Mojmir Sepe je tisti mož, ki je 'odgovoren' za bogato zakladnico slovenskih zimzelenih melodij - Zemlja pleše, Poletna noč, Med iskrenimi ljudmi, če naštejemo le nekatere. On je bil tisti fant s trobento, ki je očaral Majdo Bernard in njuna ljubezen do glasbe ju je vodila na sam vrh festivala Slovenske popevke (tako skupaj kot posamično). Čisto pravi slovenski Mozart, bi lahko rekli, saj je Sepe že kot otrok s šestimi leti udarjal po črno-belih tipah.

Danes uglajeni gospod, ki se približuje častitljivemu 80. rojstnemu dnevu, ob tem prejema številne nagrade in poklone. Tudi med pogovorom za MMC ni bilo nič drugače. Med obujanjem spominov na bližnjo in daljno prihodnost je tako zazvenel telefon in na drugi strani ni bil nihče drug kot pevec in skladatelj Saša Lošić, ki je našemu sogovorniku že voščil za rojstni dan, pa čeprav bo ta 11. julija. Pogovor z enim izmed najvidnejših ustvarjalcev slovenske glasbene zapuščine si lahko preberete spodaj.

Gospod Sepe, za vami sta dve prespani noči (op. a.: s sogovornikom smo se pogovarjali v četrtek) po izjemni noči šansonov, ki vam jo je pripravila Vita Mavič. Kaj je bil vrhunec ponedeljkovega večera?
Neke vrste stara garda se je odlično odrezala. Mladi so bili zanimivi, 'luštkan'. Vse v redu. Vendar ko je nastopila Alenka Pintarič s tisto svojo interpretacijo. Mati mila, potem se je pa kar nekaj prelomilo in to je bil kar eden izmed vrhuncev. In seveda se je potem tudi vse nanizalo z Nino Strnad, ki je krasno pela, 'luštkan'. To je bilo. Potem pa sem še jaz malo na koncu zabrundal (smeh). Potem pa je bilo konec.

V nedavnem intervjuju za naš portal je Ditka Haberl izjavila, da se danes vse preveč govori o estradnikih in pevcih ter se s tem zanemarja instrumentaliste. Bi se strinjali s to ugotovitvijo?
Zdaj je era pevcev, veste. Včasih je bila era instrumentalistov. To je res, seveda je res. Čisto drži. Ampak tako je ta svet narejen. V dobi svinga, dobi džeza, tega Big Banda so bili pevke in pevci bolj za okras zraven. Ob vsem tem, kar so oni igrali. Kakšen 'coursek' so zapeli zraven in to je bilo vse. Potem pa se je to vse obrnilo, so pa oni za okras zdaj zadaj - instrumentalisti. So pa pevci v prvi vrsti. Tak čas je. Jaz ne morem tu ničesar narediti.

Kako pa je prišlo do te spremembe, če sami pogledate?
Veste, kaj je. Človeški glas: to je že zanimiva stvar. En lep inštrument, kako bi človek rekel. Pa še govorico ima. Še nekaj pove. Meni se zdi, da je to 'prevagalo'. Čeprav instrumentalisti so tudi pri nas zelo dobri. Zelo upoštevani. Tudi se sliši. Zelo dobro izvežbani. Vokalisti pa pobirajo slavo. Kaj hočemo.

Bi lahko rekli, da je prišlo do nekega prenasičenja z njimi?
Veste kaj, muzike je za moj okus tako in tako preveč. Jaz ne vem: ta produkcija je nora. Včasih smo to le nekoliko bolj selektivno obravnavali. Tudi pri nas. Danes pa ni več tako in moram reči, da ta … produkcija vsega tega, kar se sliši – ne samo naša, tudi svetovna – jaz je ne zasledujem. Kar mi je všeč, je tisto, kar pride do mene ali pa tudi mimo mene, ker je tega toliko. Res, neverjetna industrija je to nastala. Seveda so pa dobri, so povprečni in so slabi. To bo vedno tako.

