Danes 66-letni velikan slovenske in jugoslovanske košarke se še vedno z veseljem in zelo dobro spominja dogodkov na nepozabnem turnirju v Manili, kjer so plavi z izjemno generacijo velemojstrov drugič osvojili zlato medaljo na svetovnem prvenstvu, potem ko so nanizali deset zmag, v finalu pa bili boljši od velikega tekmeca Sovjetske zveze.

Vilfan je po karieri ostal tesno povezan s košarko, izpolnila se mu je pa še ena želja: postal je komentator košarkarskih prenosov. Sprva je na TV Slovenija delal v vlogi strokovnega, hitro pa je postal tudi samostojni komentator. Reprezentanco je spremljal ob njenih največjih uspehih, v intervjuju za MMC pa je spregovoril tudi o zdajšnji izbrani vrsti, ki jo čaka nastop na svetovnem prvenstvu. Po 45 letih bo obračun za najboljšega na svetu znova odigran na Filipinih.

Nov svetovni prvak bo letos okronan na Filipinih, kjer ste leta 1978 z Jugoslavijo osvojili zlato medaljo. Kaj vam, ko vam kdo omeni tisto prvenstvo, najprej pride na misel? So spomini še živi?
Kar nekaj je čudovitih spominov iz tistega obdobja. Oktobra bo minilo že 45 let – res že precej dolgo obdobje. Prva taka stvar je, da sem bil najmlajši član tiste reprezentance. Druga, da sem si okoli vratu obesil zlato medaljo in bil pri tistih letih na vrhu sveta. Bolje ne gre. Več se ne da in občutki so bili seveda fantastični. Še vedno se spomnim vsega, kar se je takrat dogajalo. Naslednja stvar je, da sem tisti pokal za naslov svetovnega prvaka domov v Jugoslavijo prinesel jaz. Imel sem ga pri sebi na letalu, na letališču in v Bangkoku, kjer smo prespali. Spal sem z njim in ga varoval celo noč, ker sem se bal, da mi ga ne bi kdo izmaknil. Da se ne bi spomnili kakšne potegavščine, ker so bili taki soigralci. V Beogradu sem ga potem prinesel z letala. Ko smo prišli, sem mislil, da bo šel Ćosić, ker je bil kapetan, z njim ven, a so mi ti starejši Slavnić, Ćosić, Kićanović in Dalipagić dejali, kar tudi na neki način kaže njihovo veličino: "Ne, ne, mali, ti si ga nosil dva dni, ti ga tudi odnesi ven z letala." To so prevladajoči spomini s tistega prvenstva.

Stari ste bili 21 let in najboljši na svetu. Ste se zavedali, kaj vam je uspelo, ali je pozneje prišla za vami veličina tega uspeha?
Ta ekipa je bila tako polna samozavesti, da je vse skupaj mejilo že na perverznost. V Manilo smo šli po zlato medaljo. Takrat je izhajala vrhunska športna revija Tempo, ki je pred prvenstvom izvedla anketo med vsemi 12 igralci in vsemi iz vodstva reprezentance, torej trenerji, pomočniki, fizioterapevti … Mislim, da je bilo vprašanih 20 ali 22 ljudi. Napovedati smo morali samo vrstni red prvih treh reprezentanc na prvenstvu. Ko je prišel novinar do mene, sem rekel prva Jugoslavija, druga Sovjetska zveza, ne vem pa, ali sem dal na tretje mesto Italijo ali Brazilijo. Nisem prepričan. Ko je novinar odšel, je k meni prišel Slavnić, alfa in omega te reprezentance, in mi zastavil le eno vprašanje: "Mali, kaj si rekel, kdo bo prvak?" Odgovoril sem: Jugoslavija seveda. Nadaljeval je, dobro, če ne bi rekel tega, bi šel zdaj domov. Vsi smo na prvo mesto postavili Jugoslavijo. Hočem povedati, da smo šli tja po zlato medaljo, ki smo jo tudi osvojili. Občutki so bili fenomenalni, plavaš na oblakih. Postaneš svetovni prvak, ob tem sem bil še najmlajši. Pri tistih letih misliš ne le, da si najboljši na svetu, ampak kar najboljši v vesolju. Potem je to prihajalo za nami. Ko smo prišli v Beograd, je na tisoče ljudi na letališču vdrlo na stezo. Varnostniki in policija jih niso mogli zadržati. Kamor koli sem prišel v Sloveniji ali po vsej Jugoslaviji, se je 'nonstop' govorilo o tem in ponavljalo še nekaj časa. V Jugoslaviji je bilo takrat 20 milijonov prebivalcev, finale pa naj bi zagotovo gledala polovica ljudi, če ne več. 45 let se potem bolj ali manj stvari obnavljajo, saj ni kar tako biti svetovni prvak.

