"Pravimo, da se v klubu igra za denar, za reprezentanco pa se igra za slavo in čast," je večkrat poudaril nekdanji slovenski selektor Igor Kokoškov. "Igranje za reprezentanco je za vsakega človeka največja čast," meni Željko Obradović, najtrofejnejši evropski trener, ki je svetovni prvak postal kot igralec in tudi kot selektor. Liga NBA je največji košarkarski oder na svetu, za večino igralcev pa vrhunec kariere predstavlja tudi nošenje dresa svoje domovine. Največji igralci so ob klubskih naslovih izjemne stvari dosegali tudi z izbranimi vrstami. Četudi te niso najkakovostnejše in ne sodijo v krog favoritov za kolajne največjih tekmovanj, pa zastopanje države in igranje pod zastavo pomeni veliki večini športnikov nekaj več, a so tudi primeri košarkarjev, ki jim majica z državnim grbom ne predstavlja ničesar posebnega in se raje osredotočajo le na klubsko kariero.

Dončić in Gilgeous-Alexander iz najboljše peterke Lige NBA

V zadnjih treh oziroma štirih desetletjih se je s svetovno popularizacijo igre in predvsem Lige NBA dvignila kakovostna raven košarke povsod po svetu. Vse več je dobrih posameznikov v različnih reprezentancah, vse manj ekip pa t. i. eksotov. Najmočnejša liga na svetu je bila nekoč izključno ameriška, prvi tujci pa so kljub izjemnemu znanju in sposobnostim stežka prebijali led in si izborili konkretne priložnosti. Generacija, ki je orala ledino evropske in mednarodne košarke, kot pravijo v ZDA, je s svojimi izbranimi vrstami osvajala medalje na največjih tekmovanjih, ko Američani niso prihajali s popolnimi zasedbami "profesionalcev". Tudi po olimpijskih igrah leta 1992, ko z izjemo enega prvenstva reprezentanco ZDA vedno sestavljajo izključno igrali iz NBA-ja, pa so se že opekli.

Generacije tujih košarkarjev so po letu 2000 začele prevzemati vse vidnejše vloge v klubih Lige NBA. Postajali so nosilci in začeli pobirati individualne nagrade, v zadnjem obdobju pa so celo tisti najbolj dominantni in najbolj izpostavljeni posamezniki. Zadnjih pet nazivov MVP-ja so na primer prejeli neameriški košarkarji, v peterki pretekle sezone pa je bil le en Američan. Toda vsi zadnji trije, ki so postali najkoristnejši posamezniki rednega dela, izpuščajo prvenstvo, sodelujeta pa dva iz najboljše peterke, Luka Dončić in Shai Gilgeous-Alexander.

"Kakovostna razlika se zmanjšuje, raznolikost pa ostaja. Vsaka reprezentanca ima svojo specifiko. Glede na domača prvenstva, kakšne igralce imajo … V narekovajih rečeno, manjše reprezentance so veliko bolj sproščene in igrajo mogoče drugačno košarko. Z več meti z razdalje, malce nerezonska košarka, kar pa je lahko zelo nevarno za favorizirane ekipe. Dobro je, da smo se med pripravami srečali z različnimi slogi igre. Tako bo na prvenstvu in če se ne bomo znali prilagoditi, bomo imeli težave," je dejal slovenski selektor Aleksander Sekulić.

Zmaguje najboljša ekipa, ne ekipa z najboljšimi igralci

Zvezdniki Lige NBA sodijo med najpopularnejše športnike na svetu. Res je, da jih bo kar nekaj manjkalo na turnirju v treh azijskih otoških državah, še vedno pa bo na prvenstvu prisotna pisana druščina zelo kakovostnih posameznikov, ki pa še zdaleč niso zagotovilo za uspeh njihove reprezentance. Seveda do izraza prihaja individualna kakovost, toda besede slovitega ameriško-izraelskega trenerja Davida Blatta, ko je lani govoril o evropskem prvenstvu, opišejo specifičnost Fibinih tekmovanj: "V Evropi zmaga najboljša ekipa, v Ligi NBA pa – po navadi – ekipa z najboljšimi igralci. To je glavna razlika. Ni kritika, le tako se košarka igra."

