Gledališče Tartini, ki je za Avditorijem Portorož najpomembnejše prizorišče kulturnih prireditev v piranski občini, gosti letno okrog sto dogodkov.

Poleg uprizoritev gledaliških predstav najdejo v Gledališču Tartini svoj dom še predstavitve filmov, plesne prireditve, glasbeni nastopi, fotografski večeri, simpoziji in akademije. Avditorij Portorož, ki upravlja gledališče, je v njem postavil oživljeni glasbeni abonma, dvakrat mesečno pa odpre vrata otroškim gledališkim predstavam.

Preplet historicističnega oblikovanja in secesijskih novosti
Arhitekt Giacomo Zammattio in slikar Napoleon Cozzi iz Trsta sta Gledališče Tartini v Piranu sicer zasnovala kot preplet konzervativnejšega historicističnega oblikovanja in secesijskih novosti, pojasnjuje umetnostna zgodovinarka Brigita Jenko. Zadnje pridejo do izraza predvsem v poslikavah in opremi. Ob odprtju 27. marca 1910, ki je odmevala tudi v tržaškem časopisju, se je gledališče ponašalo tudi z nekaterimi tehničnimi rešitvami, ki so takrat predstavljale novost.

Prve zamisli o tem, da bi Piran dobil svoje gledališče, so se po navedbah Jenkove pojavile že v drugi polovici 19. stoletja. Vzpon meščanstva je v tem obdobju narekoval tudi gradnjo gledališč. Piran je v tem času zaznamoval razvoj turizma. Urbanistične novosti, med katerimi izstopata nasutje Tartinijevega trga in obrežnega pasu, so dale gradnji gledališča prosto pot.

Gledališče Tartini je delno spremenilo svojo podobo med restavracijo v začetku 60. let. Sanacija stavbe je njen stilni značaj po navedbah Jenkove spremenila v korist historicizma in na škodo secesije. Zadnja restavracija, opravljena med letoma 1998 in 2000, pa je po mnenju Jenkove z uporabo primerne barvne lestvice in secesijsko opremo stavbi vrnila izvirno estetsko občutje fin de siecla.

Fotografija: kraji.eu