Val kuge je sporadično pustošil v Evropi. Na podeželju so bile prizadete kmetije, saj so ponekod pomrle celotne vasi. Izbruhi bolezni so tako dodatno povzročili gospodarsko škodo.

Kmečki upori, ki so v tem času nastajali na območju današnjega slovenskega ozemlja, so se od tistih iz stoletij prej razlikovali v tem, da se kmetje zdaj niso upirali le prevelikim zahtevam njihovih neposrednih zemljiških gospodov, ampak tudi državnim davkom. Zadnji veliki kmečki upor na današnjem slovenskem ozemlju – po Tolmincih, ki so ga vodili, je poimenovan kot tolminski upor – je vseboval to dvojnost.

Kot o vzrokih za tolminski kmečki punt pojasni zgodovinar Bogo Grafenauer v leta 1954 objavljeni razpravi v Časopisu za slovensko krajevno zgodovino, so bili do sredine 17. stoletja najpomembnejši del državnih dohodkov tako imenovani "izredni davki", to so davki, ki so jih vsako leto sproti za določen namen po predlogu cesarjevih odposlancev odobrili deželni stanovi. Stanovi, sestavljeni iz cerkvenih prelatov, posvetnega plemstva in nekaj meščanskih zastopnikov, so svojo privolitev v vladarjeve zahteve izkoriščali za uveljavljanje svoje volje v zunanji ali notranji politiki. Ko pa se je v stoletja v habsburški državi vse močneje začel uveljavljati absolutističen način vladanja, je vlada začela uvajati nove, posredne davke, o katerih ni bilo treba spraševati deželnih stanov.

Nove carine in mitnine, takse in "štemplji" ter zlasti davki od pijač in drugih potrebščin so dobivali proti koncu 17. stoletja vedno večji delež v okviru državnih dohodkov. Tako sta se postopno uveljavila še davka na meso in vino. Tako so polnili blagajno za špansko nasledstveno vojno.

Tolminci so se novemu davku upirali od njegove uvedbe, saj se je začel uvajati v času izjemno slabe letine zaradi preobilnega deževja, razsajala pa je tudi živinska kuga, ki je pobrala ogromno goveda in ljudi. Zaradi te kuge je sosednja Beneška republika večkrat prepovedala trgovanje s habsburškimi deželami in tako močno prizadela trgovske poti tudi kmečkega prebivalstva.

Tolminski kmetje so se organizirali že med letoma 1699 in 1703, ko so se zaradi tlake in novih dajatev uprli grofu in glavarju Jakobu Antonu Coroniniju. Tu je treba omeniti, da so morali kmetje plačevati tudi pristojbine za cerkvene obrede, ki so se prav tako višale. "Svoje težave so takrat skušali rešiti na miren način, s pritožbo zoper tolminskega grofa, z delegacijo pa so neuspešno iskali pravico tudi pri cesarju. Takrat je upor vodil Simon Golja, kmetje pa so se organizirali v kmečko zvezo, ki pa je po neuspeli pritožbi cesarju ostala v mirovanju," pojasni Damjana Fortunat Černilogar iz Tolminskega muzeja.

Izterjavo davkov je v tem času prevzel dotedanji goriški stavbni pisar Jakob Bandel. "Pri svojem opravku je bil zelo strog in koristolovski: v štirih letih je obogatel. Tudi njegovi uradniki so mu bili v tem podobni," zapiše Grafenauer. Da naj kmetje poravnajo davke, jih je nagovarjal tudi župnik Anton Bandel s Šentviške gore, ki je bil sicer Bandelov brat. Tudi on je od svojih vernikov zahteval še večje cerkvene dajatve. Jezni Tolminci so ga nagnali iz njegove župnije. Med kmeti, ki so bili že za nekaj let v zaostanku z novim davkom in je Bandel nanje vedno bolj pritiskal, naj ga plačajo, je začelo vedno huje vreti.

Puntarske priprave, ki so sprva prostorsko zajemale širšo okolico Mosta na Soči, so se konec marca leta 1713 razvile v velik upor. Povod za njegov izbruh je bilo ravnanje Jakoba Bandela, ki je dal v Gorici zapreti nekaj Tolmincev, poleg tega pa je zasegel njihov tovor. S pohodom v Gorico so kmetje zaprte osvobodili, razrušili več mitnic in razširili upor tudi v Goriška Brda. Konec aprila je upor izbruhnil v veliko večjem obsegu. Zgodovinar Vasko Simoniti v delu Slovenska zgodovina do razsvetljenstva našteje, da se je upornikom pridružilo 720 kmečkih sosesk, ki so na površini 2500 kvadratnih kilometrov zajemale porečje Soče, nekaj gospostev v Vipavski dolini in ves "proti morju se raztezajoči spodnji Kras".

Kako so bili kmetje organizirani?

"Kmetje so aktivirali kmečko zvezo, v katero so bili vključeni moški od 16. do 60. leta starosti," pove zgodovinarka in muzejska svetnica Damjana Fortunat Černilogar. Vodja upornikov je bil Jakob Velikonja s Čiginja, vojaški vodja pa Ivan Gradnik iz Ročinja, ki je bil tudi poklicni vojak, pripadnik Černide (deželnih brambovcev). Prav po tem Gradniku se je med 2. svetovno vojno poimenovala partizanska Gradnikova brigada.

V drugi fazi upora so kmečko zvezo poimenovali Naša dežela, takrat so na Krasu izvolili Franceta Križmana celo za svojega cesarja in Mihela Paliča za glavarja. "Vanjo so bili vključeni ugledni kmetje, župani, pa tudi nekateri duhovniki. Delovali so tajno in bili dokaj dobro organizirani," opiše sogovornica in poudari, da so načrtno izdajali napačne podatke. "Kot bi danes rekli lažne novice, da so zmedli nasprotnika. S svojimi sli pa so kmete dokaj hitro obveščali o pravih zbornih mestih."

Imeli so tudi zelo stroga pravila, za rop in dezerterje je bila npr. predpisana smrtna kazen. Pobirali so tudi puntarski davek.

Jakob Velikonja je sklical tudi veliko zborovanje 31. maja 1713, na katerem so puntarjem razlagali listine o tolminskih privilegijih. Tolminci so ves čas upora namreč po pojasnilih Damjane Fortunat Černilogar iskali listine, ki bi potrdile njihove davčne privilegije. Vodja je tudi zaprisegel puntarje k zvestobi in poslušnosti.

Najprej proti zahtevam Dunaja, nato tudi proti lokalnim gospodom

Med njihovimi glavnimi zahtevami so bile odprava novih davkov, odstranitev neusmiljenega davkarja Jakoba Bandela in izpustitev zaprtih tolminskih kmetov. "Upor je bil sprva usmerjen proti državni oblasti in cesarju, proti koncu pa je prešel tudi v boj zoper zemljiško gospodo. Kmetje so zahtevali prevode urbarjev in spoštovanje v njih zapisanih dajatev," ob tem poudari Damjana Fortunat Černilogar.

In kako se je upor razpletel? Zgodovinar Vasko Simoniti v Slovenski zgodovini do razsvetljenstva navede, da so na ponavljajoče se prošnje goriških in kranjskih stanov, naj osrednja oblast pošlje vojaško pomoč za zadušitev upora, na Goriško prišle čete iz Vojne krajine. To se je zgodilo tudi zaradi bojazni, da je ogrožen idrijski rudnik. Na začetku junija 1713 je na Goriško prodrlo 600 krajišnikov, ki so upor zadušili z očiščevalnim pohodom skozi Kras in s spopadom sredi meseca pri Solkanu.

