraljevini Prusiji. Šlo je za staro, več stoletij obstoječe rivalstvo med dvema glavnima političnima tvorbama na pretežno nemško govorečem območju – na severu Prusija kot protestantska sila, na jugu avstrijski del habsburškega cesarstva kot katoliška sila. Opazilo se je, da ta država, ki ji je takrat vladala Marija Terezija, za njo pa njen sin Jožef II., potrebuje reforme na različnih področjih – na pravnem ali sodnem področju, na upravnem, na gospodarskem, na šolskem in še na marsikaterem drugem. Šolska reforma in z njo povezana nominalna uvedba splošne šolske obveznosti od leta 1774 naprej sta del širšega reformnega prizadevanja v habsburških deželah in državne politike, kako narediti državo močnejšo. Predvsem je šlo za učinkovitost vojske, pismenost častnikov in vojakov in za učinkovitost pobiranja davkov, s čimer je povezana produktivnost prebivalstva – uvajanje različnih novih kmetijskih kultur, poljščin, kot je na primer krompir. Za to, da sta vojska in državna blagajna dobro založeni in dobro delujoči, potrebuje vsaka država okrepljen delež pismenega prebivalstva. Začetek izobraževanja najmlajših od šestega do dvanajstega leta je korak v tej smeri.

Ni šlo za prelom, takojšnjo uvedbo, ampak za prehod na nov način delovanja države?
Vse te reforme so potekale postopno, včasih tudi kaotično, v poznejših desetletjih so bile večkrat prekinjene ali preoblikovane, vendar na splošno lahko rečemo, da se takrat – v zadnji četrtini 18. stoletja – začenjajo v tem delu srednje Evrope, posledično tudi na glavnini ozemlja današnje Slovenije, neki novi časi, moderna doba ali bolje rečeno prehod iz starega, stanovsko urejenega in izrazito katoliško obarvanega časa v čas, ki je bolj usmerjen v produktivnost, varčnost, večjo moč države v razmerju do posameznika. Zelo pomembna značilnost moderne dobe kot celote – z izrazom moderna doba označujemo čas v Evropi od konca 18. do začetka 20. stoletja – in vseh modernizacijskih procesov je večanje moči države v razmerju do posameznika. Država postane realno obstoječa v očeh prebivalca vseh družbenih slojev, od kmetov, ki so sestavljali večino prebivalstva, pa do najvplivnejših in najbogatejših, plemičev, izobražencev in tako naprej.

Šola in vojska sta tista dva družbena segmenta, tisti dve zelo dragi, potratni dejavnosti države, s čimer država pride do skorajda vsakega posameznika. Posameznik zdaj hodi v eno stavbo, kjer učitelj, ki je nastavljen od države, uči tisto, kar država predpisuje, in to se ponavlja ciklično, iz meseca v mesec, iz leta v leto. Hkrati se začenja množično odhajanje prebivalstva v vojsko z uvedbo obveznega nabora za določen segment prebivalstva, a pod določenimi pogoji, saj to še ni nabor, kakršen je veljal na primer v obeh jugoslovanskih državah, ko so vsi moški prebivalci morali iti na služenje vojaškega roka. V času Marije Terezije in Jožefa II. še ni takšne množičnosti vpoklicev v vojsko, a kljub temu ima skorajda vsaka družina od konca 18. stoletja enega moškega člana, ki je soočen s preizkušnjo vojaške službe, ki jo predpiše država in ni prostovoljna. Šolska reforma prinese uvajanje obveznega šolstva in že sam izraz pomeni, da to ni prostovoljno, ampak je predpisano. Pred tem je bilo izobraževanje, vključno z osnovnim, priporočeno, bilo je cenjeno v družbi, sploh pri višjih družbenih slojih, ampak do takrat v srednji Evropi nikoli ni bilo tako organizirano, da bi od nekoga z zakonskim določilom zahtevali, naj obiskuje šolo. V današnjem svetu se nam takšno razmišljanje zdi samoumevno, ampak za tisti čas je bilo to prelomno, da država predpiše vsem, naj se izobražujejo. Iz nečesa priporočenega, kar je veljalo pred tem, postane izobraževanje obvezno. Seveda ne naenkrat, to je začetek procesa.

