Projekt rehabilitacije otrok in najstnikov iz Gaze s hudimi poškodbami, ki se že tri leta in pol izvaja v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu (URI) Soča, se je začel po obisku predsednika države Danila Türka v Ramali 30. januarja 2009. Türkov obisk je namreč sledil ofenzivi izraelske vojske na Gazo z imenom Cast lead med 27. decembrom 2008 in 18. januarjem 2009, v kateri je umrlo približno 1400 Palestincev in 14 Izraelcev. Po podatkih izraelske organizacije za varstvo človekovih pravic B'Tselem je bilo v ofenzivi, ki je sprožila ostre kritike mednarodne javnosti, ubitih najmanj 759 civilistov, od teh jih je bilo 318 mladoletnih. V napadih je bilo ranjenih tudi več kot 5300 ljudi, od tega 350 huje.

Eden izmed njih je 20-letni Amar iz Beit Hanuna na severu Gaze, ki je v napadu izraelskega letala leta 2009 izgubil obe nogi. Bil je na poti v šolo, ko je ob približno 8.30 padla raketa, pravi. Zbudil se je v bolnišnici, zaradi nezmožnosti terapije v Gazi pa se se je moral zdraviti v Egiptu. Leta 2009 je bil del prve skupine otrok, ki so prišli v Slovenijo.

Amar je eden izmed več deset mladih Palestincev, ki so bili v zadnjih letih deležni terapije v Sloveniji. Skupno število poškodovancev iz Gaze je sicer sto, vendar so bili nekateri izmed njih v Sloveniji večkrat. Tokratna skupina, ki je bila na terapiji od 24. septembra do 21. oktobra in šteje deset otrok in najstnikov, je tako sestavljena iz samih povratnikov.

Eden glavnih akterjev projekta od samega začetka je slovenska organizacija International trust fund (ITF) oziroma Ustanova za krepitev človekove varnosti, katere primarna dejavnost je razminiranje in pomoč žrtvam min, ki so jo ustanovila ministrstva za zdravje, zunanje zadeve in obrambo. Kot je pojasnil Iztok Hočevar, svetovalec direktorja ITF za mednarodne odnose, primarni namen projekta zajema telesno rehabilitacijo oziroma fizioterapijo ter izdelavo in namestitev protez oziroma opornic. To namreč zahtevajo razmere v Gazi.

Izraelska zapora onemogoča ustrezno zdravljenje
Zaradi zapore tega dela Palestine, ki jo Izrael v imenu nadzora nad pretokom orožja izvaja od leta 2007, torej odkar je oblast v Gazi prevzelo gibanje Hamas, so razmere v Gazi katastrofalne. Izrael namreč ne nadzoruje le uvoza orožja, ampak prepoveduje tudi uvoz gradbenega materiala, igrač, delno tudi hrane, materiala, ki je potreben za obnovo in vzdrževanje osnovne infrastrukture in podobno, zapora, pri kateri v manjši meri sodeluje tudi Egipt, pa onemogoča tudi spodobno zdravstvo.

V Gazi, kjer prebiva približno 1,700.000 ljudi, je tako le en center za umetne ude. Proteze, ki jih ponuja, so po besedah mladih iz Gaze zelo slabe, na njih pa se čaka tudi do dve leti. Mlade osebe z amputiranimi udi še bolj pogosto potrebujejo zamenjavo protez, kar je v Gazi nemogoče. „Zaradi neustreznih protez so zopet vezani na vozičke ali na bergle. Posledično pride do sprememb v sklepih, omejene gibljivosti in manjše mišične moči," opozarja Meta Zalar, glavna fizioterapevtka v URI Soča. Mladi iz Gaze so s terapijo v Sloveniji ponovno dosegli največjo stopnjo mobilnosti, a jo bodo lahko ohranili, le če bodo še naprej dobivali ustrezne pripomočke, poudarja Zalarjeva. Predvsem zaradi izraelske zapore jim vrnitev v Slovenijo tako pomeni edino realno možnost pridobitve potrebnih pripomočkov.

Med povratniki je tudi 18-letna Džamila iz mesta Gaza, ki je v izraelski operaciji Cast lead tako kot Amar izgubila obe nogi. „Med napadom smo bili na strehi naše hiše, ki nam je izraelska vojska ni dovolila zapustiti,“ se napada spominja Džamila. V napadu je bil poškodovan tudi njen bratranec, sestra in drug bratranec pa sta umrla. Džamila študira novinarstvo, rada bi namreč postala televizijska napovedovalka, a ji poškodba zaradi težav z mobilnostjo študij zelo otežuje.

