Veliko jih je bilo, brez katerih tistih dvanajst olimpijskih dni ne bi bilo enakih – od Mete Hočevar, ki si je zamislila scenografijo za otvoritveno slovesnost, do številnih športnih delavcev, ki so pomagali pripraviti in skrbeti za tekmovalna prizorišča, hostes in številnih drugih. Potem so tu številni navijači, ki so se z avtomobilom ali pa posebej za to priložnost vzpostavljenim Belim vlakom vozili navijat v Sarajevo. A ko govorimo o igrah v Sarajevu 1984, govorimo tudi o ohranjanju spomina in številnih predmetov, s katerimi so pred 40 leti pospremili odmeven dogodek – od vžigalic, kozarcev s podobo Vučka do vstopnic in opreme, ki jih marsikdo še danes hrani v "domači" zbirki.

Tudi avtorji razstave Srebrne igre 1984, ki je na ogled v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, ki vrata odpira danes, so želeli pokazati razvejanost dogodka; kaj vse je pomenil ne le za tedanje športnike, ampak kako je vstopil v domove posameznikov. Med državami nekdanje skupne države je ob BiH-u prav Slovenija tista, kjer je spomin na igre, zlasti pa njihovo maskoto, še vedno posebej živ. Deloma verjetno zato, ker je Slovenija v organizaciji odigrala ključno vlogo, pa tudi, ker imajo zimski športi v tem prostoru posebno tradicijo.

"Z razstavo smo hoteli po eni strani predstaviti zadnji veliki dogodek v Jugoslaviji, ki naj bi še združil državo, ki je počasi razpadala, predvsem pa prispevek slovenskih športnih delavcev, funkcionarjev in drugih. Pa seveda tudi Frankovo srebrno medaljo, torej prvo zimsko medaljo, ki so jo Slovenci osvojili v okviru Jugoslavije," pove Tadej Curk iz Muzeja športa.

Pri uresničitvi razstave sta moči združila oba muzeja – iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije se kot avtorja pod njo podpisujeta Andreja Zupanec Bajželj in Domen Kaučič, iz Muzeja športa pa Tomaž Pavlin, Aleš Šafarič ter Maja Hakl Saje in Tadej Curk.

Na pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije in medijske hiše Sport Media Fokus sta se muzeja povezala v razstavnem projektu, ki je torej predvsem namenjen zaznamovanju 40-letnice olimpijskih iger, a v to praznovanje je zajetih še nekaj jubilejev – spomin na naslednji veliki slovenski zimski olimpijski korak leta 1994 v Lillehammerju, kjer so tri bronaste kolajne takrat že samostojni Sloveniji prinesli Alenka Dovžan, Jure Košir in Katja Koren. Leta 2014 sledijo zimske olimpijske igre v Sočiju, kjer je Slovenija osvojila največ, kar osem, olimpijskih kolajn doslej. Navsezadnje pa je leto povezano tudi s stoletnico zimskih olimpijskih iger v Chamonixu, ki so bili prva zimska različica tega osrednjega svetovnega športnega tekmovanja.

Dolga leta hranjenja spominov
Vendar ta, kot poudarjajo avtorji razstave, ne bi mogla nastati brez pomoči številnih posameznikov, ki so olimpijske igre v Sarajevu dejansko doživeli, na njih sodelovali in do danes ohranili številne spomine ter delili svoje zgodbe. "Vsi so pomagali," pove Andreja Zupanec Bajželj, ob tem pa posebej opozori na Tomaža Alaufa, strastnega zbiralca vsega, kar je povezano z igrami v Sarajevu. Njegov dom je poln vseh mogočih predmetov, opreme, telefonov, različnih drobcev, ki jih že leta zbira. "Z njegovo zbirko nam je tudi uspelo dopolniti razstavo in ji dati tisti pravi pridih 80. let, ki smo ga želeli pričarati," pove. "Skoraj vsakdo, s komer smo stopili v stik, je v predalu našel kakšno malenkost ali oblačila, v katerih je tekmoval, športno akreditacijo, letak, spominski plakat … Gradiva je zares ogromno in vsega nismo mogli prikazati," še razloži kustosinja.

Z Belim vlakom v Sarajevo
Z letom 1978, ko je bila potrjena kandidatura Sarajeva za gostitelja zimskih olimpijskih iger za leto 1984, se je sprožilo organizacijsko kolesje – ne le gradnja potrebne infrastrukture v samem Sarajevu, ampak priprava vsega mogočega. Letalska družba Adria Airways je denimo v ta namen kupila dve letali, v Sarajevu so zgradili novo letališče, ker so imeli težave z velikimi letali in so želeli zagotoviti, da bi ta lažje pristajala. Jugoslovanske železnice so organizirale t. i. Beli vlak, ki je vsak dan vozil iz Slovenije do Sarajeva in nazaj. V času olimpijskih iger sta vsak dan dva vlaka v večernih urah odpeljala iz Maribora in Ljubljane. V Sarajevo sta prispela malo čez 7. uro zjutraj, kjer so si potniki čez dan lahko ogledali tekme tistega dne. Okoli 21. ure sta se vlaka odpravila na pot proti Sloveniji. Potnikom so bili na voljo tudi večerja in spalni vagoni, približno ob petih zjutraj pa so bili že v Ljubljani in se lahko vrnili na delo. Za potrebe Belega vlaka so Jugoslovanske železnice (natančneje Železniško gospodarstvo Ljubljana) v tedanji Tovarni tirnih vozil Borisa Kidriča v Mariboru naročile dva jedilna vagona. Izdelali so ju tik pred zdajci, januarja 1984, nato pa ju na relaciji Maribor–Koper nekajkrat preizkusili.

Zgodb je ogromno, vseh nismo mogli predstaviti, pove kustosinja. Vse skupaj pa priča o različnih dinamikah, ki so bile prisotne v nekdanji skupni državi. Na eni strani je organizacijo olimpijskih iger poganjala težnja po spodbuditvi skupne jugoslovanske zavesti, po drugi strani pa recimo zgodba o sankaški ekipi kaže, da so slovensko ekipo v tej panogi v zadnjem hipu brez pojasnila izključili (disciplina sankaškega dvojca je bila ena izmed dveh disciplin, v kateri Jugoslavija na igrah ni imela predstavnika). Kot so pripravljavcem razstave povedali sankači iz Idrije in okolice Železnikov, so bili ti že izbrani za nastop na OI v Sarajevu, bili tam tudi nastanjeni, vzeli so jim mere za izdelavo uniform, njihov trener Jože Rakovec pa je bil tudi že predstavljen v uradnem biltenu kot trener slovenskega dela jugoslovanske sankaške reprezentance. Nato pa so sankaško ekipo iz neznanih razlogov poslali domov. Razočarani so se vrnili v Slovenijo in opustili sankanje na umetnih progah ter se znova bolj posvetili sankanju na naravnih progah, ki je med drugim doma v Idriji, Cerknem in Železnikih, pove Curk.

Sarajevske olimpijske igre so bile tudi pomemben dogodek športnikov invalidov, ki tedaj še niso imeli samostojnega olimpijskega tekmovanja. (Prelomno je bilo leto 1988, ko so poletne OI potekale v Seulu. Tedaj je postalo samoumevno, da vsak kandidat za gostitelja olimpijskih iger predstavi tudi kandidaturo za paraolimpijske, brez te pa ne bi mogel biti izbran za olimpijskega prireditelja.) Januarja 1984 so potekale tretje paraolimpijske igre invalidov v Innsbrucku in Juan Antonio Samaranch je 30 najboljših povabil na sarajevske igre, s ciljem, da se dogodka združita v eno celovito prireditev. Iz Slovenije so na igrah tekmovali Rajko Stržinar, Srečko Kos, Štefan Ahačič in Franc Komar. Njihov nastop je potekal v soboto, 11. februarja 1984, a zaradi slabega vremena žal ni vzbudil pozornosti, ki so si jo sicer obetali organizatorji. Medtem ko so se ženske alpske smučarke zaradi slabih vremenskih razmer s treninga vračale v olimpijsko vas, so se po progi spustili smučarji invalidi. Uradna tekma, ki se je sklenila s podelitvijo medalj, tako medijsko ni pustila večjega pečata, pove Domen Kaučič.

Med uniformami slavnostnega odprtja
Na razstavi olimpijski duh pričara že vhodna avla Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, kjer bo razstava na ogled do 5. maja. Tam obiskovalca pričakajo uniforme slavnostnega dogodka odprtja olimpijskih iger – med drugim trenirka s podpisom Iva Čarmana, ki je prinesel baklo, in oblačilo smučarske tekačice Jeli Cuderman, ki je bila ena od šestih Čarmanovih spremljevalcev na otvoritveni slovesnosti. Razstavljeni so tudi slavnostno oblačilo jugoslovanske reprezentance, ki ga je muzejema podaril Tomo Levovnik, in barviti kostumi plesalcev.

Razstava se začne z otvoritveno slovesnostjo, točneje z originalnimi načrti za scenografijo, ki jo je zasnovala slovenska arhitektka, gledališka režiserka, scenografka in kostumografka Meta Hočevar. Organizatorji iger so ji zaupali zasnovo scenografije, ki bi na stadionu pričarala zimsko olimpijsko vzdušje, za kar sama pravi, da je bil na začetku precejšen izziv. Izmislila si je gorato konstrukcijo, na vrh katere so vodile 104 stopnice. Po stopnicah se je nato povzpela nekdanja hrvaška umetnostna drsalka Sanda Dubravčić in prižgala ogenj. Obiskovalci tako dobijo vpogled, kaj je pomenilo delo scenografa v osemdesetih letih, ko še ni bilo računalniških programov, pove Andreja Zupanec Bajželj.

Kako je nastal Vučko?
Zatem se razstava nadaljuje z zgodbo Jožeta Trobca, očeta slavnega Vučka, nepozabne maskote, ki jo še danes hrani marsikateri dom. Akademski slikar je svojo idejo Vučka prijavil na razpis za maskoto olimpijskih iger in bil izbran. Pravzaprav so v prvem krogu izbrali šest predlogov, nato pa izbor prepustili ljudem, ki so lahko prek dopisnic (kar je še en relikt tistega časa) dali svoj glas. Zmagal je torej Vučko, a kot se pri tovrstnih razpisih rado zgodi, ni šlo brez kritik. Trobčevi maskoti so očitali, da je zelo podobna Mustrovemu Lakotniku, pa tudi, da je prekopirana od Disneyja. V resnici je Trobec, ki je na očitke odgovarjal, da je tak pač videti volk, navdih zanj dobil po pogovoru z znanko, domačinko iz Sarajeva, ki mu je pripovedovala o tem, da na Jahorini živi veliko volkov.

Trobčev predlog je bil edini, ki je predvidel lik volka. Razpis so sicer ponovili in Vučko je zmagal še enkrat. In tako je leta 1982 slavni volk zaživel v številnih podobah in na še številnejših predmetih – razpisni pogoji so namreč Trobcu odvzeli avtorske pravice nad maskoto, kar pomeni, da so vsa podjetja podobo tolmačila po svoje. Verjetno najbogatejšo zbirko Vučkov hrani doma Tomaž Alauf, ki že leta potuje v Sarajevo, v času pandemije covida pa se je lotil izdelovanja svojih Vučkov. Na razstavi ne manjka niti čisto prvi Vučko – v lesu ga je izdelal sarajevski lutkar Ivica Bilek. Predstavljena maskota na razstavi je zgolj prvi primerek od 150 ročno izdelanih maskot.

Z RTV Slovenija v vsak dom
Po srečanju s scenografijo in Vučkom vstopijo obiskovalci v 80. leta. Najprej je tu oprema, s katero so radijci in televizijci RTV Slovenija prinašali igre v domove ljudi – to je bil čas, ko je bil na začetku svoje kariere zdaj prekaljeni komentator Andrej Stare.

Vučko na vsakem izdelku
Na razstavi je rekonstruirana tipična dnevna soba tistega časa s televizijskim sprejemnikom, na katerem je mogoče spremljati Frankovo zmagovalno vožnjo. V lesenih omarah in na kavni mizi pride do izraza bogastvo zasebne zbirke Tomaža Alaufa, v kateri je vse mogoče – od šilčkov, kavnega servisa, pepelnikov do teniškega loparja, od družabnih iger do originalnih, še zaprtih pločevink kokakole. Skoraj vse, kar si je mogoče zamisliti, je v tistem času prišlo z logom olimpijskih iger in Vučka. Vidi se, kako je celotna Jugoslavija s tem živela, pove kustosinja Andreja Zupanec Bajželj. Vsak je poskušal na ta račun malo zaslužiti in ponuditi svoj izdelek – predstavljeni so številni slovenski proizvajalci, od brisač Svilanita Kamnik do oblačil Rašice in Toperja, od Radenske do telefona podjetja Iskra. V Sarajevo so hodile cele odprave podjetnikov, med drugim odprava takratne Gospodarske zbornice občin ljubljanskega območja, ki so iskali ideje za morebitne projekte in sodelovanje.

Od hokejske opreme do medalje Jureta Franka
Potem ko v prvi sobi pričarajo vzdušje tistega časa, v naslednjih dveh predstavijo športnike in športnice, ki jim je bil sam dogodek namenjen. Vsak med njimi je doma našel kakšno sled tistega časa. Eden od osrednjih eksponatov je gotovo srebrna medalja Jureta Franka, ki jo je za nekaj časa posodil za to priložnost (v preostalem času pa bo na ogled replika). Na ogled so med drugim tudi celotna hokejska oprema (sestavljena sicer iz oblačil različnih hokejskih igralcev), pa tudi sanke omenjene nesojene slovenske ekipe, smuči, tudi oprema paraolimpijcev, ki so se morali takrat posebej znajti, saj opreme zanje še niso serijsko izdelovali. Na sploh je bilo s športno opremo takrat precej drugače kot danes – biatlonci so imeli za celotno sezono na voljo dva para smuči. Tudi oprema hitrostnih drsalcev je bila zelo skromna – izjema je bil le hrvaški hitrostni drsalec Nenad Žvanut, ki je živel na Nizozemskem in si je z lastnim denarjem lahko kupil primernejša tekmovalna oblačila. Da so bile z opremo težave, pove tudi neenotnost oblačil jugoslovanskih tekmovalcev na fotografijah, ko je spodnji del temnomodre barve, zgornji pa svetlomodre.

Številni, brez katerih olimpijskih iger ne bi bilo
Zanimivo je bilo tudi dogajanje v "zaodrju", opozori Tadej Curk. Kaj vse je bilo potrebno, da so se igre in tekmovalna prizorišča vzpostavili ... Tako sta skakalni center, ki je bil na nekaterih področjih eden najsodobnejših in najbolj inovativnih centrov v Jugoslaviji, zasnovala in postavila brata Janez in Vlado Gorišek. Povsem na novo je na gozdnatem območju na Bjelašnici smučarske proge postavil Peter Lakota, pri tem pa naletel na kar nekaj težav, saj je bil hrib prekratek, da bi progo zaključil na potrebni dolžini. Tudi priprava ledene dvorane je bila poseben izziv, saj je bila potrebna različna priprava ledu, ki bo en dan primerna za hokej, drug dan pa za umetnostno drsanje. Na pomoč je priskočil Nace Sekelj, ki je dolga leta vzdrževal in urejal hokejsko dvorano Hala Tivoli v Ljubljani. Tudi pri postavljanju proge za smučarske teke in biatlon je imel pomembno vlogo Slovenec – Alojz Ravnik je odpotoval v BiH in jo sprojektiral, pri tem pa so si, da bi dosegli potrebno dolžino, pomagali z mostički in predori.

Tudi to je tisto, kar želijo pokazati z razstavo, pravi Andreja Zupanec Bajželj: da ne gre le za obujanje nostalgije, ampak da se pokaže, koliko znanja s slovenskega prostora je pomagalo uresničiti ta športni dogodek. "Želimo pokazati, kako zelo so bile sicer jugoslovanske olimpijske igre zaznamovane s slovensko prisotnostjo."

Spomin je živ: dve karikaturi in kup novih Vučkov
Zadnji segment razstave predstavi nekatere proizvajalce, ki so pustili viden pečat na igrah. Posebej dragocen je posnetek slavnostnega sprejema, ki so ga smučarju Juretu Franku pripravili v domačem Solkanu in so ga za to priložnost posodili v Smučarskem klubu Nova Gorica. Ta med drugim pokaže, kako so navijači svoje športnike pozdravljali že pred desetletji. Ob koncu se razstava znova vrne k umetnosti. Na eni strani jo skleneta karikaturi legendarnega Boruta Pečarja – na eni vidimo Jureta Franka z medaljo, na drugi pa skupino danes vsem poznanih alpskih smučarjev, denimo Bojana Križaja, ki na vozu, v katerega je vprežen Vučko, že hitijo novim zmagam naproti in po besedah Andreje Zupanec Bajželj napovedujejo nove uspehe slovenskega zimskega športa. Na drugi strani je na ogled vitrina s številnimi Vučki Tomaža Alaufa, ki ni samo zbiralec, ampak njihov izdelovalec. Na ta način so želeli pokazati, kako močno je Vučko še danes prisoten v zavesti slovenskega prostora.