Kakšno je bilo šolstvo pred tem, ko je bilo priporočeno, a ne obvezno? Zato verjetno tudi ni bilo vsem dostopno?
V obdobju pred šolsko reformo Marije Terezije so se šolali večinoma člani plemiških rodbin in bogatejših meščanov. Obstajale so tudi posamezne šole pri stolnih cerkvah v večjih mestih, cehovske šole. Te so bile že od samega začetka zelo praktično usmerjene glede na obrt ali poklic, ki ga bo ta mladi človek opravljal v življenju. Obstajale so tudi šole na srednji in na visoki stopnji – spomnimo se na to, da v Evropi nastajajo univerze že od 11. stoletja. V srednji Evropi so ključna univerzitetna središča na Dunaju, v Pragi, Krakovu. Vsa ta mesta se v določenih obdobjih v zgodovini znajdejo v isti državi, v habsburškem cesarstvu.

Šolstvo pred reformo Marije Terezije je obstajalo, bilo je tudi razvejano, razplasteno, vendar ni bilo mišljeno kot dostopno za vse. V večini primerov je za šolstvo skrbela Cerkev, bodisi prek posameznih škofij bodisi prek posameznih cerkvenih redov ali skupnosti, kot so jezuiti, piaristi, dominikanci, benediktinci. Katoliška cerkev je imela že od prvih stoletij svojega obstoja kot eno ključnih nalog skrb za izobraževanje. Usposobljenost ali podlaga za znanje, ki temelji na posvetnih vedah, je bila za Cerkev nekaj dobrega, vendar so na to gledali instrumentalno, kot nujno izhodišče za utrjevanje vere, za ohranjevanje čistosti katoliškega nauka in za razpravljanje o duhovnih zadevah, o tem, kar je bilo v takratnih družbah dojeto kot najvišje in najpomembnejše. Vedeti moramo, da v srednji Evropi pred tem in še vedno v času Marije Terezije in Jožefa II. ter do konca 19. stoletja ni jasne ločitve med državo in Cerkvijo oziroma med posvetno in versko oblastjo. Oboje je del javnega življenja. Procesi sekularizacije se sicer začnejo ravno takrat, ob koncu 18. stoletja, vendar večine prebivalstva ne dosežejo še najmanj sto let za tem.

Glavna razlika med stanjem pred reformami Marije Terezije in po njih je bila v dvojem: prvič, šolstvo je bilo pred tem omejeno na tiste sloje, ki so si šolanje lahko privoščili oziroma ki so ga celo nujno potrebovali pri opravljanju svojega poklica ali za izvajanje določenih družbenih vlog, in drugič, da se država področju šolstva sistematično ni posvečala, preprosto povedano, ni skrbela, vsaj ne zavestno in z neko kontinuiteto, za financiranje tega šolstva. To, da je bilo šolstvo pred tem v rokah Cerkve, pomeni, da je Cerkev to šolstvo tudi financirala, saj na koncu vedno pride ključno vprašanje – vprašanje denarja. Z denarjem je povezano še naslednje vprašanje, kar je tudi zelo pomemben vidik pri šolski reformi Marije Terezije, to je kdo denar deli, kdo financira določeno pobudo ali določeno institucijo. V primeru Marije Terezije in Jožefa II. se je pokazalo, da tisti, ki to financira, se pravi država, tudi odreja vsebino tega, kar se bo poučevalo, odreja način poučevanja in odreja izbor kadrov, tistih, ki bodo to izvajali. Tudi danes velja še vedno enako, kdor šolstvo financira, tisti o šolstvu odloča.

Kako je potekal ta prehod med tem razvejanim šolstvom, večinoma v rokah Cerkve, in državnim? Kje so nastajale nove javne splošne šole – so nastale na teh temeljih, ki so že bili postavljeni, ali so jih čisto predrugačili, na novo vzpostavili?
Habsburška država je pri šolski reformi in tudi sicer v celotnem družbenem življenju Cerkev izkoristila v svojo korist. Cilj politike Marije Terezije, še bolj pa njenega sina Jožefa II., je bil vzpostaviti močno državo, to pomeni tudi podreditev Cerkve državi. Oba vladarja, zlasti pa Jožef II., sta Cerkev razumela kot institucijo, ki je predvsem v službi države, v službi zagotavljanja, kot so takrat temu rekli, blaginje ali sreče podanikov. Zato je bilo logično, da je bila večina šolskih stavb, pa tudi večina učiteljskega kadra v prvih desetletjih postopnega uvajanja obveznega obiskovanja osnovne šole v rokah Cerkve. Pouk je v večini vasi v avstrijskem delu habsburškega cesarstva potekal v župniščih ali sorodnih objektih. Večino učiteljev so sestavljali bodisi lokalni duhovniki bodisi cerkovniki, ki so bili laiki, vendar pomočniki lokalnega župnika ali kaplana. Prav tako so bili člani različnih nadzornih komisij za področje šolstva poleg plemičev in uradnikov vedno duhovniki ali škofje. Celo tvorec reforme, ki je dejansko spisal dokument Splošnega šolskega reda, se pravi šolski zakonik oziroma prvi zakon v habsburških deželah, ki je bil specifično posvečen osnovnemu šolstvu, je bil Johann Ignaz von Felbiger, duhovnik in hkrati opat avguštinskega samostana na današnjem jugozahodu Poljske v Šleziji. Za današnji slovenski prostor je bil pomemben tudi takratni ljubljanski škof Karel Herberstein, ki je verjel v državni program reform, vključno s šolsko reformo, in je bil v pomoč lokalnim oblastem. Peter Pavel Glavar, duhovnik, je bil vsestranski izobraženec in ustanovitelj šol ter eden od pionirjev čebelarstva na ozemlju takratne dežele Kranjske. Vse to kaže, da je šlo za skupno delovanje in delovanje s skupnim ciljem, to je zagotoviti moč državi.

