Morda edina omemba vredna prednost Turista je v tem, da lahko služi kot svarilni zgled za vse nadaljnje evropske režiserje, ki se po eni veliki uspešnici ne bodo mogli upreti klicu hollywoodskih siren. Ali, drugače povedano, hat das sein müssen, Florian Henckel von Donnersmarck?
Režiser, ki je s temačno dramo Življenje drugih (2006) zasluženo pobral tujejezičnega oskarja, se tudi v svojem drugem (prvem hollywoodskem) filmu drži tematike policijskega nadzora in zasledovanja - a adaptacija že tako ali tako ne preveč pretresljivega francoskega trilerja Anthony Zimmer (2005) ne premore niti trohice globine von Donnersmarckovega prvenca. Čeprav so scenarij pisali trije oskarjevci - poleg von Donnersmarcka še Christopher McQuarrie (Osumljenih pet) in Julian Fellowes (Gosford park) -, ima ta na koncu več lukenj kot spomin po prekrokani noči. (Mimogrede, film je bil najprej zamišljen za Charlize Theron in Toma Cruisa. Slednji je v poletnem 'flopu' Knight and Day ni odnesel bistveno bolje).
Skrivnostna (je tajna agentka, zločinka, eterična vila?) Elise Ward (Angelina Jolie) se nekega jutra v svoji dizajnerski obleki, popolno naličena in v oblaku lastne ... čudovitosti - torej skrajno neopazno - sprehodi do svoje najljubše pariške kavarne. Tam jo pričaka pismo njenega ljubimca, Alexandra Pearca, ubežnika tako pred nevarnim gangsterjem, ki ga je olajšal za 744 milijonov dolarjev, kot pred združenimi silami Scotland Yarda in Interpola, ki mu za ovratnik dihata zaradi utaje davkov. Pod budnim nadzorom tajnih agentov, ki jo zasledujejo na vsakem koraku, se Elise vkrca na vlak za Benetke, kjer si - po navodilih iz pisma - izbere prvega potnika, ki po postavi in višini približno spominja na Alexandra, in tako zasledovalce spelje na napačno sled. Njena nič hudega sluteča žrtev je Frank Tupelo (Johnny Depp), rahlo povaljani, zmedeni učitelj matematike iz Wisconsina, ki se Elisinemu flirtanju v jedilnem vagonu lahko upira približno toliko kot muha v pajkovi mreži.
Pa bi ja moralo delovati ...
Angelina Jolie, Johnny Depp, Benetke - kako lahko s tem sploh brcneš v temo? Tudi to je mogoče. Če se že v teoriji zdi neverjetno, da se ni še nihče spomnil dve najbolj seksapilni zvezdi svoje generacije stlačiti v isti film, je že po njunem prvem skupnem kadru jasno, da bi tako najbrž moralo tudi ostati. Skoraj fascinantno je opazovati, kako malo kemije je lahko ob trku dveh zvezd, ki običajno lahko vsaka zase sami "nosita" film.
Depp kot Slehernik?
To, da je Johnny Depp približno zadnji igralec na svetu, ki bi mu človek dal vlogo neopaznega, dolgočasnega učitelja matematike (pa naj bo tokrat videti - za Deppa - še tako zabuhel in neugledno zaraščen), niti ni največja težava. Morda je težava v tem, da Joliejeva in režiser film obravnavata kot njeno osebno modno stezo in pričakujeta, da bo že zgolj njeno hladno, rahlo arogantno poziranje v čudovitih oblekah dovolj, da bomo gledalci od njene lepote zaslepljeni tako kot tri četrtine likov v filmu.
A ne bodimo krivični - Depp je prav tako zanič. V prvem filmu po preveč letih, v katerem ne igra bodisi gusarske karikature Keitha Richardsa bodisi escentričnega čudaka v gotski pravljici Tima Burtona, je videti tako neznansko (z)dolgočasen, da mu nekajkrat grozi, da bo (sredi vseh tistih pregonov po beneških kanalih!) stoje zaspal.
Nazaj k zgodbi: naša protagonista prispeta v slikovite Benetke, kjer se Elise kar naenkrat znajde v razcepu med svojo vdanostjo Pearcu in čustvi, ki jih v njej nenadoma (in brez očitnega razloga) zbuja Frank. Vse skupaj še dodatno zaplete prihod opeharjenega mafijca (Steven Berkoff), ki skuša, misleč, da je na sledi Pearcu, v pest dobiti Franka. Elise in Frank v seriji obveznih pregonov po beneških kanalih in strehah drug drugemu izmenično rešujeta kožo.
Nekje med aretacijo, begom v pižami pred (nesposobnimi) ruskimi zlobneži in izmikanjem strelov se seveda tudi Frank zaljubi v Elise. (Zakaj?!, bi človek najraje tulil v platno, mirno te je nastavila razbesnjenim mafijcem!) Skoraj smili se nam lahko tudi premalo izkoriščeni Paul Bettany, ki ga v vlogi nesposobnega inšpektorja Scotland Yarda (v lisice vklenjeni Frank mu uspe pobegniti takoj, ko mu obrne hrbet) film uporabi kot nekakšen komični vložek.
Končni obrat je zastavljen tako, da naj bi kar naenkrat na glavo obrnil vse, kar smo mislili, da o protagonistih in zapletu vemo - a namesto tega poruši še zadnje ostanke kredibilnosti, ki jih je scenarij imel. Že res, da ameriško občinstvo vsi radi odpišemo kot neumno, a tako zelo ga pa von Donnersmarcku spet ni bilo treba podcenjevati.
Ocena: 2; piše Ana Jurc
Turist (The Tourist) |
ZDA, Francija, 2010
|
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje