Stalno razstavo so poimenovali Šola je zakon!, saj so želeli poudariti, da šolstvo temelji na zakonodaji, vsaj odkar je leta 1774 vladarica Marija Terezija v okviru šolske reforme objavila Splošni šolski red, ki je prvi državni osnovnošolski zakon in je vsaj deklarativno uvedel obvezno osnovnošolstvo za vse otroke.

Razstava kaže strokovno in raziskovalno delo muzeja, ki z modernimi muzejskimi pristopi obiskovalca vodi po šolski preteklosti. Na dolgem hodniku v prostorih nekdanje uršulinske šole je pod zunanjo steno s številnimi okni postavljena lesena klop. Ko sedemo nanjo, se nam na nasprotni strani odpre pogled na veliko črno šolsko tablo, kjer je natančno urejena in pripravljena 'učna snov'. Že s samo postavitvijo in premišljenimi barvnimi učinki se v trenutku zavemo, da smo na poti skozi zgodovino šolstva, učilnic, učnih pripomočkov in širokega znanja, ki se je stoletja prelivalo iz učiteljev in učiteljic v bolj ali manj 'odprte buče' šolarjev.

Bližnji pogled razkrije še eno pomembno podrobnost – ne zremo le v tablo, zremo v pravo 'omaro čudes', ki nas z namigi in simboli vabi, da odkrijemo, kaj se skriva v predalih, za vrati, v izvlečenih škatlah, za kukali in kakšno zvočno presenečenje nam bo zaigrano s pritiskom na gumbe. Ob tem se lahko pozabavamo še z občasnimi kvizi.

"Razstava je zasnovana po obdobjih od prazgodovine do današnjih dni. Vsako obdobje se začne z najpomembnejšimi podatki o vzgoji in izobraževanju tistega časa, ki hkrati pokažejo, da je to pravzaprav kulturna zgodovina Slovencev," opisuje kustosinja in vodja stalne razstave Marjetka Balkovec Debevec. Opisni stavki so preliti tudi v Braillovo pisavo, da je dostopna ljudem z vidnimi oviranostmi. Ker so med obiskovalci večinoma šolske skupine, je po besedah kustosinje to tudi "vzgojni moment, da se zavemo, kdo vse oblikuje našo skupnost".

Mejniki v življenju prebivalstva na slovenskih tleh in odmev v šolah

Na vrhu table nas ves čas spremlja časovni trak, ki umešča izbrane mejnike: v pradavnini, ko še ni stala nobena šola in še ni bil zapisan noben šolski zakon, so se otroci ves čas učili sproti – risali so z ogljem, prstjo in živalsko krvjo –, znanje pa se je prenašalo iz roda v rod. V rimskem času je bilo šolanje večinoma namenjeno dečkom, bilo je zasebno in namenjeno učenju govorništva. Imamo indice, da so na slovenskih tleh v tistem času delovali predvsem učitelji za osnovno raven izobrazbe.

V srednjem veku je šolstvo skoraj v celoti delovalo v okviru Cerkve, počasi pa se je začelo vzpostavljati cehovsko izobraževanje za določene poklice. Protestantizem prinese prelomnico v razvoju slovenskega šolstva – dobimo prvo slovensko tiskano knjigo, ki je hkrati tudi prvi slovenski učbenik. V času protireformacije je prenos znanja potekal s staršev na otroke, zasebni učitelji so bili redki, v cehovsko izobraževanje pa so vključevali vajence in pomočnike. Ker je bila večina prebivalstva nepismena, so znanje posredovali z živo besedo.

Pomemben mejnik pa je predstavljala šolska reforma Marije Terezije iz leta 1774, ki je prinesla še vedno aktualno idejo: "vzgoja mladine obojega spola je najvažnejši temelj resnične blaginje narodov". Tedaj se začne med drugim tudi načrtno strokovno izobraževanje deklic in eden od začetkov je bilo babiško šolstvo.