V ozadju sta bila dva premisleka – dajmo dvigniti izobrazbeno raven in hkrati dodatno vzgojiti ljudstvo v razgledanosti, vedoželjnosti, delavnosti, zato, da bo država močna, posledično bomo lažje in bolje živeli. To, da se je treba potruditi za to, da napredujemo, je bil izrazito razsvetljenski premislek. Drugi premislek pa je bil, da Katoliška cerkev sama potrebuje prečiščenje, drugačno duhovnost in da je poklicana k spodbujanju drugačnega načina življenja, ki se razlikuje od baročnega ali protireformacijskega pogleda na človeka in na stvarnost. Tukaj pridemo do pojma katoliško razsvetljenstvo, ki v primeru habsburških dežel ni bilo v nasprotju z voljo države in se je po svojih stališčih, pa tudi praktičnih oblikah, razlikovalo od tistega bolj znanega razsvetljenstva francoskega in angleškega okolja. Razsvetljenstvo v habsburških deželah in na današnjem slovenskem ozemlju je bilo pretežno katoliško usmerjeno. Lotili so se zmanjševanja števila praznikov, brzdanja romanj, zmanjšanja števila obredov, procesij, čaščenja svetnikov, manjšega posvečanja tistim dejavnostim ali elementom, ki so lahko veljali kot vraževerni ali taki, ki odmikajo pozornost od vsakdanjega življenja in dela. S tem so želeli vzgojiti ljudstvo, ki bi bilo moralno odgovorno, moralno avtonomno, da sami prevzemajo odgovornost za svoje odločitve in da si organizirajo svoj delovni dan, da dobro izkoriščajo svoj čas. Marljivost je bila glavna vrednota, glavna pomanjkljivost pa je bila lenoba. Posledice tega mišljenja, ki se je prav takrat uvajalo sočasno z dveh strani, z državne in cerkvene, so močno vplivale na način mišljenja slovenskega prebivalstva.

Večkrat ste omenili razsvetljensko miselnost, da dela država v dobro ljudi, za blaginjo vseh, tudi v Splošnem šolskem redu je zapisano, da je izobraževanje vse mladine najpomembnejša podlaga za srečo narodov. So ljudje te spremembe res jemali kot nekaj koristnega?
Odzivi so bili različni, nekateri so šolsko reformo sprejeli z veseljem, saj so bili prepričani, da bo to izboljšalo njihovo lastno življenje in življenje države, celotne skupnosti. Predvsem višji sloji in večji del duhovščine so to reformo dobro sprejeli. Dobro so jo sprejeli tudi tisti, ki so na podeželju že imeli stike z mestom ali so trgovali z bolj oddaljenimi pokrajinami, saj so se zavedali pomena izobraževanja predvsem za dobičkonosnost, za sklepanje poslov, saj je šlo za učenje konkretnih veščin, računanje, znanje nemškega jezika, ki je bil jezik sporazumevanja med različnimi jezikovnokulturnimi skupinami v habsburškem cesarstvu, poznavanje geografskih pojmov ali znanje o tem, kako je država urejena.

