Sloviti režiser Guido Contini (Daniel Day-Lewis) je do vratu zakopan v produkcijo svojega devetega filma, ki naj bi ga po nekaj neuspehih projektih znova vrnil na piedestal italijanskega filma. Delavci gradijo odre, igralska zasedba je izbrana in na poti v Cinecittà, kostumi se šivajo in tiskovna konferenca je sklicana - pri vsem skupaj je ena sama majhna težava: Contini ni spisal še niti vrstice scenarija, in kar je še huje, niti sanja se mu ne, kako naj se dela sploh loti. Nad glavo mu visita breme visokih pričakovanj javnosti in veličina lastne javne podobe, obenem pa ga iz tira mečejo samouničujoči vzgibi nepopravljivega ženskarja, ki se pusti zmesti vsakemu dekletu v perilu, ki se mu vrže pred noge (in teh sploh ni malo). Še nekaj dni pred začetkom snemanja izgubljeno tava okrog, se skriva v zavetju anonimnega obmorskega letovišča in se, namesto da bi pisal, še naprej izgublja v sanjarjenju ter išče navdih pri ženskah svojega življenja: ženi (Marion Cotillard), ljubici (Penelope Cruz), glavni igralki in muzi (Nicole Kidman), zaupnici in kostumografki (Judi Dench) ter spominu na pokojno mater (Sophia Loren) in prostitutko iz domače vasi (Fergie).

Oblika pred vsebino
Devet je filmska adaptacija istoimenske broadwayske uspešnice iz osemdesetih, ki je navdih iskala pri kultnem Fellinijevem filmu Osem in pol. In če človek prav pomisli, je tista značilna sanjska neoprijemljivost, ki je zaščitni znak Fellinijevega opusa, nekako primerna za brisanje meje med resničnostjo in domišljijo, ki je vpisano v matrico vsakega muzikala. A kaj, ko se zdi, da Rob Marshall res ni storil drugega, kot da je vzel svojo véliko uspešnico Chicago (2000), jo prepakiral v še en estetsko dekadenten spektakel, pri tem pa pozabil na skoraj kakršno koli vsebino. In dobre pesmi. Glasbeni vložki, ki naj bi nam v teoriji posredovali informacije ali vzdušje, ki ga sicer zgolj iz "premega govora" ne bi dojeli, tukaj nimajo take vloge. Pesmi v Devet so (z eno ali dvema izjemama, denimo pesmi Take It All Marion Cotillard) v najboljšem primeru povzetek tega, kar so nam pravkar povedali, v najslabšem pa sicer koreografsko dovršene točke, ki samo nasilno prekinejo rdečo nit zgodbe.

Marshall nam za kuliso ponudi čudovito spolirano, melanholično, a sterilno "retro" Italijo šestdesetih let 20. stoletja, ki s svojimi fontanami in prodajalci sladoleda niti za las ne odstopa od klišejske ameriške predstave starocelinskega paradiža.

Sedi šest oskarjevcev v baru ...
Še najbolj zabavno pri vsem skupaj je gledati, kako je režiserju uspelo v en sam film strpati toliko "težkokategornih" zvezd, da vseh imen najbrž skoraj ni bilo mogoče stlačiti na en sam plakat. Protagonisti večinoma ne razočarajo: Daniel Day-Lewis ne zna biti drugega kot odličen (čeprav bi si človek mislil, da bodo za vlogo Continija izbrali koga manj "hladnega" in intelektualnega igralca); njegov kronično izgubljeni, a neizmerno očarljivi junak ostaja na površju in Day-Lewis z na pol porogljivim, na pol iskrenim nasmeškom prepreči, da bi egocentrika, ki srce spotoma stre tako ženi kot ljubici, zasovražili (je pa res, da je težko zares sočustvovati s človekom, čigar večina težav je posledica preveč aktivnega libida). Marion Cotillard ganljivo, a ne sentimentalno pokaže, kako boleče je ljubiti umetnika, kakršen je Guido, in nominacijo za oskarja bi si zaslužila vsaj toliko kot Penelope Cruz, ki s svojo prvo plesno točko meje tega, koliko seksapila je v "mainstream" muzikalu še sprejemljivo, potisne do skrajnosti. Judi Dench se vsaj ni treba truditi z "delajmo-se-da-govorimo-italijansko naglasom", Kate Hudson je prepričljivo nadležna ameriška novinarka, Sophia Loren je klasična italijanska mamma, Sarah Ferguson alias Fergie ima k sreči (najbrž edina) dovolj močan glas, da ne izmaliči osrednje pesmi (Be Italian), Nicole Kidman pa, podobno kot v večini svojih novejših filmov, dokazuje, da zna bolj ali manj brezizrazno strmeti v prazno ter izžarevati hladno (in vse manj naravno) lepoto.

Če od filma ne boste pričakovali več kot nabor solidnih (v primeru Cotillardove in Cruzove, odličnih) igralk, ki raziskujejo svojo seksi plat, zna biti Devet povsem zabaven film. Za globlji razmislek o krizi srednjih let, smislu življenja in zmuzljivem viru umetniškega navdiha pa ostanite raje pri Felliniju.
Ocena: -3; piše: Ana Jurc