Samostan, kjer v zadnjem času poteka intenzivna in kompleksna prenova, ima za sabo bogato zgodovino tako lepih kot slabših časov. Ustanovljen je bil v 13. stoletju na območju, zelo bogatem z vodo, ob vznožju Boča. Sprva, okrog leta 1230, je bil na tem mestu ustanovljen 'špital', torej ustanova za duhovne in telesne pomoči potrebnim, nato pa je bil spremenjen v ženski samostan in v povečanem kompleksu so se naselile dominikanke.
Studeniški samostan je bilo eno največjih zemljiških gospostev na ozemlju današnje Slovenije, pa tudi ena najbolje datiranih samostanskih ustanov, pove umetnostna zgodovinarka Simona Kostanjšek Brglez, ki vodi zahtevno obnovo nekdanjega samostanskega kompleksa. Plemiči so svoje hčere pošiljali v samostan z velikimi dotami, tako da se je s tem samostanska blagajna precej polnila, prav tako pa so se, zlasti z darovnicami, širile samostanske posesti. Na začetku 16. stoletja so nastali popisi, ki so po besedah strokovnjakinje dragoceni za ugotavljanje celotne samostanske posesti, števila podložnikov in dohodkov. Na samostanskih ozemljih je živelo 278 podložniških družin in še 14 podložniških družin v studeniškem trgu.
Svoje ambicije je imel tudi pomemben zemljiški gospod Tahy
V sredini 16. stoletja je samostan pritegnil tudi grofa Franca Tahyja, ki je imel v lasti grad in gospoščino Štatenberg v bližini. Z eno izmed svojih štirih še neporočenih hčera je skušal izpodriniti novo studeniško priorico in se tako polastiti zelo donosnega studeniškega samostanskega gospostva. Zgodovinar Jože Koropec zapiše, da je Tahy pri samem cesarju obrekoval priorico, hkrati pa mu obljubljal brezobrestno posojilo 5000 goldinarjev, če bi mu pomagal. A pri tem ni bil uspešen.
So pa samostan ob prerivanjih za nadzor pestili v tem obdobju tudi mnogi manjši kmečki punti. Zgodovinar Jože Mlinarič je v članku Kmečki nemiri in upori na posesti dominikanskega samostana v Studenicah v 16. in 17. stoletju zapisal, da so upori tukaj potekali od prvega vseslovenskega kmečkega upora leta 1515, preko drugega vseslovenskega upora leta 1635, ki je intenzivno zajel prav območje studeniške posesti, pa vse do sredine 17. stoletja.
Konec letošnjega maja so v Studenicah ob 450. obletnici slovensko-hrvaškega upora pripravili v organizaciji Zgodovinskega društva dr. Jožeta Koropca Slovenska Bistrica, podjetja Enertec in Turističnega društva samostan Studenice predavanji Simone Kostanjšek Brglez in Borisa Hajdinjaka o dogajanju v tem času v studeniškem samostanu ter na širšem območju Spodnje Štajerske.
Uporniki na samostanski posesti: pritožbe zaradi tlake in odnosa
Osnovna zahteva upornikov je bila univerzalna – da naj zemljiška gospoda od podložnika ne terja več, kot je bilo do tedaj v navadi. "O uporu leta 1515 vemo, so uporniki iz okolice Slovenskih Konjic, Zbelovega in drugih tamkajšnjih krajev napadli samostan in ga izropali, nune pa posilili," opiše Simona Kostanjšek Brglez. Takratna priorica je bila Uršula Lindeška, ki je z nekaj sestrami zbežala v Slovensko Bistrico, kjer so se nastanile v samostanski hiši. Med letoma 1515 in 1537 je bilo še več manjših uporov, ki pa so bili vsi hitro zadušeni. Med pritožbami so ob zahtevah po stari pravdi podložniki tožili še zaradi oviranja kmečke trgovine, draginje in žaljivega odnosa do podeželskega prebivalstva.
V času slovensko-hrvaškega kmečkega upora pred 450 leti je prišlo pred samostan okrog 600 puntarjev, za katere je samostanski oskrbnik ugotovil, da so hrvaškega rodu. Na vprašanje, kaj iščejo v samostanu, je vodja punta Ilija Gregorić odgovoril: Pravico! Zahtevali so tudi, da pred samostanska vrata prikotalijo sod vina in prinesejo kruh. Okoli 500 puntarjev je ostalo pred samostanom, približno 90 pa jih je vdrlo v notranjost in s seboj odneslo ogromno kositrne posode in srebrn pozlačen vrč. V tistem obdobju je bil samostan brez priorice, vodila ga je priorica iz graškega dominikanskega samostana.
Pritoževali so se tako priorica kot podložniki
Znova so dobili redno priorico leta 1576. To je bil Magdalena Rechtaler, ki je samostan vodila 11 let. Tudi v njenem času so na studeniških posestih pojavili kmečki nemiri. "Pri svetni oblasti so se pritoževali tako priorica kot tudi podložniki – ona se je pritožila zaradi upora in nepokorščine podložnikov, saj so odklanjali plačilo davkov in oddajo letnih dajatev, podložniki pa so se pritoževali, da se priorica ne ravna po pogodbi, ki je bila leta 1570 sklenjena med podložniki in samostanom. Vsebina te pogodbe sicer ni znana," pove Simona Kostanjšek Brglez.