Drugi del prebivalstva, predvsem revnejši segment kmetstva, pa je to reformo sprejel negativno. Predvsem zato, ker se je otroke zaradi šolanja odtegovalo od kmečkega dela. Kmečki način življenja v tistem času ni poznal ločitve med zasebnim, družinskim življenjem in gospodarsko dejavnostjo. Družina in kmetija sta v dobi ekstenzivnega kmetovanja, tako rekoč od začetkov civilizacije pa vse do sredine 19. stoletja, eno. Biti član družine je pomenilo delati za to družino, prispevati k skupnemu preživetju, zato je ukrep obveznega šolanja prizadel ustaljen, več stoletja utečen način življenja številnih, predvsem revnejših segmentov kmetstva. Drugi razlog, zakaj so se upirali obveznemu obiskovanju pouka, pa je bil povezan s finančnimi okoliščinami, in sicer z vidika učitelja in učnih pripomočkov. Različne knjige, table, sama stavba, kjer je potekal pouk – vse to je bilo treba plačevati, vzdrževati, dati učitelju plačo, poskrbeti za kurjavo, drva, priskrbeti pisala, osnovne knjige in tako naprej.

Država v tistem času še ni vzpostavila predpisanega in povsod enotnega načina financiranja tega šolstva. Šolska reforma oziroma Splošni šolski red je bil v resnici bolj želja, deklarativni začetek nekega novega obdobja, ne pa že na začetku izdelan in poenoten sistem. Zlasti na finančnem področju je bilo to nedorečeno. Šolstvo so financirali različno, odvisno od kraja in odvisno od dežele, odvisno od lokalnih razmer. Lahko so to bili zasebni meceni, lahko so bili plačniki zemljiška gospostva, posamezni plemiči, lokalna skupnost, posamezniki na vasi, župnijska skupnost. Šole, ki so bile postavljene v glavnih mestih dežel, tako imenovane normalne šole, ki so bile vzor vsem drugim, so sicer že financirale osrednje deželne ali državne oblasti, v drugih primerih pa je bila slika zelo pisana.

Učitelji v tistem času niso bili privilegiran družbeni sloj, bili so sicer nadpovprečno izobraženi, ampak financiranje učiteljev je ostalo pereča težava vse do leta 1869 oziroma do tretjega osnovnošolskega zakona, ko se to področje končno uredi.

Kdo se je sploh lahko odločil za učiteljski poklic glede na težave s plačevanjem in posledično preživljanjem tistih, ki so poučevali?
Prav zaradi finančnih težav so številni učitelji opravljali skupaj s poučevanjem druge poklice, kot so bili cerkovniki, torej tisti, ki skrbijo za pravilno opremljenost, čistočo in za pravilno izvajanje cerkvenih obredov, za spremljanje cerkvenega zbora ali bogoslužja na orgle, in so se tako financirali. Več primerov je bilo tudi, da so se učitelji ukvarjali s trgovino, z godčevstvom, z nastopanjem po gostilnah ali na različnih vaških dogodkih, bili so tudi krčmarji, lastniki različnih gostiln in podobnih družabnih prostorov. Zanimivo je, da je v Splošnem šolskem redu izrecno dovoljeno, da se učitelji lahko ukvarjajo z drugimi dejavnostmi poleg poučevanja, po drugi strani pa izrecno prepovedujejo ukvarjanje z godčevstvom in krčmarstvom. Že v Splošnem šolskem redu in v nekaterih priročnikih za učitelje iz tistega časa se prikrito priznava, da področje financiranja ni urejeno, istočasno pa se poudarja, kako je učiteljski poklic pomemben, kako je ugleden in kako brez njega ne more biti uspešne države, pa tudi ne pravilnega ohranjanja čistosti katoliške vere. Ta je namreč dejavnik, ki koristi poenotenosti države in njeni moralni moči, ker če vsi ljudje vedo, kako pravilno živeti in od kod izhaja končna avtoriteta za moralno življenje, to je Bog, potem že na podlagi svojega najbolj notranjega mišljenja in čutenja delajo dobro, tisto dobro pa je koristno za državo. Tukaj imamo dvojnost med slabim plačilom učiteljem in govorjenjem o njihovem ugledu. Pri tem gre sicer predvsem za osnovno šolstvo, ki ga ureja Splošni šolski red, položaj na srednješolski stopnji ali na univerzah je bil za učitelje, predavatelje mnogo boljši. Velike razlike so bile tudi med tistimi, ki so poučevali na normalnih šolah. Na normalkah v deželnih glavnih mestih – za Kranjsko je bila to Ljubljana, za Štajersko Gradec, za Goriško Gorica – so že imeli urejeno plačo.