Vaša reprezentanca je bila sestavljena iz samih izjemnih posameznikov. Velika konkurenca je bila še posebej na vašem položaju. Ves čas poudarjamo, kako pomembno je, da se v ekipi ve, kakšne so naloge posameznikov, in da so vloge dobro razporejene. Ker je bilo v ekipi tako veliko odličnih košarkarjev in hkrati velikih egov, s tem ni bilo težav?
To je bila največja veličina te ekipe. Bi rekel, da je bilo kar 12 velikih egov. Bil sem najmlajši in imel po eni strani srečo, da sem igral s temi asi, po drugi pa nesrečo, da nihče iz moje generacije kadetov in mladincev ni prišel takrat z mano skupaj v člansko reprezentanco. Kljub vsemu smo vedno in povsod delovali kot ekipa. Vsak od teh posameznikov – Kićanović in Dalipagić sta bila najboljša igralca tistega prvenstva, bila pa sta tudi najboljša igralca v Evropi – je vedel, kaj počne v ekipi. Vloge so bile popolnoma razporejene. Vladali sta vrhunsko medsebojno spoštovanje in tudi zaupanje. Svetovno prvenstvo smo osvojili z desetimi zaporednimi zmagami, kar veliko pove. Deveto tekmo smo igrali proti Braziliji. Če bi izgubili, bi z Brazilci igrali v finalu, saj sta se tedaj prva dva iz predtekmovanja pomerila za zlato, tretji in četrti za bron in tako naprej. Bilo bi lažje kot s Sovjetsko zvezo, a niti slučajno nismo želeli izgubiti tiste tekme. Štiri minute pred koncem je Skansi, ki je bil Nikolićev pomočnik, dejal, naj me da v igro. Tekma je bila tesna, saj so, moram priznati, Brazilci igrali zelo dobro. Prišel sem v igro in Slavnić mi je samo rekel: če bo Kićanović na desni strani, bodi ti na levi, če bo spodaj, bodi zgoraj, ko dobiš žogo, pa ne razmišljaj niti sekunde, samo vrzi. Dal sem zadnjih šest točk, mi pa smo premagali Brazilijo. Zaradi tega smo še enkrat igrali s Sovjetsko zvezo, ki smo jo v finalu premagali šele po podaljšku. Hočem povedati, da ta ekipa ni priznavala poraza, ko govorim o zaupanju, pa ga potrjuje to, kako so mi zaupali v končnici tiste tekme, najmlajšemu in na papirju ne vem, kateremu igralcu, osmemu, devetemu ali 12., sploh ni bilo pomembno.

Filipini slovijo kot košarkarska država. Je bilo tako že takrat? Je bila evforija ob organizaciji tako velikega dogodka?
Takrat se ni veliko vedelo o tem. Na Filipinih so že od nekdaj igrali številni ameriški košarkarji, košarka pa je dejansko na neki način doma na Filipinih. Njihova reprezentanca nikoli ni dosegla nekega odmevnega rezultata, ampak je bila pa evforija tista prava. V dvorani, kjer smo igrali, se je, mislim, lahko zbralo do 30.000 gledalcev. Na naših tekmah je bila vedno polna. Filipinski navijači so okoli nas hodili kot okoli bogov. V Manili je bilo okoli 500 navijačev iz Jugoslavije, ampak tisto rajanje po koncu podaljška je bilo tako rekoč enako pri naših navijačih kot pri Filipincih, ki so bili tam.