Sami ste bili urednik Radia Slovenija. Če bi vam bila znova zaupana ta vloga, kako bi ločevali tisto zrno od plev? Ste kdaj pomislili na to?
Po svojem okusu. Je pa tako, veste, da človek zdaj – jaz sem že nekajkrat, to je zdaj že pred leti, odklonil članstvo v komisiji za evrovizijsko popevko. Ker sem rekel, če je taka muzika zdaj v modi ali na sporedu - recimo, slišim katero od glavnih nastopov z evrovizijskega tekmovanja - potem jaz tja ne spadam. Potem jaz tu nimam česa delati. Imam pač drug okus in naj izberejo tistega, ki bo v tem smislu deloval.

Slovenska predstavnica letos na Evroviziji vas ni posebno prepričala, kaj pa zmagovalna?
Katera pa je že zmagovalna?

Nemčija.
Aja, Nemčija. Luštno, luštno, luštna. Ta pa bo, ja. Ta ima zelo samozavesten nastop, čeprav je mlado dekle.

19 let.
Zelo samozavestna in v eno popsmer, mislim. Oh, ja, je v redu. Mislim, da si je zaslužila. No, nekaj takšnega bi si človek želel. Ne pa neke kombinacije. Računanja. Pa neka dvostilna usmerjenost: "Pa tam nekaj. Mogoče bo pa to prijelo." To so slabe kalkulacije.

Če se malo vrneva nazaj na šanson. Vita Mavrič je tudi dejala, da je za interpreta dovolj že ena predstavitev. Si ali nisi. Pa me zanima, ali je tako tudi pri skladatelju, kajti vi ste tudi ustvarili številne šansone.
Imeti moraš malo občutka za tekst. Po navadi se za šansone piše na 'gotove' tekste. Ali pa tudi ni nujno. Bistvo je povezava. Pa da ima človek neki odnos do besedila, ki ga pa seveda mora tudi slišati – kako bo to, ko bo izvedeno. Nekateri so bolj k temu usmerjeni in se bolj s tem ukvarjajo, nekateri pač ne.

Kako vi slišite tisto melodijo, ki potem pride k besedilu, oziroma ste slišali?
Skozi nekatere se prigaraš do neke melodije, če je besedilo bolj komplicirano. Nekatere pa kar zapojejo. Na primer Ježkova besedila so tipična taka, ki sem jih lahko vse takole. So mi kar zapela. To je pesmica, ki nima prehudih kombinacij in je razumljiva v enem lepem, sočnem slovenskem jeziku. In on, ker se je sam s tem ukvarjal, je točno vedel, kako je treba napisati en tekst in s temi teksti jaz nikoli nisem imel težav. Kar zapoje pesem.

Kako pa je danes z besedilopisci in slovenščino? Je te še vedno v tolikšni meri, kot jo je bilo včasih?
Jaz nisem povsem prepričan. Mi smo takrat zares sodelovali s pesniki, kot so Gregor Strniša … in tudi vsi tisti tekstopisci "ala" Elza Budau, pa Dušan Velkavrh, pa kaj jaz vem … saj je tudi Makarovička (op. a.: Svetlana Makarovič) pisala za popevke. Samo se po mojem mnenju ne da prav dobro primerjati z današnjimi časi. So teksti slabi. Sploh se mi zdi, da je – kar je manko v današnji muziki – je manko avtorstva. Izvajalce kar imamo. Avtorji so pa kar hitro zadovoljni s tistim, kar naredijo.

Izvajalci se vedno bolj zatekajo k priredbam, nazaj v preteklost.
Ja, ja.

Kaj je razlog, da je šanson danes tu, kjer je v Sloveniji?
Šanson bo vedno ena pastorka. Pa kot vidite, zanimanje je. Neverjetno.

Polna Gallusova dvorana.
Čisto nabita, do zadnjega kotička Gallusova dvorana. To se pravi, ljudje le imajo nekaj, ampak da ga bi primerjal z eno "tingeltangel" pesmico, bi pa izgubil. On ima svoj kot, in kdor ga ima rad, ga ima rad, vsi drugi pa pač ne. Da bi bil to kdaj zelo komercialna uspešnica pri nas, pa se verjetno ne bo zgodilo.