Se je tedaj že govorilo tudi o učiteljicah? Splošna šolska obveznost je veljala za oba spola, vključili so tudi deklice.
V tistem času še ni bilo predvideno, da bi v šolah poučevale učiteljice, to se dogaja sistemsko šele po letu 1869, po tretjem osnovnošolskem zakonu. Prej sicer že imamo določene posamezne primere, vendar je bilo to izjemoma. Eden od glavnih razlogov, zakaj se ni že leta 1774 predvidevalo učiteljic, je bil v tem, ker se je država morala opreti na že obstoječo cerkveno mrežo, duhovniki in cerkovniki so bili vedno moški. Logika tega Splošnega šolskega reda je izrazito praktična, kakor tudi celotno vladanje Marije Terezije in Jožefa II. Čeprav v ozadju nastopajo razsvetljenski razlogi širjenje obzorij, kultivacija ali gojenje lastnega duha, je vendarle vse podrejeno koristi države. Idejni argumenti so sprejeti zato, ker vladar verjame, da bo prek tega država imela močnejšo vojsko, da bo njena blagajna bogatejša in da bo posledično država obvarovana pred zunanjimi nasprotniki, recimo sosednjo Prusijo, pred gospodarskim nazadovanjem v primerjavi z drugimi deželami. Habsburški vladarji izrazito segajo po jugovzhodni Evropi, po terenu, ki je demografsko in geografsko zanimiv, saj ponuja ogromno praznega prostora za kmetovanje in za druge dejavnosti, kamor naseljujejo avstrijski habsburški vladarji svoje podanike. Ti ljudje začenjajo življenje od začetka in to državi še kako koristi, ker se s tem poveča produktivnost, prihajajo nove trgovske vezi.

Praktičnosti so verjetno sledili tudi pri tem, da je bil Splošni šolski red že kmalu izdan tudi v slovenskem jeziku, da so ga lahko vsi podaniki razumeli. Prav tako so dopuščali poučevanje v začetnih letih tudi v drugih jezikih cesarstva, ne le v nemščini. Kakšen pomen je to imelo za obstoj in razvoj samega slovenskega jezika?
Uvajanje slovenščine v pouk, pa tudi v druge dejavnosti v javnem življenju, kot so bila recimo različna vojaška pravila, določeni pravni teksti, sodni predpisi, je, kot pravite, prihajalo k ljudem zaradi praktičnih potreb. Zelo plastično povedano: država nekaj predpiše zato, ker se loteva reform, reform se loteva zato, ker želi postati močnejša. Da bi vse to lahko delovalo, je nujno, da te informacije pridejo do čim širšega kroga ljudi. Navodila države izpolnjuje ljudstvo in ljudstvo mora vedeti, kaj jim je storiti, kaj država od njih zahteva. Zato se ljudski jeziki, slovenščina in številni drugi, takrat v mnogo večji meri pojavijo v javnosti. To je zelo pomemben trenutek v slovenski kulturni zgodovini, ko se konec 18. stoletja raba slovenščine iz pretežno cerkvenega okolja in različne meditativno duhovne literature, kar je bilo značilno za čas baroka in že prej za čas protestantizma, premakne v posvetni vsakdan. Splošni šolski red je izjemno poveden primer tega procesa. Cilj vključevanja slovenščine v javno življenje pa je, da bi se ljudje, ki ne znajo nemško, s pomočjo slovenščine nekoč naučili nemško, da bi znali govoriti in pisati v uradnem jeziku države, v jeziku politike, v jeziku vojske, v jeziku gospodarstva, v jeziku večine meščanov in tudi v jeziku, proporcionalno gledano, največjega deleža prebivalstva habsburških dežel. A skozi desetletja proces uvajanja slovenščine v šolstvo in druge segmente javnosti privede do razmisleka, ob čemer so si številni izobraženci edini, da si to ljudstvo, ki govori v tem jeziku, zasluži, da bi ta jezik uporabljalo povsod, v uradih, na sodiščih, v šolah, v gospodarstvu.

To praktično uvajanje slovenščine v času Marije Terezije in Jožefa II. nehote da spodbudo in podlago za tako imenovani narodni preporod ali slovensko narodno gibanje skozi celotno 19. stoletje. O slovenščini se začenja govoriti, o njej razmišljati, razpravljati. Slovenščina pride v javnost prav prek šolstva. Skratka, šola je tisti javni prostor, ki slovenščino spravi iz zasebnega in cerkvenega okolja v posvetno sfero in ki terja, da se pišejo slovarji, slovnice, drugi priročniki. To je začetek procesa, ki bo v naslednjih desetletjih zelo pomemben za življenje družbe v prostoru med vzhodnimi Alpami, Jadranom in Panonsko nižino.