Po koncu športne poti ste se preizkusili kot trener, dolga leta pa ste delali kot komentator košarkarskih tekem. V kateri vlogi je najbolj stresno spremljati tekme – s klopi kot igralec, kot trener, komentator ali kot navijač s tribune oziroma pred televizorjem?
Najlepše od vsega je igrati košarko. O tem sploh ni nobenega dvoma. Nekoč sem rekel, če bi lahko podpisal pogodbo s hudičem kot v filmu, da bi zaradi tega lahko igral košarko do 60. leta, potem bi v mladih letih to pač naredil. Je pa vsaka vloga po svoje dobra in zanimiva. Najmanj me je zanimala ta trenerska, zato sem jo opravljal samo tako kratek čas, le nekaj mesecev. Potem sem odstopil in se nikoli nisem več šel vrhunskega trenerstva, nisem imel več te želje. Biti trener pomeni živeti enako kot igralec. V tistem času so bile še številne druge obveznosti zraven. Danes je drugače. To so profesionalne ekipe, imaš pomočnike in ljudi, ki skrbijo vsak za določene stvari. Takrat pa je trener delal čisto vse. Potem je prišlo to komentiranje, ki je bilo vedno moja velika želja. Ko sem bil prvič v ZDA, sem bil star 16 let. Že takrat so imeli veliko športnih televizij. Čez dan smo trenirali in igrali, ponoči pa gledali televizijo (smeh, op. a.). Ugotovil sem, da so številni strokovni komentatorji ali pa celo samostojni komentatorji nekdanji košarkarji. Sam pri sebi sem si rekel, da si to nekoč želim tudi jaz, k sreči se mi je uresničilo. Kot komentator sem vsa ta leta neznansko užival. Moram reči, da sem kot komentator v bistvu kar igral s tistimi na parketu. To je bila na neki način tudi izpolnitev želja in sanj po koncu kariere.

Ste najbolj uživali med komentiranjem finala evropskega prvenstva 2017?
Jasno, da moram dati finale tistega EuroBasketa pred vse druge tekme. Veliko je bilo tekem Evrolige, olimpijskih iger, svetovnih in evropskih prvenstev, toda Carigrad 2017 ... to je pač to. Takrat sem si rekel: če je to moja zadnja tekma, tudi v redu, nič hudega, saj sem v svoji komentatorski karieri naredil in dosegel vse. Zdaj kaže, da je res tako, glede na to, da v zadnjem času ne delam več. Ne vem, ali bom še kdaj. Tisti finale pa je bil res nekaj enkratnega. Ko doživiš to … Ko vidiš, da vsa država diha s temi košarkarji, s to ekipo in z vsemi nami, ki smo bili v Carigradu … Spomnim se tisoče in tisoče navijačev, ki so prišli na finale. Kakšno je bilo to veselje, rajanje, zadovoljstvo, objemanje … Vsi smo bili eno. V bistvu smo bili takrat vsi zlati.