Kaj pa je vas vabilo k šansonu? Komerciala verjetno ne?
Seveda ne. To je ena zvrst. Ker jaz imam rad poezijo. Ni nujno, da so pesmi popevk ne vem kako filozofske. Kje pa. Raje ne. Si pa človek včasih kar oddahne, ko se loti kaj takšnega. Je to ena druga zvrst in mene je to vedno veselilo.

Tudi sami ste pustili svoj pečat v ponedeljek. Povedali ste že, da ste sedli za klavir in zaigrali. Pa me zanima, kakšni so danes občutki, ko pridete pred polno Gallsovo dvorano, če jih primerjate z vašimi začetki, ko ste prišli pred množico?
Čisto v začetku smo mi igrali bolj po plesnih dvoranah, takšnih sindikalnih veselicah. Ker je pač tako bilo, kot ste rekli, instrumentalna muzika. Smo prirejali koncerte, ki pa so bili v glavnem tudi zelo vezani na pevce. Smo imeli Majdo. Smo spremljali Marjano. Staneta Mancinija. Vse te pevce. Jelko Cvetežar. Ampak to se ni dogajalo v takih 'nobel' koncertnih dvoranah. To bolj redko, čeprav se spomnim, smo nastopali – se spomnim, v filharmoniji je bila ena taka prireditev. Aranžerski večeri se jim je reklo. Tam je bilo malo snemano za radio, ne vem, ali je televizija takrat sploh bila. Drugače pa so to bile bolj take zabave po velikih dvoranah. S tem se je začelo. Potem so seveda tudi koncertni odri prišli v poštev in tudi turneje – od Rusije do Poljske.

Kaj vam je bilo bolj v užitek: da ste igrali na trobento, udarjali po klavirskih tipkah, pisali melodije?
To je vse skupaj povezano, veste. Kot šestnajstletnik sem seveda se zaljubil v trobento in sem začel igrati trobento, s tem pa ni rečeno, da sem pustil klavir. Ampak to se eno in drugo dopolnjuje, sem pa že od mladih nog sedel za klavir in skušal neke svoje pesmice … to se ne more reči skomponirati …

... sestaviti.
Ja, sestaviti. In to me je tudi strašno veselilo.

Tudi pod vpliv tuje glasbe ste prišli zelo zgodaj. Vsem je namreč znana zgodba, kako ste dobili prvi radio in poslušali Voice of America. Dotaknil se vas je džez, mimo vas pa so šli Beatlesi. Kako to?
Ja, neverjetno. Mi smo iz dobe svinga. Ti Beatlesi so mnogo, mnogo mlajša generacija. Sploh pa je zelo malo profesionalnih glasbenikov takrat verjelo, da bo to res tak bum, ko so prišli na površje Beatlesi. Ampak bolj kot se staramo, vidimo, da smo imeli narobe. Kako je bil to en neverjetni fenomen. In tudi glasbeni, ne sociološki.

Etnolog Damjan Ovsec je pred tedni v Studiu city izjavil, da kdor je poslušal Beatlese od začetka do njihovih kompleksnih skladb na koncu, si je razvil neki glasbeni okus. Kdor pa tega ni naredil, je imel težave, je rekla. Taki so potem padli v punk, je še nadaljeval. Torej ste vi neka tretja vrsta?
Ja, čisto tretja (smeh). Nisem padel ne v punk niti v Beatlese, pretirano. No, takrat. To smo taki, kako bi rekel, swingaši: "Keep swinging." To je svojevrstna pasma ljudi, ki pa so nekako do konca petdesetih nekako zdržali in šele potem smo se začeli ozirati okrog ter sprejemati tudi druge vtise. Čisto drugačne.

Kako napisati večno melodijo? Sami ste avtor številnih.
Tega pa jaz ne bi znal povedati.

Ni recepta?
Niti sebi ne bi znal (op. a.: povedati). Niti drugim.

Bi znali danes napisati še eno Poletno noč?
Ne vem. Vprašanje. To je stvar časa. Vprašanje je tudi, če bi napisal podobno, ali bi vžgala. Mislim, je vprašanje časa. Ker v tistih časih je bilo takrat res to. Dobro, potem se to nekako sprejme in uspe evergreen. Treba bi bilo poskusiti.