Če se ustaviva pri sami organizaciji oziroma delovanju šol v tistem času. Kateri predmeti so se poučevali na šolah prve stopnje?
Osnovno šolstvo v avstrijskem delu habsburškega cesarstva je bilo razdeljeno v tri kategorije: najpopolnejše so bile normalne šole ali normalke, ki služijo kot norma ali zgled vsem drugim. Tam so poučevali branje, pisanje, računanje, osnove geografije, osnove zgodovine, geometrijo, osnove fizike in drugih naravoslovnih ved. Ponujale so čim širši nabor znanja. Normalne šole so velikokrat delovale kot izhodišče za nadaljnje šolanje, recimo za vstop v liceje, danes bi temu rekli gimnazije, ki so v višjih letnikih že bile neki spoj med srednjim in visokim šolstvom. Normalne šole so bile najbolj izdelane, imele so najboljše učitelje in običajno tudi najboljše učence, tja so prihajali ne le prebivalci glavnih deželnih mest, ampak tudi številni nadarjeni posamezniki s podeželja, iz različnih delov določene dežele. Eden danes najbolj znanih učencev normalne šole v Ljubljani je bil France Prešeren.

Druga kategorija – nekoliko nižje oziroma manj popolne, ampak še zmeraj razmeroma dobro z znanjem in kadrom opremljene – so bile glavne šole. To so bile šole, ki so delovale po mestih ali večjih trgih, tam so poleg branja, pisanja, računanja poučevali tudi osnove geografije, osnove zgodovine, pa mogoče kakšno praktično obrt, kar je povezano z rokodelstvom ali s trgovino, ampak v manjšem obsegu kot normalne šole. Pri normalnih in glavnih šolah je ključno, da se pouk na neki stopnji, če že ne v celoti, pa vsaj delno, v višjih razredih prestavi iz slovenščine ali iz ljudskega jezika v nemški jezik ter da je nemščina v vseh letih vsaj eden izmed predmetov, ki se ga poučuje. Tako imamo nemščino kot učni predmet in nemščino kot učni jezik. Pri glavnih in normalnih šolah se to načelo prehodnosti iz ljudskega jezika v državni jezik mnogo nazornenje odraža, kot to velja za trivialne šole.

Trivialke so bile večinske in najbolj prisotne, in sicer so delovale na podeželju ali pa manjših trgih. Tam so poučevali branje, pisanje, aritmetiko, mogoče kakšno vsebino s področja rokodelstva ali pa moralnega življenja oziroma lepega vedenja.

V vseh šolah – trivialnih, glavnih in normalnih – je ključni predmet verouk. V vseh priročnikih je bil naveden na prvem mestu in je imel enako število ur ali v določenih primerih tudi večje število ur kot poučevanje ljudskega jezika in državnega jezika, se pravi v primeru ozemlja današnje Slovenije slovenščine in nemščine. Zakaj verouk? Zato, ker je bil vladar prepričan, da verska podlaga človeka usposablja za marljivo in državi oziroma vladarju zvesto življenje, da bo torej verska podlaga oblikovala dobrega podanika in s tem se bo ustvarilo ozračje, v katerem bo država poenotena, ljudje bodo imeli podobne delovne navade, podoben miselni okvir, kar koristi državi za vojsko, davke in kar je s tem povezano.

Večkrat ste omenili različne priročnike, načrte za učitelje, torej so se že ukvarjali tudi s samo pedagogiko, načinom poučevanja?
Seveda, tukaj je ključna metodna knjiga za učitelje nemških šol. Johann Ignaz von Felbiger je avtor tega priročnika, ki izide leta 1775. Gre za istega avtorja, ki je sestavil Splošni šolski red. To je pravzaprav začetek moderne pedagogike v srednji Evropi. Zanimivo je, da se prevod povzetka nemškega izvirnika pojavi v slovenščini že leta 1777. To je zelo hitro za takratne razmere, ko je komunikacija potekala mnogo počasneje. Slovenski jezik s šolsko reformo in posledično s povzetkom metodne knjige zelo hitro vstopi na polje pedagoške terminologije in je prisiljen izmišljevati si nove izraze. Sprva v največji meri kalkirano, dobesedno prevzeto iz nemščine, a že takrat se ne da vsega kalkirati. V tistih letih je bil preveden in je izšel tudi Ta veliki katekizem Jurija Japlja. Jurij Japelj je bil ljubljanski stolni kanonik, med drugim glavni urednik in glavni prevajalec celotnega Svetega pisma v slovenski jezik, ki je prvi popolni katoliški prevod Svetega pisma. Japelj je po navodilu države in v duhu takratnega razsvetljenstva napisal katekizem za mladino, specifično za tiste, ki bodo obiskovali šole. Potem ne smemo pozabiti na čisto praktičen priročnik, ki je zelo obsežen za takratni čas, to je knjižica za pomoč kmečkim ljudem Kmetam za potrebo inu pomoč. Gre za prevod. Najverjetnejši sestavljavec tega prevoda pa je Marko Pohlin, član reda bosonogih avguštincev, v osnovi jezikoslovec, ki napiše tudi Kranjsko gramatiko, prvo moderno ali znanstveno slovnico kranjskega slovenskega jezika v nemščini. Ta kmečki priročnik, ki ga je Pohlin prevedel v slovenščino, je bil sicer najbolj priljubljen priročnik in prevajan v vsej srednji Evropi nasploh in knjiga z največjo naklado v Evropi – pol milijona izvodov v različnih predelavah, prevodih. V njem so osnove medicine, osnove poljedelstva, zdravega načina življenja, osnove peke kruha, različnih drugih rokodelskih obrti skozi poučne, tudi zabavne, predvsem pa moralno navdihnjene zgodbe, opremljene s številnimi slikami, bakroreznimi podobami. To ni bila samo informacijska, ampak tudi vizualna revolucija za tisti čas, za prebivalstvo, ki je komaj začelo brati in je že dobilo take priročnike. Spet je v ozadju krščansko sporočilo o pomoči bližnjemu, o marljivem opravljanju svojega dela, o zvestobi oblastem, o redni molitvi, da naj poteka življenje v skladnosti med božjim in človeškim.

Razsvetljenci, bodisi luteranski bodisi katoliški, so iskreno prepričani, da kdor bo več znal in kdor bo bolje in več delal, bo srečnejši, imel več denarja, lažje bo živel. Obdobje konec 18. stoletja med izobraženci preveva duh optimizma. To je čas, ki izrazito zaupa človeku, človeškim sposobnostim, njegovi učljivosti, samoiniciativnosti. Tudi pozneje pri Valentinu Vodniku se redno pojavlja ta misel 'dobro zemljo imaš, Kranjec, um ti je dan, srečen boš, če boš delal oziroma ak nisi zaspan'. Celo pozneje, ko smo politično že v drugem obdobju, se sredi 19. stoletja pri Antonu Martinu Slomšku pojavlja ta ista miselnost, da je človek učljiv, da naj bo odgovoren do lastnega življenja, naj zaupa sebi in potem mu bo tudi Bog naklonil potrebne darove ali milosti ter bo njegovo življenje lažje. To razsvetljensko zaupanje v človeški razum in človeško naprezanje ostane stalnica v različnih kontekstih tudi pozneje, tako rekoč do prve svetovne vojne, ko sledi prelom zaradi izjemnega nasilja in množičnih smrti. Šele takrat se evropski človek začenja spraševati o smiselnosti razsvetljenstva.

V šoli 19. stoletja je torej imela pomemben del sama vzgoja. Ni šlo samo za učenje praktičnih stvari, ampak dejansko tudi za to, kako živeti.
Šola je bila namenjena socializaciji vse do konca 19. stoletja. Znanje gre takrat zelo očitno z roko v roki z navajanjem na stvarne razmere v družbi. Gre za oblikovanje mladega prebivalstva, da se bo znašlo v svetu, v katerem živi. V času Marije Terezije in Jožefa II. pa se zgodi premik, ko država začenja odrejati, kaj se bo učilo, kako se bo učilo, kdo bo učil in kaj sta pravzaprav končni namen in cilj šole. In ta je – koristiti državi. Vzgojni moment se kaže skozi dva zelo opazna primera – verouk kot glavni predmet, torej oblikovanje človekove notranjosti, njegovega miselnega in čustvenega sveta, da se bo lahko na podlagi spoznavanja vere in odnosa do Boga odločal tako, kakor uči Cerkev, posledično pa kakor pričakuje država. Drugi primer je, da sta v katalogu, kot so takrat rekli redovalnici, obstajali samo dve razpredelnici: ena ocena za vse predmete skupaj in ena ocena za vedenje. Ti dve področji – znanje in vedenje – sta izenačeni. Ni ključno spraviti v glavo toliko in toliko podatkov, ampak prevzeti duha izobrazbe, ki je duh marljivosti, pokornosti avtoritetam, duh vedoželjnosti. Za današnji čas je pravzaprav nepredstavljivo, da sta ti dve oceni povsem izenačeni.