Potreba po razvoju zmogljivosti v Gazi
Izvajalci projekta se zavedajo, da rehabilitacija v Sloveniji za mlade iz Gaze ni dovolj. Kot je poudaril Hočevar iz ITF-ja, je ključno razvijati in podpirati zdravstvene zmogljivosti v Gazi. S tem se strinja tudi direktor URI Soča Robert Cugelj, ki je v okviru projekta tudi sam dvakrat obiskal Gazo. „Projekt je izredno uspešen, njegov cilj pa bi moral biti ustanovitev manjše delavnice za protetiko in ortotiko, ki bi lahko oskrbovala paciente v Gazi," je dejal Cugelj. URI Soča, ki je po besedah direktorja pripravljen projekt nadaljevati, bi lahko pri njegovi nadgradnji pomagal tako z znanjem kot napotitvijo svojih strokovnjakov za krajši čas v Gazo.

Da bi bilo zdravljenje uspešno, je ključen odziv takoj po poškodbi, torej, kako je oskrbovan krn, kako je operiran in zaceljen, poudarja Iztok Hočevar. Del projekta tako predstavlja tudi izobraževanje tamkajšnjih zdravstvenih delavcev. Razmere za fizioterapijo v Gazi so slabe, pravi Mohamed, eden izmed dveh fizioterapevtov, ki sta spremljala poškodovance v tokratni skupini.

Ujeti med izraelsko zasedbo in palestinsko politiko
Čeprav je približno 95 odstotkov Palestincev iz Gaze, ki so se zdravili v Sloveniji, neposrednih žrtev napadov izraelske vojske, pa so žrtve tudi tamkajšnjih političnih razmer. 20-letni Asad, ki študira informacijske tehnologije, je leta 2007 ob enem od vdorov izraelske vojske v Gazo izgubil obe nogi in levo roko. Kljub temu lahko s pomočjo protez hodi, ukvarja pa se tudi s plavanjem. Kot je dejal, je celo izpolnil normo v plavanju na 100 metrov za udeležbo na letošnjih paraolimpijskih igrah v Londonu, vendar se jih ni mogel udeležiti.

Razlog naj bi bili politični boji med Fatahom, ki obvladuje palestinsko oblast in (čeprav zaradi izraelske vojaške okupacije zgolj omejeno) Zahodni breg, ter Hamasom, ki vlada v Gazi. Kot je dejal Asad, je namreč Palestinska oblast razpustila Paraolimpijski komite v Gazi, tako da so šli lahko tekmovat zgolj plavalci z Zahodnega brega.

Čeprav so mladi Palestinci kljub hudim poškodbam, ki so jih dobili v spopadih, glede svoje prihodnosti ambiciozni, pa optimizma niso sposobni, ko pogovor nanese na politične razmere na območju. Nekateri o politiki niti ne želijo govoriti, drugi so v svojih odgovorih na vprašanja o rešitvah krize kratki. Je mogoče skupno življenje Palestincev in Judov v eni državi? „Ko bosta mačka in miš prijatelja," je bil jasen Amar.

Zasluge in odgovornost Slovenije
Direktor URI Soča Robert Cugelj in Iztok Hočevar iz ITF-ja sta pojasnila, da znaša strošek za vsako skupino poškodovancev iz Gaze v povprečju približno 130.000 evrov. Ta znesek vključuje tako prevoz kot strošek vizumov, nastanitev in zdravljenje, glavnino stroškov pa zajema izdelava protez. Sredstva za projekt so pridobljena z donacijami tako iz Slovenije kot tujine. Od slabih 1,200.000 evrov je od začetka projekta Slovenija zanj namenila 494.000 evrov, od tega jih je 69.522 priskrbela fundacija Danila Türka „Pustimo jim sanje".

Medtem ko je projekt rehabilitacije otrok in mladih iz Gaze v Sloveniji vsekakor konkreten in prepotreben ukrep pomoči žrtvam bližnjevzhodne krize, pa je treba pogledati vlogo Slovenije v tej krizi tudi z vidika njene vpletenosti. Po podatkih Javne agencije RS za podjetništvo in tuje investicije je znašal slovenski izvoz v Izrael od leta 2008 do maja 2012 100 milijonov evrov, uvoz iz Izraela pa 194 milijonov. Del uvoženih izdelkov prihaja tudi iz judovskih naselbin na zasedenih palestinskih ozemljih, ki so nezakonite po mednarodnem pravu.

To omogoča tudi prostotrgovinski sporazum med EU-jem in Izraelom iz leta 2000, ki uvoza teh izdelkov ne prepoveduje, a jih tudi ne oprošča carinskih dajatev, kot to velja za večino drugih izdelkov. Ker Izrael izdelkov, ki izhajajo z zasedenih ozemelj, ne označuje kot takšne, pa je nadzor nad njihovim resničnim izvorom skorajda nemogoč.

Slovenija je za projekt rehabilitacije žrtev izraelskih napadov v zadnjih treh letih pol sicer namenila skoraj pol milijona evrov, a podatki ministrstva za obrambo RS kažejo na dvojnost njenega odnosa do izraelsko-palestinskega vprašanja. Po javno dostopnih podatkih je namreč Slovenija od leta 2008 v Izrael izvozila za več kot 2,500.000 evrov orožja, od tega največ ravno v letu pred operacijo Cast lead.