"Ude so v svarilo vsem obesili ob vhodih v Gorico"

Epilog je sledil spomladi naslednjega leta v Gorici. In prav tragičen konec je zelo močno odmeval: na Travniku v Gorici so obglavili 11 vodij upora. "Dolgo niso bila znana vsa imena usmrčenih 21. aprila 1714, kar pa danes ni več tako," pove Damjana Fortunat Černilogar. V treh dneh so obglavili Ivana Miklavčiča (Gradnika) iz Ročinja, Gregorja Kobala z Mosta na Soči, Lovrenca Kragulja (Lovre Kragelj) z Modrejc, Martina Muniha iz Dolenjih Sel pri Volčah, Tonija Pavšlerja iz Idrskega, Mihaela Baloha iz Idrije pri Bači, Jakoba Velikonjo s Čiginja, Jakoba Grudna z Mosta na Soči, Matevža (Matija) Podgornika s Šentviške Gore, Valentina Lapanjo s Ponikev in Andreja Laharnarja s Šentviške Gore.

Njihova telesa so razčetverili in ude v svarilo vsem obesili ob vhodih v Gorico. Okoli 80 upornikov pa je v ječi trohnelo še dve leti.

Tolminski upor je bil zadnji veliki kmečki punt na slovenskem ozemlju. Nasprotja med kmečkimi podložniki in zemljiško gosposko, ki so se v preteklih treh stoletjih prerasla v številne odkrite upore tudi v 18. stoletju, niso izginila. Vendar sta sprti strani na slovenskem ozemlju nasprotja pogosteje reševali s pravdami.

Koliko je znanih zgodovinskih virov o tem času?

Rek, da zgodovino pišejo zmagovalci, pogosto drži prav pri iskanju zgodovinskih virov o posameznih družbenih pojavih določenega časa. Ker so bili v kmačkih puntih prav kmetje vedno poraženi, se postavlja vprašanje, koliko se je o tem času dejansko ohranilo do današnjih dni. "Ob pripravah na 300. obletnico velikega tolminskega punta smo si v Tolminskem muzeju zastavili cilj, da na enem mestu zberemo čim več tovrstnega gradiva. Danes v muzeju hranimo fotokopije gradiva iz graškega arhiva in mikrofilme arhivskega gradiva dunajskega državnega arhiva," pojasni muzejska svetnica Fortunat Černilogar.

Posebej izpostavi odkritje profesorja Janeza Dolenca, ki mu je v dveh dokumentih uspelo razvozlati prava imena vodij upora, usmrčenih 21. aprila 1714. Ta so bila dotlej neznana oziroma so se povzemala po zgodovinskem romanu Ivana Preglja Tolminci, kjer pa je avtor uporabil tudi nekaj umetniške svobode in imena zapisal po svoji lastni zamisli.

"Tolminski kmečki upor 1713, ki je sicer zajel sorazmerno obsežno ozemlje in trajal dva meseca, je med samim uporom po doslej znanih podatkih med kmeti zahteval 15 življenj, po njem pa še 11 usmrčenih voditeljev upora. V primerjavi z drugimi torej ni zahteval veliko smrtnih žrtev, kot npr. hrvaško-slovenski kmečki upor 1573, so pa bili vodje upora tudi tukaj kruto kaznovani," doda naša sogovornica.

Kako je Tolminski upor ostal v spominu lokalnega prebivalstva do današnjih dni?

Na Tolminskem še danes po besedah Damjane Fortunat Černilogar pogosto slišijo, "da se po naših žilah pretaka puntarska kri". Občina Tolmin ga je simbolno vtkala tudi v občinski grb, ki je bil izbran z javnim natečajem in izdelan po predlogi slikarja Janeza Trpina. Vključuje letnico 1713 in je na prvi pogled vsakemu razumljiv, izraža kontinuiteto boja tolminskega človeka proti nasilju, za svobodo in lepše življenje.

Veliki tolminski punt 1713 in kmečki upori na Tolminskem imajo posebno mesto tudi na stalni razstavi Tolminskega muzeja.

"Navsezadnje pa se punt pojavlja tudi v poimenovanjih, kot so Dom puntarjev na Kneži, malonogometni klub Puntar, Jazz Punt Big band, tolminski taborniški Rod puntarjev ..." našteje naša sogovornica.