Najprej je za današnjega bralca treba osvetliti povsem običajno dilemo: o katerem Štatenbergu govorimo. V 13. stoletju sta bila v razdalji manj kot 100 kilometrov dva gradova, poimenovana s podobnim imenom: Štatenberg in Štatenberk. Prvi je stal nad današnjimi Makolami na Spodnjem Štajerskem, drugi na hribu južno od Trebelnega na Dolenjskem. Tukaj se dilema še ne konča. Stari grad Štatenberg pri Makolah je na težje dostopnem hribu v vasi, ki se danes po njem imenuje Stari grad, in od njega je ostal le obris ostalin nekoč trdnega gradu. Je pa v bližini, na lažje dostopnem terenu v dolini, v 17. stoletju zrasel veliko udobnejši in še danes zelo obiskan baročni dvorec Štatenberg. A ta ni doživel razburkanega časa kmečkih uporov in turških vpadov.
Zgodovino prvotnega gradu Štatenberk je v delu Štatenberg in kmečki upor podrobno opisal Jože Koropec, zgodovinar in zaslužni profesor Pedagoške fakultete v Mariboru, ki se je s tem področjem raziskovalno zelo veliko ukvarjal. Tako lahko preberemo, da so morali v 12. stoletju nemški cesar, podravski krajišnik in krški škof nujno urediti obrambo – krško zemljo je na severu zavaroval Rogatec, svet Podravske krajine oziroma Štajerske pa Štatenberg. Ta grad je nato s prodajami prehajal v roke tudi sicer bogatih grofov in bil v njihovi lasti kot le eden izmed številnih gradov.
Več o tem, kakšna posestva so pripadala štatenberškemu gospostvu in kaj so imeli v lasti njegovi podložniki, nam povedo urbarji. Tako lahko ugotovimo, da je bilo na štatenberškem gospostvu veliko izrazito majhnih vinogradov. Uredili in uporabljali so jih podložniki, ki so morali zato oddajati v grad nekaj mošta.
Na začetku 16. stoletja je Štatenberg v last z nakupom pridobil Janez Turjaški. Popis kaže, da je tedaj v tem gospostvu živelo 417 podložniških družin. Skoraj vse podložne družine so se posvečale govedoreji. Izračunano poprečje govedi na družino je šest glav. Izračunano poprečje svinj je 4,8, drobnico, bolj koze kot ovce, pa je gojila šestina podložnih družin. Število vinogradov je med letoma 1490 in 1542 naraslo. Za grad je moko mlel zidan mlin v Makolah.
Leta 1556 je sin Janeza Turjaškega prodal gospostvo Štatenberg tridesetletnemu ogrskemu velikašu Francu Tahyju za 25.000 goldinarjev. Zaradi vojaških zaslug je imel Tahy močno zaslombo na habsburškem dvoru in se je povezal z najuglednejšimi velikaškimi rodbinami na Hrvaškem. Po svoji ženi Eleni Zrinjski je kot doto dobil bogato gospostvo Božjakovino vzhodno od Zagreba, njegov je bil tudi Otok v Medžimurju.
A Franc Tahy se je že takoj na začetku na Štatenbergu in v soseščini izkazal za krutega gospodarja. Že maja 1557 je prišlo v Gradec sporočilo, da vre med nemirnimi podložniki na Tahyjevem gospostvu, a je bil dolgo deležen vladarjeve zaščite. V skrajni sili so se štatenberški ljudje pritožili posebni komisiji, ki bi naj poravnala spore med njimi in Tahyji. Pritožilo se je kar 54 ljudi – precej s "trga" Makol – in zahtevalo približno 3000 goldinarjev odškodnine. Prošnje jim je napisal neznan pisar. Opisan je tudi dogodek, ki opisuje ravnanje enega izmed Tahyjevih sinov Gabriela, ki naj bi po krutosti očeta še prekašal: "Gabrijel je nekega dne kratko malo potegnil goli meč, sekal kmeta po licu in mu iztaknil oči, tako je postal Pavel Jurkovič iz Županje vasi slep, verjetno 1571 leta. Isti Gabrijel je z mečem pokončal nekega studeniškega podložnika. Na veliko noč 1571 je mučil Lovrenca Koprivo."
Te zgodbe so še stoletja pozneje krožile med ljudmi in navdihnile tudi pesnika Antona Aškerca. Ena izmed pesmi, v kateri se seveda zrcali umetniška svoboda interpretacije dogodkov, ima naslov ravno Lovrenc Kopriva:
Ko so se v ostalih Tahyjevih gospostvih kazali obrisi prvih resnih uporov podložnikov, so se opogumili tudi štatenberški. Ker je bil del štatenberškega gospostva vladarjev fevd, se je pri podložnikih razvnelo upanje, da bo vladar odvzel Štatenberg Tahyju, oni pa bodo postali neposredni vladarjevi podložniki. V juniju 1572 so se podložniki pod vodstvom Poljčančana Antona uprli in zasedli grad Štatenberg. Zgodovinar Koropec piše, da po virih sodeč za to ni bilo potrebnih nobenih bojev. "Vladar je takoj zatem poslal tja svojega vicedoma iz Celja z vojaki in kmetje so jim grad, ki so si ga prej dodobra ogledali, pri tem pa pustili skoraj vse na miru, izročili. Vicedom je sestavil inventurni popis, zaprl tri zakladnice in grad izročil v upravo Lovrencu Prokknu s posadko 10 mož. Z delom je pričela vladarjeva preiskovalna komisija," dogajanje v svojem delu opiše Koropec.
Ko se je torej med 27. in 28. januarjem 1573 začel slovensko-hrvaški kmečki upor, je bil Štatenberg že v rokah nadvojvode Karla, vladarja notranjeavstrijskih dežel in brata cesarja Maksimilijana II.. Ker bi se torej sami lahko priključili uporu le z napadom na vladarjev grad, se za to niso odločili.
Franc Tahy je umrl že nekaj mesecev po tem uporu. Njegovi dediči pa so si prizadevali Štatenberg dobiti nazaj. Koropec zapiše, da je dvorno sodišče 20. februarja 1575 takole razsodilo: "Ker je Franc Tahi nekrščansko ravnal s podložnimi kmeti, povzročil njihov upor in kršil deželne postave in ker je zamudil s prošnjo za podelitev fevdov, je zapravil štatenberško gospostvo." Tahyjevi sinovi so s podporo zaščitnikov dosegli pri vladarju, da je februarja 1576 odločil, da se jim gospostvo vrne, morajo pa poravnati zaostale davke in dolgove.
Postopki so trajali dolgo. Šele konec maja 1579 je prenehala vladarjeva uprava štatenberškega gospostva in zagospodovali so Gabriel, Štefan in mladoletni Janez Tahy. Niso se otresli starih navad. Izposojevali so si denar, ki so ga le neradi vračali. Zaradi finančnih težav so morali prodati Susedgrad in Stubico. Gabriel je od lastnih podložnikov zahteval vedno več tlake. Na dvoru je bil zaradi zaslug v bojih s Turki dobro zapisan, zato so mu spregledali davčne dolgove. Umrl je sorazmerno mlad, Štatenberg pa je obdržal v lasti njegov brat Štefan. Prvega aprila 1592 ga je prodal Karlu Teufenbachu, sam pa naslednje leto padel v boju s Turki pri Sisku. Tako se je končalo obdobje Tahyjev na Štatenbergu, ki pa so ljudem na tem območju še generacije dolgo ostajali v živem spominu.
Kako je bil v tistem času opremljen Štatenberg:
Danes je od nekoč mogočnega gradu ostalo le nekaj kamenja:
