Uporniškim kmetom je nasproti večinoma stali izurjeni vojaki, ki so se na vojskovanje spoznali. Kose so v primerjavi s strelnim orožjem in konjeniki šibko orožje, ki ni zmagovalo. Vseh 100 uporov v dveh stoletjih je bilo zadušenih. Kakšne so bile posledice za puntarje?

Dr. Dragica Čeč z Inštituta za zgodovinske študije Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, ki se raziskovalno ukvarja z analizami vsakdanjega življenja v stoletjih, ko so se kmečki upori pojavljali najintenzivneje, pojasnjuje, da je bil cilj zgodnjenovoveškega kaznovanja v simboličnem smislu povrnitev porušenega družbenega reda – torej hierarhij in razmerij.

Nameni kaznovanja so bili po njenih besedah trije: povrniti mir in odvrniti od podobnih uporov v prihodnosti, povrniti visoke stroške upora in pokazati, kdo ima oblast.

Vodilne upornike so praviloma javno in kruto kaznovali

"Kaznovanje vseh največjih uporov je zajemalo grozljivo kaznovanje vodilnih v uporu. Te so kaznovali s smrtjo, njihovo kaznovanje pa je bilo skrbno pripravljeno in je vsebovalo vse elemente prikaza moči oblasti in povrnitve družbenega reda," pravi sogovornica.

Zato so bili glavni uporniki kaznovani v največjih regionalnih središčih, na glavnih mestnih trgih. Kaznovanje je bilo javno, prisotna pa je morala biti kar največja množica ljudi.

Tako so se do danes ohranile zgodbe o usmrtitvi Ambroža (Matije) Gubca na Trgu sv. Marka v Zagrebu in usmrtitvi vodilnih upornikov v tolminskem puntu 1713 na Travniku, enem od goriških mestnih trgov. Usmrčene so dodatno sramotili s tem, da so njihova telesa razčetverili in jih razstavili ob mestnih mejah in glavnih prometnih poteh.

Tudi fevdalcem ni bilo v interesu, da izgubijo preveč podložnikov

"A glede na število upornikov jih je bilo usmrčenih malo," izpostavi zgodovinarka. Zemljiški gospodje namreč niso želeli izgubiti preveč podložnikov, ki so plačevali dajatve, s katerimi si je zemljiški gospod zagotovil žito, meso, ponekod pa tudi sir in vino ter različne druge dajatve. Enako nepogrešljivo je bilo tudi njihovo delo – tlaka, tako pri prevozu pobranih dajatev kot pri utrjevanju in predelavah gradov. "Ne sme se spregledati, da so bili marsikdaj podložniki neposredno vključeni tudi v vojaške operacije, med najhuje kaznovanimi podložniki v vsaj dveh uporih v letih 1573 in 1713 so namreč tudi vojaki – Ilija Gregorić je bil krajišnik, svoboden kmet kot številni drugi v Vojni krajini," doda sogovornica.

Sestavni del teatra groze mora biti tudi kolektivno priseganje vnovične zvestobe podložnikov. V uporu leta 1515 se je kolektivno priseganje zvestobe povezalo s plačilom denarne kazni. Denarna kazen je predstavljala pomiritev konflikta, zato so jo poimenovali mirovnina, razloži Dragica Čeč, uporniku pa je zagotavljala, da ne bo dobil dodatne kazni, ker je prisegel zvestobo in plačal kazen, razen če bi ugotovili, da je vodja upornikov. "Ker so to kazen poimenovali z različnimi elementi, ki jih je nosilo to dejanje akta sprave: pomiritev (=mirovnina), požigalščina (=varstvo pred kaznijo požiga hiše) ali kar 'denarna kazen', je zgodovinarjem pred pol stoletja delala silne preglavice pri interpretaciji."

Kazni niso preprečile novih uporov

In kakšni so bili dejanski učinki kaznovanja upornikov? "Prav upor leta 1713 dokazuje, da nekajletne zaporne kazni ali prisilno delo in ponovna prisega zvestobe v resnici kmetov niso odvrnili od upora," odgovarja zgodovinarka Čeč. Kljub temu je bilo v nasprotju s prakso goriško plemstvo v času zadnjega večjega upora na slovenskih tleh prepričano, da lahko številne konflikte, ki so jih imeli s svojimi podložniki, reši zgolj nasilno zatrtje upora z vojsko.

"Podobno prepričanje je najti pri praksah v manjših uporih, navsezadnje so te ali spore glede višine dajatev zemljiški gospodje lahko kaznovali s krajšimi zapornimi kaznimi, kar so v kazenskem postopku pred komisijo povedali nekateri podložniki gospostva Rihemberk in Tolmin." A to, da so se številni kaznovani znova znašli na seznamu upornikov, dokazuje, da kazni niso preprečile ponovnega izražanja nezadovoljstva.

Ječe so vlažne, mrzle, neprimerne za bivanje

So pa nato zaradi ponovitve dejanja dobili tudi hujše kazni. Dragica Čeč opiše primer 70-letnega Gašperja Grošlja, ki je bil zaradi prvega upiranja tolminskih podložnikov več tednov zaprt na Dunaju in nato obsojen še na leto prisilnega dela pri utrdbah. V uporu leta 1713 je bil zato preiskovan že po odhodu komisije. "Ugotovili so, da je imel pomembno vlogo v uporu, dodali, da sicer ni sodeloval pri nobenem nasilnem dejanju in da zaradi visoke starosti ne more biti niti mučen niti mu ne morejo izreči telesne kazni, in na koncu predlagali kazen dosmrtne ječe."

A ječe niso bile namenjene dolgotrajnemu kaznovanju, saj zgodnjenovoveško kazensko pravo po pojasnilih sogovornice ni poznalo daljših zapornih kazni, kot jih poznamo danes. Zato so bile ječe vlažne, mrzle, neprimerne za bivanje, oskrba s hrano zaprtih pa velika težava. Ker so uporniki na izrek v njih čakali več let, je bila že to velika kazen.

"Po drugi strani pa je prav preiskovanje upora leta 1713 želelo nekoliko omejiti samovoljo zemljiških gospodov pri kaznovanju upornikov za majhne nepokornosti-upornosti, saj je komisija zahtevala, da spore med zemljiškimi gospodi in podložniki rešujejo deželne oblasti."

Kazensko procesno pravo se modernizira

Se je v treh stoletjih pojavljanja kmečkih puntov način kaznovanja spreminjal? "Zaradi simboličnosti izreka in izvajanja najhujših kazni v primeru upiranja se v izreku najhujših kazni – smrtnih kazni ni veliko spremenilo," pravi Dragica Čeč. Nadaljuje, da je bila razlika med kaznovanjem Gubca in tolminskih upornikov predvsem v tem, da so številne na smrt obsojene upornike najprej usmrtili z manj mučno smrtjo obglavljenja in nato sramotili mrtvo telo z razčetverjenjem in večmesečnim razkazovanjem delov teles ob glavnih prometnih poteh. To je doletelo upornike v obeh primerih.

"Glavna razlika med obema kazenskima procesoma je v tem, da se vmes modernizira kazensko procesno pravo, kar pomeni, da morajo sodniki pri vsakem preiskovanem zaradi upora upoštevati oteževalne in olajševalne okoliščine storjenega dejanja. In to so v kazenskih procesih proti upornikom leta 1713 dosledno spoštovali."

Glede na število upornikov, ki so jih doletele druge kazni, je bilo usmrčenih malo upornikov. "Za upor leta 1713, ki je edini, za katerega razpolagamo z vsemi viri o zaključku in končnih kaznih, je bilo usmrčenih 11 upornikov, kar je tudi najvišje potrjeno število usmrčenih po končanih kazenskih postopkih in potrditvi kazni. Na individualne kazni je bilo obsojenih še 61 drugih podložnikov, ki so imeli v uporu vidnejšo vlogo." Sodniki so za številne podložnike poleg premoženjskih kazni predlagali tudi kazni prisilnega dela in za del podložnikov kazen veslanja na galejah, a vladar kot deželni knez takšnih kazni ni potrdil, raje so jim odvzeli različno velike deleže kmetij. Vse druge podložnike je doletela manjša denarna kazen, katere višino so določili po gospostvih upornih podložnikov.

"Ker je bil zločin upora uperjen proti vladarju in družbenemu redu, ki ga je ta predstavljal, je vsaj za največje upore veljalo, da mora kazni upornikom potrditi vladar kot deželni knez posamezne dežele," Dragica Čeč pojasni potrebo po tem, da je imel pri kaznovanju upornikov besedo tudi sam vladar. Praviloma je vladar kot deželni knez v dežele, kjer je izbruhnil upor, poslal posebne komisije, ki so vodile preiskavo, kazenske procese proti upornikom in predlagale kazni zanje. Tako je bilo že pri uporu leta 1515.

"Edina izjema je kaznovanje Matije Gubca in še enega soobsojenega upornika, to je bilo izvedeno zelo hitro. Prav zaradi takšnih praks in ker vladar ni potrdil smrtnih kazni, je ena od zelo vplivnih hrvaških zgodovinark Nada Klaić podvomila o njeni dejanski izvedbi," pove naša sogovornica. Ta upor ima po njenih besedah še eno posebnost – vojaškega vodjo Ilijo Gregorića zaprejo več mesecev po uporu, ker je na begu, in ga nato obsodijo na smrtno kazen.

Medtem ko v primeru tolminskega upora in Gašperja Grošlja, ki ga komisija kot povratnika prepozna že po izvedbi smrtnih kazni, ta zapiše, da bi si glede na okoliščine zaslužil smrtno kazen, a da menijo, da je bilo smrtnih kazni izrečenih že dovolj.

Na koncu je vedno pretehtala pragmatičnost kazni, ki torej niso bile takšne, kot jih opisuje pesnitev na steni kapele Svete trojice v Škofji Loki, zapisana leta 1516:
Kmalu zarobljene kmete uporne zatekla je kazen:
del so z orožjem pobili, del pa s kopji prebodli,
del razčetverili so in pobesili so po drevesih,
del pa zagledal nato je domove svoje v plamenih.
Gmajna je z jokom in tožbo preklinjala bridko usodo.
Z grenko žalostjo v srcu prenašal tlačan je to kazen.
In po pravici, saj je napletal pogubo gospodi.