Je Marija Terezija že v času svojega vladanja videla sadove glavne ideje, ki jo je vodila v tej reformi?
Ne, ni je niti njen naslednik Jožef II. Tehnično gledano se Splošni šolski red ukine s sprejetjem novega šolskega zakonika, in sicer tako imenovane politične ustave za nemške šole iz leta 1806. To je tako imenovani drugi osnovnošolski zakon, ki je v predpisih mnogo natančnejši kot Splošni šolski red, vendar še vedno ne zagotovi urejenega financiranja šolanja, predvsem pa glavno skrb z države prenese na Katoliško cerkev. Torej sistem, ki se je gradil od leta 1774, država tedaj mnogo neposredneje preda v roke Cerkvi, češ Cerkev bo zdaj nekaj delala za državo s svojimi kadri, s svojim prostorom in pretežno tudi s svojimi sredstvi. S tem se še toliko bolj poudari načelo tako imenovanega državnega cerkvenstva iz časa Jožefa II.: v interesu države je, da se izobraževanje razvija in da se delež pismenosti viša čim hitreje, vendar če je to mogoče podtakniti Cerkvi, pa dajmo, ker država ima druge težave. Blagajna je vedno prazna, vojskujejo se, zato naj se Cerkev s tem ukvarja. Z drugim osnovnošolskim zakonom postane izobraževanje še uglednejše, še nujnejša naloga, kot je to bilo v prvem osnovnošolskem zakonu leta 1774, ampak v praksi da država vedeti, da to ni prioriteta. To postane šele leta 1869 s tretjim osnovnošolskim zakonom. In sicer zaradi čisto konkretnih potreb v gospodarstvu, razvoju tehnologije – to je že čas množične gradnje železniške mreže, tudi čas množičnega izseljevanja prebivalstva, tudi slovenskega prebivalstva v ZDA zaradi ekonomskih razmer, to je čas, ko se dokončno razkroji stari fevdalni red. Življenje tako rekoč prisili državo, da se končno posveti šolstvu, ne samo deklarativno, ampak tudi praktično oziroma finančno. Zaradi večje angažiranosti države, pa tudi zaradi splošnih okoliščin imamo konec 19. stoletja tako rekoč skoraj povsod na ozemlju današnje Slovenije več kot dve tretjini prebivalstva, ki je pismeno. Tisti del slovenskega ozemlja, ki po prvi svetovni vojni pride v okvir prve Jugoslavije, je najbolj pismen od vseh predelov Jugoslavije. Skratka, Mariji Tereziji vendarle uspe, ampak z več kot stoletnim zamikom.

Bi to izpostavili kot najpomembnejšo posledico in zapuščino uvedbe obveznega šolstva?
Da, to je tisto, in prisotnost slovenščine v vseh segmentih družbenega življenja. Zapuščina je tudi, da država prek šolstva in prek vojske postane prisotna med ljudmi. Četrti dejavnik je, da je šolstvo vedno in povsod pred reformo Marije Terezije, po njej in danes odvisno od tistega, ki to šolstvo finančno podpira. Kdor finančno podpira šolstvo, ga tudi določa. Šolstvo nikoli, nikjer, na nobeni stopnji, v nobenem okolju ni nevtralno, vedno ga vrednostno zaznamuje tisti, ki ga financira oziroma vodi. Državno šolstvo je tudi danes zelo normirano, institucionalizirano, izrazito v službi države. Šolstvo vedno obstaja zaradi nekih potreb v družbi, zaradi potreb, ki jih določajo vladajoči sloji. Ni nevtralnega znanja zaradi znanja samega, vedno je pomembna neka družbena korist, potreba. Tak zanimiv primer iz današnjega časa je, da se veliko govori o različnih kadrovskih štipendijah, o privabljanju novih kadrov na področju naravoslovja. Zakaj naravoslovje? Zato, ker je to področje gospodarstva, ki je najbolj dobičkonosno, to pa pomeni, da daje največ davkov, torej država ima od teh kadrov posledično največjo neposredno korist. Če pa recimo vladajoči sloj – podobno kot je bil v času Marije Terezije, Jožefa II. ali v kakšnih drugih obdobjih – ne bi bil izključno finančno ali materialno usmerjen in bi imel izrazitejšo vrednostno komponento, bi pa lahko podpiral druge poklice.

Tudi humanistične.
Tako je, zakaj je bilo recimo področje humanistike in družboslovja v prejšnji državi, v prejšnjem političnem sistemu bolj deležno podpore, tudi bolj cenjeno? Zato, ker je prejšnja oblast upala, da bo tem profilom uspelo uspešno zagovarjati marksistični svetovni nazor v javnosti, med ljudstvom, in da bosta močna humanistična izobrazba in teoretična podlaga tudi dobro sredstvo za nadaljnje razvijanje in širjenje te državne ideje. Danes pa smo v odnosih tržnega gospodarstva in je glavno gonilo denar.