Napisali pa niste samo nekaterih najlepših slovenskih melodij, ampak tudi eno izmed najlepših ljubezenskih zgodb slovenske estrade, če lahko tako pogledamo. Kako močno sta bila pravzaprav zasebno in poklicno življenje prepletena?
Ja, to pa je pustilo vtis. O tem ni nobenega dvoma. Midva z Majdo sva se poznala več kot petdeset let, ko je žal preminula. Ko gledam te mlade ljudi, ki se poročajo, se mi zdi, da niti ne vedo, kaj jih čaka, ali pa nimajo te tolerance. Če ni te tolerance drug do drugega, stvari počijo. Moram reči, da sva imela midva srečo, da sva se zelo razumela, pa tudi konec koncev, da je tudi, recimo, Majda šla velikokrat na turnejo. Pa sem bil jaz prvi teden kar vesel, sem rekel: "No, fino. Bom malo tako." No, potem pa me je že začelo malo črvičiti: "Ja, kaj pa je zdaj z njo. Zdaj pa bi lahko že nazaj prišla." A veste, takšne pavze zelo dobro denejo. Če si dvanajst ur drug drugemu na plečih, je to zelo 'riskantna' zadeva. Se hitro naveličaš, ampak midva sva imela eno takšno urejeno življenje, veliko tolerance in razumevanja. In sva imela silno srečo zato.

Ste bili kdaj ljubosumni nanjo?
No, čisto od začetka pa. Ko so bili malo različni interesenti zanjo.

Vaše delo vam je prineslo številne nagrade - med njimi tudi viktorja za življensko delo, ob katerem ste dejali, da so nagrade kot hemeroidi. Pridejo s starostjo. Kaj je za vas potem prava nagrada?
No, saj tisto sem si izposodil. To reklo sem si izposodil od režiserja Billyja Wilderja, ki je bil cinik vse življenje, neverjeten. Jaz pa nisem bil cinik. Meni pa se je zdela ta primerjava posrečena, malo duhovita, malo zlobna. No, prava nagrada. Jaz sem bil viktorja prav tako vesel, veste. Imajo pa ene nagrade večjo težo, ene pa malo manjšo. Vse nagrade, ki sem jih prejel za Slovensko popevko, sem bil zelo vesel. Na Sterijinem pozorju sem dobil neko nagrado za dramsko muziko. Seveda mi pa zelo zelo zelo godi, da sem zdaj dobil to Kozinovo nagrado - ki pa je strokovna nagrada in ki, se mi zdi, odtehta vse trude.

Kakšno mesto si je potem izborila v vitrinah?
To je en dokument, ki ga bom pazljivo hranil.

Na kaj ste najprej pomislili, ko ste izvedeli, da boste dobili to Kozinovo nagrado?
Spomnil sem se tistih dni, ko smo kot nadobudni komponisti in 'džezarji' bili sprejeti v društvo slovenskih skladateljev. Kako smo takrat s takimi začudenimi očmi zelo skromno gledali celotno dogajanje. Ker smo se potem s pomočjo nekaterih, ki so gledali širše na to stvar, uspeli integrirati. Smo bili tudi v upravnih odborih noter ... Kako se je to razvijalo – ta pogled na muziko – da je pripeljalo ... konec koncev en Sepe dobil Kozinovo nagrado. To se takrat ne bi moglo zgoditi.

So se spremenili potem kriteriji?
So se spremenili pogledi.

A poklonov še kar ne zmanjka. 22. junija v vašo čast pripravljajo velik koncert v Križankah. Boste tudi tam stopili na oder in razveselili zbrane?
Da vam odkrito povem, nič ne vem. Ravno prej, preden ste prišli, sem se pogovarjal s Šekoranjo. Hugo Šekoranja, ki je umetniški vodja tega projekta - mislim vsaj, ne vem. In jaz praktično ne vem še nič. In bova se menda dobila v ponedeljek. Kar je po eni strani tvegano, ker je potem samo še en teden. No, skratka jaz sem rekel: "Jaz ne bi delal nič, dajte me postavit na en sedež in bom lepo poslušal koncert - kakršnega se boste zmislili. Če bo pa treba, bom pa tudi stopil kaj na oder." Ampak jaz o tem nič kaj specialno ne vem.