Evropske reprezentance so v preteklosti to dokazovale tudi na svetovnih prvenstvih. Ameriška izbrana vrsta, ki po pravilu pride z največjim številom kakovostnih igralcev, saj tudi ima z naskokom največji bazen dobrih posameznikov, se je že opekla, kadar se selekcija ni povezala v celoto in delovala kot uigrano moštvo. Seveda je izstopala posamezna kakovost ameriških košarkarjev, ki so bili na določenih turnirjih praktično predobri, jim je pa že spodrsnilo, če niso prišli v najboljši zasedbi in reprezentanca ni delovala kot prava ekipa, kjer so vloge porazdeljena in vsak opravlja svojo nalogo.

Med razloge sodijo tudi malenkost drugačna pravila kot v Ligi NBA. Že igrišče je manjše, tako da je manj prostora, da do izraza pride individualni talent kot na parketih v Severni Ameriki. Tako je pot do obroča tudi s pravilom glede conske obrambe bolj zgoščena. Posledično je boj strokovnjakov ob parketu še pomembnejši. Tudi na tem prvenstvu bodo do izraza prišli taktične domislice posameznih sistemov, prilagajanja, inovativnosti in v določenih trenutkih tudi improvizacije. Zagotovo bo znova potrjen rek, kako je obramba tista, ki prinaša naslove, in je še pomembnejša od izstopajočega napada.

Glavni zvezdniki lanski EuroBasket zapustili razočarani

Blattove besede je na primer lani na EuroBasketu potrdila Španija. Gre seveda za najuspešnejšo evropsko državo zadnjih dveh desetletij, toda pred zadnjim turnirjem stare celine ni sodila v najožji krog favoritov. Že dolgo ni bila na stavnicah tako nizko, tudi marsikateri strokovnjak je ni uvrščal med glavne kandidate za kolajne. Toda prekaljeni trenerski maček Sergio Scariolo z izjemnim strokovnim štabom, kjer je za obrambne naloge taktirko prevzel pomočnik Luis Guil, je znova dokazal mojstrstvo igranja na tovrstnih turnirjih.

Njegova vrsta je skozi turnir ves čas rasla in iz tekme v tekmo postajala nevarnejša. Španija, čeprav ni imela izstopajočih posameznikov kot v preteklosti, je definirala besedo ekipa oziroma besedno zvezo ekipna igra. Scariolovi varovanci so bili izjemno uigrani tako v napadu, kjer je žoga lepo krožila in je do izraza prišla kolektiva igra, kot v obrambi, kjer so se odlično prilagajali na nasprotnika in ga onemogočali z menjavanjem defenzivnih različic. Ko je bilo najbolj potrebno, so bili Španci najboljši. Scariolo je imel v ekipi številne novince na velikih tekmovanjih, toda vseeno gre za igralce, ki nastopajo v močnih klubih in kakovostnih ligah.

Vseeno pa še zdaleč niso bili najbolj popularni oziroma opazni igralci turnirja, na katerem so se izločilni boji igrali v Berlinu. V prvi vrsti je bil to trio evropskih superzvezdnikov Lige NBA, Nikole Jokića, Janisa Andetokumba in Luke Dončića. Ves čas so bili oči uprte v te tri velemojstre, ki so potrdili svojo kakovost, polnili statistiko in blesteli na parketu, toda izostal je uspeh ekipe. Vsi so se s prvenstva poslovili precej prej, kot so načrtovali. Srbi so pokleknili že na prvi berlinski oviri v osmini finala, pa so bili prvi favoriti za zlato. V ožji krog favoritov za medalje sta sodili tudi Grčija in Slovenija, njuna pot pa se je končala v četrtfinalu. Premagale so jih na papirju slabše reprezentance, a v tistem trenutku boljše ekipe. Luka ima že v Aziji priložnost za popravo vtisa, medtem ko grški in srbski mojster izpuščata turnir.