Pomembno obdobje za izobraževanje in predvsem uporabo slovenščine je bilo obdobje Ilirskih provinc – deželni jezik je namreč postal učni jezik v osnovnih šolah in gimnazijah. Strah pred nepredvidljivimi posledicami francoske revolucije je spodbudil revizijo razsvetljenskih idej in šolstvo je znova prevzela Cerkev. A načeloma obvezna osnovna šola od 6. do 12. leta še vedno ni zajela vseh otrok. V redni šoli je bilo več dečkov, v nedeljski pa so prevladovale deklice. Nedeljske šole so zaradi požrtvovalnega dela nekaterih duhovnikov nastale kot t. i. nadomestne šole za tiste, ki se izobraževanju zaradi različnih razlogov niso mogli posvetiti med tednom. Pouk v njih je potekal v slovenskem jeziku.

Šola v desetletjih, ki so prihajala, namreč igra vedno pomembnejšo vlogo povezovanja med slovensko govorečim prebivalstvom in spodbuja zavest pripadnosti slovenskemu narodu v habsburškem talilnem loncu različnih narodnosti. Tretji šolski zakon in razširitev šolske mreže, ki jo je ta prinesel, sta po letu 1869 omogočila, da so Slovenci postali pismen in kulturno razvit narod. V primerjavi s "staro šolo" je "nova šola" razširila vsebino pouka z novimi predmeti, med njimi tudi telovadbo. "Ta je požela najprej veliko nasprotovanje staršev, češ da si bodo otroci samo trgali obleko, pa za deklice sploh ni primerno, da se bodo raztegovale, po drugi strani pa se je že začelo zagovarjanje načela zdrav duh v zdravem telesu," sprejemanje novosti oriše naša sogovornica.

Nov pomemben prelom se je zgodil po 1. svetovni vojni, ko se večji del slovenskega ozemlja združi v novo jugoslovansko kraljevino, slovenska šola pa iz avstrijskega preide v jugoslovanski prostor. In leto 1919 prinese tudi najvišjo izobraževalno ustanovo: prvo univerzo v Ljubljani. Slovenski šolski sistem je bil v novi državi najbolj razvejan. Slovenci, ki so ostali zunaj meja, pa so bili med šolanjem deležni raznarodovalnih pritiskov in omejevanja uporabe maternega jezika. V Kraljevini Jugoslaviji je 1929 izšel zakon o narodnih šolah, s katerim je bil sistem v državi poenoten, nastali so novi učbeniki, širila pa se je uporaba srbohrvaščine.

Med drugo svetovno vojno se je z okupacijo in delitvijo slovenskega ozemlja razdelilo tudi šolstvo, zavedne učitelje so izganjali in zapirali, učni jezik je bil le jezik okupatorja, so se pa že kmalu na posameznih območjih ustanavljale partizanske šole.

Šolstvo po letu 1945 je doživelo toliko sprememb kot nikoli prej. Šolska reforma leta 1958 je prinesla novosti na vseh ravneh šolanja, začela se je pospešena gradnja novih šol. Z razvojem prometa se je zmanjšalo število podružničnih šol, uvajali so se interesne dejavnosti, šole v naravi, bralna značka in številni krožki. V šolskih načrtih so se pojavili nova ideologija, kopica državnih praznovanj in pionirji. Leta 1945 je bil zasnovan tip vrtca, v katerem so otroke oskrbovali, ko so bili starši na delu. Razvijale so se tudi nove oblike šolanja za otroke, ki so potrebovali poseben pristop zaradi različnih učnih težav ali drugačnih fizičnih potreb. Usmerjeno izobraževanje je zaznamovalo srednje šolstvo med letoma 1981 in 1987, takrat so tudi ukinili gimnazije in maturo.

Po osamosvojitvi Slovenije so se z demokratizacijo, tehnološkim napredkom in spremembami na vseh področjih družbe pokazale še večje potrebe po znanju. Začel se je čas računalniške dobe, uvedli smo devetletno osnovno šolo, srednje šole so postale raznovrstne, vrnile so se matura in gimnazije, bolonjska reforma je prinesla spremembe v univerzitetni študij, program Erasmus spodbuja mobilnost. Na razstavi pa so se že dotaknili tudi nenavadnega obdobja med epidemijo covida in šolanja na daljavo.