Zaradi pritožb je avstrijska vlada, kot je znano že v drugih primerih, sklicala komisijo, da razreši spor med sprtima stranema. Komisarja sta prišla v Studenice in januarja 1580 zaslišala obe sprti strani. Gre za izjemno obsežen zapisnik, ki daje pogled v dolžnosti in bremena podložnikov, pa tudi dolžnosti samostana. Iz njega se da, kot je zapisal Jože Koropec, razbrati vzroke, pove predavateljica, ki so privedli do upornosti podložnikov. Veliko je govora o tlaki. Priorica se je na primer pritožila, da podložniki ne prihajajo pravočasno, tlako opravljajo malomarno in več pojedo, kot pa koristnega naredijo. Sporazumno je bila določena ura prihoda na tlako in odhoda glede na oddaljenost, tako da so morali tisti, ki so živeli bliže, ostati dlje. Določeno je bilo tudi, kakšno hrano in koliko hrane dobijo za določeno delo, v glavnem pa so dobili toplo jed, kruh in vino, količina katerega pa je bila odvisna tudi od pretekle letine. Kljub dogovorom so se podložniki začeli kmalu spet pritoževati, dokler leta 1584 niso podpisali pisne pogodbe, s katero so si zagotovili pravice in določili dolžnosti.
Leta 1634 so med studeniškimi podložniki znova nastali upori in priorica Uršula Patačić je o enem izmed njih poročala: "Studeniški podložniki so popolnoma pozabili na obljubo, da bodo pokorni, in so si začeli dopisovati s puntarji v zgornjem delu celjske četrti. Ko je tedanja priorica Katarina to izvedela, se je z nekaj rečmi, ki jih je dala naložiti na voz, želela rešiti. Ko pa je prišla do samostanske vasi Pretrež, oddaljene od samostana eno miljo, so prileteli podložniki s palicami, sekirami, gorjačami, udarjali po vozu, vpili in sramotilnimi besedami nagnali priorico nazaj proti samostanu. Kmalu je prišlo nekaj puntarjev iz spodnje celjske četrti v zgornjo četrt in kolovodje so jih pripeljali v Studenice. Nakar so napadli samostan. Samostanski ljudje so na bolniški postelji ležečo priorico prinesli v samostansko cerkev in jo položili na glavni oltar. Tudi druge nune so se zatekle v cerkev. Uporniki so nato oropali samostani, in česar niso mogli odnesti s seboj, so poškodovali. Priorica Katarina je zaradi doživetega pretresa po letu dni umrla."
Studeniški podložniki so se upirali tudi naslednici umrle Katarine – Uršuli Patačić – saj se je leta 1639 na skrivaj zbralo približno dvesto podložnikov, ki so se podali v samostan. Obkolili so priorico v njeni celici ter od nje zahtevali, naj se ravna po pogodbi, ki so jo sklenili s samostanom, a in tem ona ni vedela ničesar. Zaradi nemira se je pritožila na graško sodišče. Izkazalo se je, da so pobudniki uporov kmete prepričali, da naj bi ta pogodba vsebovala tudi oprostitev tlake. Priorica Patačić je pozneje spisala krajšo zgodovino kmečkih uporov na samostanski posesti in po njenem mnenju sta bila dva glavna razloga za upornost podložnikov, in sicer "prirojena nepokorščina do svoje naravne in duhovne zemljiške gosposke ter sklicevanje na domnevno pogodbo, sklenjeno že pred prvim puntom leta 1514. Po mnenju priorice to ni bila pogodba, ampak zapis, ki so ga spisali podložniki sami".
Po tem obdobju so se začele razmere počasi umirjati, razmahnila se je gradbena dejavnost in samostan je proti koncu 17. stoletja dosegel svoj največji obseg.
Ukinili so ga v okviru jožefinskih reform leta 1782, ko so ukinjali vse samostane, ki niso 'koristili državi', torej, ki niso bili namenjeni vzgoji ali bolniški negi. Kompleks je nato zamenjal več lastnikov, leta 1885 pa so ga kupile sestre magdalenke. Leta 1941 so ga zasegli Nemci in med vojno je bil del samostanskega kompleksa požgan. Po drugi svetovni vojni je bil samostan nacionaliziran ter delno spremenjen v stanovanjske enote. Kljub temu je počasi propadal. Po izpeljani denacionalizaciji so ga vrnili redu magdalenk, ki so ga dale v upravljanje mariborski nadškofiji. Ta se je pred 20 leti lotila obsežne prenove za potrebe doma za starostnike. Pred letom in pol je samostan odkupilo podjetje Enertec iz Maribora, ki ima zdaj z njim smele načrte. A najprej ga pod vodstvom umetnostne zgodovinarke Simone Kostanjšek Brglez temeljito in strokovno obnavljajo.