Najboljši igralci, ki manjkajo na prvenstvu

Čeprav je svetovno prvenstvo v košarkarskem svetu po veljavi takoj za olimpijskimi igrami in se letos na Filipinih, Japonskem in Indoneziji delijo vstopnice za turnir pod petimi krogi, ki bo prihodnje leto v Parizu, pa so znova številni igralci odpovedali reprezentančne akcije. Svojo selekcijo so naredile poškodbe, mnogi pa so se odločili poletje izkoristiti za počitek – tudi zaradi nastopa prihodnje leto v Franciji – in pripravo na prihajajočo (NBA) sezono.

Nekaj zvenečih imen manjka, ker se njihove izbrane vrste, kot so na primer svetovni podprvak Argentina, Turčija in Hrvaška, niso uvrstile na prvenstvo. Prvi favoriti za zlato bodo Američani, čeprav Steve Kerr v svoji zasedbi nima največjih zvezd Lige NBA. Manjkajo tako izkušeni velemojstri, kot so LeBron James, Steph Curry in Kevin Durant, kot tudi malce mlajši zvezdniki, kot na primer Jayson Tatum, Devin Booker in Jaylen Brown. Vseeno imajo ZDA zelo močno zasedbo, z jedrom mladih igralcev, ki so, skupaj z vse večjim številom odličnih nadarjenih tujcev, prihodnost najmočnejše lige na svetu.

ZDA bi lahko sestavile (vsaj) eno reprezentanco manjkajočih košarkarjev, ki bi bila nesporni favorit tekmovanja, mi pa smo izbrali ducat igralcev, kolikor jih bo v postavi ene ekipe, katerih izbrane vrste sodelujejo na prvenstvu, a njih zaradi raznovrstnih razlogov ni. Selekcija ni sestavljena po položajih, ampak so predstavljeni najbolj prepoznavni obrazi košarkarskega sveta iz kar se da različnih reprezentanc.

Janis Andetokubmo (Grčija) – Dvakratni MVP Lige NBA in prvak z Milwaukeejem pred dvema letoma je moral odpovedati nastop zaradi težav s kolenom. Ob koncu sezone je šel na rutinski operativni poseg, toda okrevanje mu je vendarle preprečilo sodelovanje na prvenstvu. Grčija je bila svojega superzvezdnika pripravljena čakati, toda že Dimitris Itudis je v pogovoru za MMC pred pripravljalnima tekmama s Slovenijo dejal, da ne kaže dobro, Janis pa je potem pred kratkim razočaran sporočil novico.

Joel Embiid (Francija) – Lani je Embiid, ki je bil v pretekli sezoni MVP in prvi strelec rednega dela Lige NBA, prejel francosko državljanstvo, toda za reprezentanco še ni zaigral. Selektor Vincent Collet je dejal, da upa, da bo zvezdnik Philadelphie v prihodnosti oblekel francoski dres, čeprav so se pojavile govorice, da ga v svojih vrstah želijo tudi ZDA. V Kamerunu rojeni košarkar je letos dal prednost počitku in klubski karieri, vprašanje pa, kaj bo prineslo olimpijsko leto.

Danilo Gallinari (Italija) – Lani poleti se je Gallinari poškodoval med reprezentančno akcijo. Razočaran je ostal brez nastopa na EuroBasketu, na katerem je Italija gostila skupinski del v Milanu. Dolgotrajna rehabilitacija kolena je novopečenemu članu Washingtona preprečila tudi letošnje sodelovanje v akciji izbrane vrste.

Rui Hačimura (Japonska) – Krilni center Lakersov je velik zvezdnik v domovini, toda košarkarske navdušence je šokiral z odločitvijo, da izpusti svetovno prvenstvo, kjer bo Japonska gostila dve skupini na Okinavi. Hačimura se želi odpočiti in dobro pripraviti na novo sezono Lige NBA. Dejal je, da je bila odločitev težka, se je pa zahvalil vsem v reprezentanci za razumevanje.

Nikola Jokić (Srbija) – Dvakrat je Jokić postal MVP rednega dela Lige NBA, letos pa je Denver vodil do prvega šampionskega prstana. Ob tem je bil izbran za najkoristnejšega posameznika finala. Po besedah selektorja Svetislava Pešića so po številnih pogovorih z izjemnim centrom sprejeli odločitev, da ga ne bo. Joker se je fizično in mentalno v zahtevni sezoni iztrošil, tako da ni pripravljen prevzeti odgovornosti, kakršna se od njega pričakuje.

Vasilije Micić (Srbija) – Ob Jokiću je Srbija ostala tudi brez nosilca na branilskih položajih. Micić je z Efesom v letih 2021 in 2022 osvojil Evroligo, obakrat pa je bil izbran za MVP-ja Final Foura. Pri 29 letih se je odločil sprejeti izziv Lige NBA. Podpisal je za Oklahomo City, z željo po dobri pripravi na prihajajočo sezono, potem ko je imel v pretekli veliko težav s poškodbami, pa je odpovedal nastop na svetovnem prvenstvu. Pešić je dejal, da je košarkar medtem tudi obnovil poškodbo ramena.

Jamal Murray (Kanada) – Po posvetovanju z zdravniško službo je odlični organizator igre sprejel odločitev, da odpove sodelovanje na svetovnem prvenstvu. Kot pravi, njegovo telo po naporni sezoni še ni dovolj dobro fizično pripravljeno za igranje na najvišji ravni. Odigral je ob Jokiću glavno vlogo pri osvojitvi šampionskega prstana Denverja. Z Gilgeousom-Alexandrom bi tvorila najboljši branilski par prvenstva, da bodo lahko videli udaren duet na delu, pa bodo morali kanadski navijači tako počakati vsaj do olimpijskih iger.

Kristaps Porzingis (Latvija) – Tik pred prvenstvom je Latvija, ki bo debitirala na svetovnem prvenstvu, zaradi poškodbe stopala ostala brez svojega najboljšega igralca. Po dobrem EuroBasketu 2017 se na dve veliki tekmovanji kljub dobri generaciji ni uvrstila, zdaj pa ne bo mogla računati na novopečenega člana Bostona.

Ricky Rubio (Španija) – Na zadnjem svetovnem prvenstvu je Španijo do naslova vodil Rubio, ki je bil izbran za najkoristnejšega posameznika turnirja. Lanski EuroBasket je izpustil zaradi poškodbe, Španci pa so evropski naslov osvojili z naturaliziranim Lorenzem Brownom v vlogi prvega organizatorja igre. Američan letošnje prvenstvo izpušča zaradi poškodbe. Scariolo je računal na 'playa' Clevelanda, ki pa je na začetku avgusta sporočil, da zaradi skrbi za svoje duševno zdravje celo prekinja poklicno kariero.

Domantas Sabonis (Litva) – Po najboljši sezoni v karieri, ko je bil v dresu Sacramenta izbran v tretjo peterko lige, je moral sin najboljšega litovskega košarkarja vseh časov Arvydasa Sabonisa odpovedati sodelovanje v reprezentanci. Razlog? Okrevanje po operaciji zapestja. Čeprav so izgubili izjemnega košarkarja, pa so nam litovski kolegi dejali, da zdaj vsaj ni dileme, kdo je prvi center. Predtem sta z Jonasom Valančiunasom veliko igrala skupaj, a se poskus z dvema visokima igralcema ni izšel po željah.

Ben Simmons (Avstralija) – Avstralija ima zelo močno zasedbo s številnimi NBA-jevci, toda znova manjka najbolj zveneče ime. Simmons je bil leta 2016 prvi izbor drafta, že desetletje pa se ni odzval reprezentančnemu vabilu. Večkrat je dejal, da bo v prihodnje le zaigral, a je zaradi različnih razlogov vedno znova sledila odpoved. Letošnje prvenstvo je tako že peto veliko tekmovanje zapored, ki ga je odpovedal. Želi se posvetiti rehabilitaciji in pripravi na novo sezono z Brooklynom.

Victor Wembanyama (Francija) – Že dolgo Liga NBA ni tako težko pričakovala kakšnega igralca, kot je francoskega čudežnega dečka. Več kot 220 centimetrov visoki najstnik je blestel v kvalifikacijah, po draftu, kjer ga je San Antonio izbral kot številko ena, pa je sprejel odločitev, da izpusti svetovno prvenstvo. Odločitev je označil za zelo težko, vendar nujno, saj se želi odpočiti in dobro pripraviti na prvo sezono v najmočnejši ligi na svetu. Franciji bo znova na voljo na olimpijskih igrah v Parizu.

Največji zvezdniki 19. svetovnega prvenstva

Kljub naštetim igralcem, ki manjkajo, pa bo na košarkarskem festivalu še vedno prisotnih ogromno kakovostnih igralcev, zato ljubitelji kraljice igre na bodo prikrajšani za spektakularne boje za medalje in Naismithovo trofejo. Tudi tu smo izbrali 12 košarkarjev, kolikor jih bo v eni ekipi. Tokrat smo izpostavili le enega igralca na reprezentanco, kot smo pri manjkajočih izpustili Američane, pa smo zdaj glavno zvezdo turnirja, slovenskega virtuoza Luko Dončića. Ta si seveda zasluži posebno pozornost.

Bogdan Bogdanović (Srbija) – 31-letni branilec je za Atlanto v povprečju dajal 14 točk, 3,1 skoka in 2,8 podaje. Ob odsotnosti Nikole Jokića je nesporni vodja reprezentance, na zadnjih prvenstvih pa je bil tako ali tako njen prvi strelec in najboljši igralec. Lanski EuroBasket je izpustil zaradi poškodbe, zdaj pa je prevzel kapetanski trak. Govoril je z Jokićem in ga skušal prepričati, naj igra, a neuspešno.

Jordan Clarkson (Filipini) – 31-letni branilec je v dresu Utaha dajal po 20,8 točke, 4 skoke in 4,4 podaje. Na Filipinih je košarka izjemno popularna, v Manili pa se bodo igrali izločilni boji. Clarkson je prvi zvezdnik domače reprezentance. Po mami ima filipinske korenine, prvič pa je za izbrano vrsto zaigral pred petimi leti. Od tedaj je vedno glavni igralec Filipinov z izvrstnim točkovnim povprečjem.

Anthony Edwards (ZDA) – 22-letni branilec Minnesote je preteklo sezono sklenil s povprečjem 24,6 točke, 5,8 skoka in 4,4 podaje. Prvi izbor drafta 2020 je eden izmed najboljših igralcev generacije najbolj nadarjenih igralcev v NBA-ju. V ameriškem moštvu ni posebej izstopajočih zvezdnikov, je pa Edwards s svojimi prodori in agresivnimi zaključki verjetno najzanimivejši posameznik Kerrove zasedbe. Na pripravljalnih tekmah je dokazal, da je v zelo dobri formi in bo kar ključen mož ameriškega napada.

Josh Giddey (Avstralija) – 20-letni organizator igre Oklahome Cityja je v drugi sezoni v NBA-ju vpisoval po 16,6 točke, 7,9 skoka in 6,2 podaje. Nepozabne so igre Pattyja Millsa v reprezentančni majici, toda pri boomersih zdaj v ospredje prihaja zelo nadarjena generacija. Dirigentsko palico prevzema Giddey, ki navdušuje z vsestranskostjo. Je najmlajši košarkar, ki je v NBA-ju dosegel trojni dvojček. Pred dvema letoma je ostal brez olimpijskega nastopa, zdaj pa bo že ključni mož ob svojem debiju na velikem tekmovanju.

Shai Gilgeous-Alexander (Kanada) – 25-letni organizator igre Oklahoma Cityja ima za sabo sijajno sezono. S povprečjem 31,4 točke je bil četrti strelec lige, ob tem pa je dodal še 4,8 skoka in 5,5 podaje. Uvrščen je bil v peterko lige, zdaj pa bo odmeven rezultat lovil še z močno kanadsko reprezentanco. Kanada ima izjemno generacijo kakovostnih posameznikov, ki so se večinoma zavezali, da bodo v prihajajočih letih igrali za izbrano vrsto, katere glavni cilj so olimpijske igre. SGA je zdaj njeno prvo ime.

Rudy Gobert (Francija) – 31-letni center je v svoji prvi sezoni pri Minnesoti dajal po 13,4 točke, 11,6 skoka in 1,2 podaje na srečanje. Wembanyama je naložba za prihodnost, veliko črnila je bilo prelitega o Embiidu, toda tudi letos bo prvi center Francije Gobert. Eden najboljši obrambnih igralcev na svetu je bil ključen mož ob zadnjih uspehih. Francija je namreč na zadnjih treh velikih tekmovanjih osvojila kolajne – je evropski in olimpijski prvak ter branilec brona s svetovnega prvenstva. Mundial v Aziji je le ogrevanje za vrhunec generacije, ki bo prihodnje leto v olimpijskem Parizu.