Kdo so bile pomembne osebnosti, kako so se razvijala pisala?

Ob teh splošnih opisih posameznih obdobij so navedeni šolski sistem tistega časa, shematski prikaz izobraževanja ter načrti ali opisi šolskih prostorov. Vsakič je posebna pozornost namenjena pomembni osebnosti, ki je delovala na pedagoškem področju. Trudili pa so se predstaviti tudi, kako je bilo videti vsakdanje življenje, še posebej življenje otrok.

V predalih si lahko sistematično ogledamo pisala in njihov razvoj – od pisanja v pesek, kovinskega stilusa za voščeno tablico do gosjih peres in črnilnikov ter nato kovinskih peres, kred. V 60. letih prejšnjega stoletja se je začela množična uporaba nalivnega peresa, kmalu še kemičnega svinčnika. Počasi so se začeli pojavljati zvezki, ki so bili najprej velika dragocenost in največkrat izdelani doma iz odpadnega papirja.

Podoba konjička na 'čudežni omari' zaznamuje, kje se nam bo razkrila značilna igrača izbranega obdobja. Prvič je besedo igrača v slovenskem jeziku leta 1575 omenil Primož Trubar. Preberemo lahko, da je bila igra vedno pomemben del učenja in vzgoje. V Beli krajini so med arheološkimi najdbami na primer tudi lončene figurice konjičkov in ropotuljice v obliki ptice, stare okoli 2500 let. Še posebej razveseli to, da se je marsikatere replike eksponata na razstavi mogoče dotakniti in se z njim poigrati. Že punčka iz antičnih časov je imela premične roke in noge! Šah pa je bil priljubljena igra med plemiškimi dečki med 11. in 15. stoletjem.

"Razstavo si lahko ogledaš tudi na način, da izbereš samo eno tematiko, na primer razvoj pisalnih pripomočkov, ter jih odkrivaš in slediš spremembam skozi čas," zasnovo postavitve pojasni kustosinja Balkovec Debevec.

Mimogrede nam postane jasno, zakaj smo v šolah naleteli na grožnjo, da bo nekdo šel v oslovsko klop: v Frischlinovem šolskem redu iz leta 1584 je namreč opisan lesen osel, ki je pomenil obliko sramotilne kazni. Kaznovani učenec je moral podobo osla na hrbtu odnesti domov. Od tod naprej se simbolne oblike osla (tudi oslovska klop) uporabljajo za kaznovanje v šolstvu.

Ves čas razstave nas spremljajo trije liki, ki še posebej privlačijo najmlajše: Ana, Blaž (od A do Ž) in sovica Zofi. S pomočjo aplikacije na mobilnem telefonu lahko tudi oživijo, prevzemajo vloge učencev in učiteljev in še dodatno osvetlijo dojemanje posameznega obdobja skozi otroške oči.

"Teme smo poskusili pričarati na različne načine, saj naj bi bil muzej čustveno doživetje. Tako imamo za vsako obdobje tudi neki značilen zvok – igranje na neandertalčevo piščal, pesem 'Glej, zvezdice božje', ki je širše poznana, je napisal učitelj in podobno," opiše Marjetka Balkovec Debevec.

Še posebej pritegnejo upodobitve v naravni velikosti – pisarjev, učiteljev, prvih učiteljic in seveda učencev, oblečenih v značilna oblačila posameznega obdobja. Vstopimo lahko v učilnice, kjer nas med drugim s stene pozdravijo vsakokratni vladarji. Šolske klopi se iz povezanih razdelijo na manjše, učnih pripomočkov je vedno več. Med šolskimi berili, torbami in peresnicami zagotovo zagledamo kak znan motiv iz naših otroških dni.

Sprehod po stalni razstavi muzeja tako ni le popotovanje skozi čas, ampak za številne tudi vrnitev v šolska leta. Ko si verjetno nihče ni predstavljal, da bo prav ta zeleni HB-svinčnik postal muzejski eksponat.

Vabljeni k ogledu utrinkov z razstave, ki je sicer stalna postavitev v Slovenskem šolskem muzeju.