Pred vrati je svetovno prvenstvo, na katerem bo četrtič zaigrala tudi Slovenija. Kaj po vašem mnenju lahko pričakujemo od reprezentance?
Glede na to, kako bodo igrali, da bodo ključno vlogo imeli, jasno ob Dončiću in hvala bogu, da ob njem, pravzaprav večinoma ti igralci, ki so bili poleg že 2017 – dodajmo še Tobeyja in je to bolj ali manj to –, bi se po mojem mnenju morala reprezentanca uvrstiti v Manilo, torej v četrtfinale. Težko je reči, da je za eno majhno Slovenijo neuspeh, če se ne uvrsti med osem na svetovnem prvenstvu, ampak če imaš Luko, bi kot uspeh ocenil samo uvrstitev v zaključni del na Filipine. Po eni strani sem morda pričakoval, da bodo na tem prvenstvu več priložnosti dobili ti mladi igralci – Samar, Glas in Bine Prepelič. Da bodo ti, ki so bili leta 2017 zraven, torej Dragić, ki je sicer manjkal zaradi poškodbe, a ga štejem poleg, Blažič, Klemen Prepelič, Nikolić in Dimec, neka pomoč, da bodo v ključnih trenutkih, ko bodo potrebne izkušnje, tem mladim fantom dejansko pomagali. Morda tudi reševali ključne zadeve in tekme. Zakaj to govorim? Zdi se mi pomembno, da bi ti mladi fantje veliko igrali z Luko. Z njim bi imeli ogromno samozavesti in bili sproščeni. Mi moramo začeti razmišljati o menjavi generacije. Mislim, da bi tudi Luka na ta način videl, da so zadaj dobri mladi igralci. Da ne govorim, da imamo od 16. do 20. leta celo kopico zelo obetavnih košarkarjev. Tudi on bi na ta način videl svojo prihodnost v reprezentanci, da bo lahko tudi čez dve ali tri leta s temi mladimi fanti na kakšnem velikem tekmovanju znova dosegel kakšen velik rezultat. To je moje razmišljanje. Bodimo realni, vsi ti fantje so zdaj starejši šest let. Tudi Luka je, ampak on zdaj prihaja v najboljša leta. V teh letih je samo napredoval. Še boljši je, še izkušenejši … Moramo biti realni. Od naštetih pri nikomer pretekla sezona ni bila idealna, daleč od tega. To velja tako za Dragića kot Blažiča in Klemna Prepeliča. Nikolić je seveda soliden igralec, ampak je ostal na ravni, kot je bil leta 2017. Dimec je šel igrat na Japonsko. Nimam nič proti temu, da greš v drugo japonsko ligo, če je velik denar, ampak s tem si na neki način svoje ambicije zakoličil. Sem mogoče pričakoval, da bo več priložnosti ne le za te tri, ampak še za koga drugega. Da bo morda vključen še kdo in da bodo igrali na prvenstvu. Ker bi, kot pravim, igrali z Luko, bili samozavestni in sproščeni zaradi tega. Ampak v redu, sprejemam reprezentanco tako, kot je. Z načinom, kot bo igrala, si mora postaviti imperativ uvrstitev v Manilo. Torej, priti skozi prvi dve fazi v sklepni del. To je pač moje osebno mnenje.

Omenili ste, da jedro reprezentance prihaja v leta. Kje vidite razlog, da je Slovenija še pred dvema letoma igrala zelo dobro in všečno košarko, lani pa še zdaleč ni bila prepričljiva, tako kot tudi rezultat ne?
V teh kvalifikacij, ki jih gledamo, moramo upoštevati vse, kar se dogaja, da ne morejo vsi igrati in tako naprej. Je pa res, da ni bilo na prvenstvu več tiste značilne igre. Ni bilo tiste sproščenosti. Igrivosti, ki je krasila Slovenijo, kot pravite, tudi še na olimpijskih igrah. Pač vsako leto, ko bomo odlašali s tem, da porinemo dva, tri ali štiri mlade v ekipo, bo zamujeno leto. Te mladeniči čakajo svojo priložnost. V nekem trenutku jo morajo dobiti. V vseh reprezentancah se je to dogajalo in so naredili. Če bi zdaj igrali trije ali štirje mladi, seveda podprti s temi starejšimi iz l. 2017, ki so zraven na način, kot sem povedal, da jim pomagajo, vskočijo, ko je treba, da do izraza pridejo izkušnje, da igrajo skupaj, ampak so mladi tisti, ki so forsirani, bi zanje seveda to veliko pomenilo. Potem bi tudi ljudje rezultat, če se morda ne uvrstijo med osem, lažje sprejeli, kot če se to zgodi zdaj v taki sestavi. Seveda upam, da se ne bo.