Willy Hernangomez (Španija) – 29-letni center je sezono s povprečjem 6,9 točke, 4,7 skoka in 0,9 podaje sklenil v New Orelansu, zdaj pa se tako kot njegov brat Juancho vrača v Evropo. Willy je otrok madridskega Reala, podpisal pa je za Barcelono. Sicer ima kar nekaj igralcev za sabo boljše sezone kot starejši izmed bratov Hernangomez, toda Willy je bil odličen lani na evropskem prvenstvu, kjer je Španija osvojila naslov, izkušeni center pa je bil izbran za MVP-ja turnirja. Bil je tudi del izbrane vrste, ki je pred štirimi leti na Kitajskem postala svetovni prvak.

Lauri Markkanen (Finska) – 26-letni krilni center je po selitvi v Utah odigral najboljšo sezono v karieri. Njegovo povprečje je znašalo 25,6 točke, 8,6 skoka in 1,9 podaje. V finski izbrani vrsti, ki bo drugič zaigrala na svetovnem prvenstvu, ima vsa napadalna pooblastila. Blestel je lani na evropskem prvenstvu, kjer je bil drugi strelec turnirja. Susijengi prihajajo na svetovno prvenstvo neobremenjeni, a so z agresivno obrambo in hitrim napadom s številnimi meti izza črte še kako nevarni.

Dennis Schröder (Nemčija) – 29-letni organizator igre je novi član Toronta, preteklo sezono pa je igral pri Lakersih, za katere je dosegal 12,6 točke, 2,5 skoka in 4,5 podaje. Sicer je imel individualno uspešnejšo sezono Franz Wagner, toda Schröder je motor nemške igre. Kapetan izbrane vrste je bil izvrsten na lanskem EuroBasketu, ko je vodil Nemčijo do prve kolajne po dobi Dirka Nowitzkega. Izbran je bil v peterko turnirja. Poleti je dvignil veliko prahu zaradi besed, ki jih je namenil Maxiju Kleberju.

Karl Anthony Towns (Dominikanska republika) – 27-letni center je letos v povprečju v dresu Minnesote dosegal 20,8 točke, 8,1 skoka in 4,8 podaje. Po desetih letih se je eden najbolj vsestranskih centrov odločil, da znova obleče dres Dominikanske republike, od koder prihaja njegova pokojna mama. Sicer bi bila reprezentanca lahko še močnejša, toda odpovedala sta Al Horford in Chris Duarte, a vrnitev Townsa predstavlja veliko stvar za Dominikansko republiko.

Jonas Valančiunas (Litva) – 31-letni center New Orleansa je letos vpisoval 14,1 točke, 10,2 skoka in 1,8 podaje. 211 centimetrov visoki orjak je že več kot desetletje nosilec litovske reprezentance. Ob odsotnosti Sabonisa je brez dvoma prvo ime baltske izbrane vrste. Nekoč je blestel v mlajših selekcijah, ko je Litvo vodil do naslova evropskih in svetovnih prvakov, s člansko selekcijo pa je do zdaj osvojil dve srebrni medalji na EuroBasketih. Litva je zadnjo kolajno na velikih tekmovanjih dobila pred osmimi leti.

Nikola Vučević (Črna gora) – 32-letni center Chicaga je preteklo sezono sklenil s povprečjem 17,6 točke, 11 skokov in 3,2 podaje. Lanski EuroBasket je izpustil, zaigral pa bo tudi na drugem svetovnem prvenstvu za črnogorsko reprezentanco. Kot je dejal Vučević, v preteklosti vzdušje v izbrani vrsti ni bilo najboljše, zdaj pa je kemija v garderobi izvrstna. Za sabo ima več kot deset let odličnih iger v NBA-ju, na svetovnem prvenstvu pa je glavni nosilec igre Črne gore, ki ima izjemno močno zasedbo pod obročema.