Med pripravami Slovenija ni blestela. V preteklosti je zmagovala na teh tekmah, a se ji potem na prvenstvu ni izšlo. Leta 2017 tudi ni bila najbolj prepričljiva med pripravami, ampak je potem izvrstno delovala na turnirju. Letos je bilo v igri vidnih kar nekaj težav. Koliko te tekme pomenijo za prvenstvo? So slovenski navijači lahko vseeno še naprej optimistični?
Ekipa, kot je Slovenija, ki ima Dončića, vedno upa na dober rezultat. Kar se tiče teh pripravljalnih tekem, je bilo vse skupaj dokaj hitro, kratek čas so bili skupaj. Tobey se je pridružil zelo pozno. Jasno je, da neke uigranosti ni bilo, da sta šepala obramba in skok in tako naprej. Včasih je morda dobro, da se tudi kaj takega zgodi. Igralci se zelo dobro zavedajo in vedo, kaj je bilo slabo, česa niso delali dobro in kaj morajo popraviti. Upam, da te tekme niso pokazatelj, kaj lahko pričakujemo na svetovnem prvenstvu. Sreča je, da so imeli zdaj na Japonskem kar nekaj časa, da te stvari popravijo, da so skupaj, se lahko veliko družijo, si povedo, kaj ni dobro, kaj je in kaj bi veljalo popraviti. Kaj mora kdo narediti in tako naprej. Sam bom te pripravljalne tekme in rezultate preprosto odmislil. Mislim, da niso pokazatelj, kaj bo na prvenstvu. Imamo kar srečo, da ima Slovenija tako prvo skupino, da se bo dejansko lahko dvigala skozi te tekme. Morda bodo na teh treh tekmah priložnost dobili tudi nekateri igralci, ki še niso v pravi formi, ki morajo še malce dvigniti samozavest, ki niso imeli dobre klubske sezone … Morali pa bodo biti pravi že v tisti drugi skupini. Proti Avstraliji, Nemčiji ali Finski pa bo morala biti tista prava Slovenija, sicer proti tem ekipam ne bo šlo. Upam, da bodo pravi. Ko gledam Luko, v kakšnem stanju je telesno, fizično … Psihično je bil vedno močan, on je rojen zmagovalec. V njegovi glavi so samo zmage in medalje. Verjamem, da bo za sabo potegnil tudi druge in bodo dali res vse, kar v tem trenutku lahko.

O Luki Dončiću je bilo ogromno napisanega in povedanega, kaj pa je tisto, kar pri njem najbolj fascinira vas?
Moram takoj povedati, da sem velik navijač in ljubitelj Luke. Zame je Luka, kot pravimo, neverjeten car. Vedno bom navijal zanj in ga podpiral. Ni samo vrhunski košarkar, eden najboljših na svetu že nekaj let, ne le v tem trenutku, je tudi čudovit fant. Človek, ki si vedno vzame čas za vsakogar. Ki je preprost. Tak, kot je bil, preden je postal super zvezda. Ne glede na to, kako bo Luka igral, kako je igral, kako bo na tem prvenstvu za reprezentanco, ali bo imel tudi kakšno slabšo tekmo, ali ne bo kdaj čisto tak, kot vsi pričakujemo, mislim, da moramo do njega imeti samo spoštovanje in nič drugega. Luka se je vedno odzval reprezentanci in pravi, da se bo tudi v prihodnje. Moramo pa biti realni. Če se bo na svetovnem prvenstvu zgodilo, kar se je lani v Nemčiji, ko so proti Poljakom v četrtfinalu izpadli popolnoma nepričakovano, bo tudi on morda nekje v podzavesti začel razmišljati, ali je smiselno, da igra še naslednjih deset let, pa nikoli ne bo mogel ničesar narediti. Jasno je: če ne bo menjave generacije, če mu ne bomo dodali teh naših mladih talentov, ki jih imamo res veliko, potem tega ne bo. Vsi skupaj moramo paziti na Luko. O tem morajo razmišljati tudi na KZS-ju, tisti, ki vodijo slovensko reprezentanco. Ne samo, da Luka daje, nekaj mora dobiti tudi nazaj.