Bordojeva, profesorica angleških in ženskih študij na univerzi v Kentuckyju, se po ameriškem izidu dela The Creation of Anne Boleyn sooča s poplavo kritik. V svoji knjigi, ki skuša na novo osvetliti eno najbolj kontroverznih osebnosti britanske zgodovine, se med drugim namreč obregne ob nekaj najuglednejših britanskih zgodovinskih piscev, od Hilary Mantel pa do Philippe Gregory (avtorice dela The Other Boleyn Girl), češ da slednja Anne spreminja v "vreščavo karikaturo".

"Tudorji" niti niso tako zelo brcnili v temo
Avtorica je imela ob pisanju svoje knjige, kot sama pravi, pred očmi "misijo": Annino javno podobo oprati nelaskavega predznaka, upodobitve kot "spletkarske zapeljivke", ki je naklepala padec svoje predhodnice in Henrikove prve žene, Katarine Aragonske. Na koncu sklene, da je bila upodobitev kraljice v slavni koprodukcijski seriji The Tudors - Ano je igrala Natalie Dormer - dosti bližje zgodovinski resnici kot pa oddaje britanskega zgodovinarja Davida Starkeyja (njega odpiše kot "vsenamensko medijsko cipo").
Bordojeva, ki odpravlja razne uveljavljene predsodke (na primer to, da je imela Boleynova šest prstov), svojo portretiranko predstavi kot liberalno, svobodomiselno intelektualko, ki se je zelo težko privadila na servilnost, ki se je pričakovala od tudorske kraljice.

Telesni znaki naveze s hudičem
Že dolgo, preden je njena glava pristala na tnalu, so se neusmiljene oči Aninih nasprotnikov uprle v njene telesne pomanjkljivosti (in pri tem ne samo v njene majhne "račke", ki jih je v svojih ljubezenskih pismih opeval kralj Henrik), nas spomni avtorica. Spotikali so se ob njeno (menda) bledikavo polt, gosto posejane bradavice (včasih so govorili tudi o tretji prsni bradavički) in domnevni šesti prst; vse to naj bi bili znaki njene neženskosti in dvomljive "francoskosti", če ne kar neposredne naveze s hudičem.

Temnolaska v svetu, ki je idealiziran. Resnica je bistveno manj dramatična: najverjetneje drži, da videz ni bil kraljičin največji atribut. "Razmeroma čedna ženska," poroča John Barlow, Anin sodobnik in klerik, "ne ena izmed največjih lepotic na svetu" pa je bila ocena beneškega diplomata Francesca Sanuta, ki je pohvalil njene temne oči, pograjal pa "plosko oprsje in temno polt". Dejstvo je, da je bila Anne Boleyn temnolasa, rjavooka ženska v času, ki je idealiziral modrooke plavolaske prosojne polti, nekakšen ideal na pol poti med Devico Marijo in Botticellijevo Venero. (Svetlolase so bile tudi vse junakinje trubadurske književnosti, naslovnice dvorne ljubezni; obenem so svetlolase ženske veljale za "bolj vesele in pokorne", kar sta bili ključni vrlini.)

Knjiga zelo ostro napada vodilne britanske zgodovinarje, ki po avtoričinem mnenju nadaljujejo negativno propagando, ki so jo o Anne začeli širiti njeni (nenaklonjeni) sodobniki. "Zelo zanimivo je, kaj vse se je razraslo iz tako malega kupčka zgodovinsko preverljivih podatkov. Anne ni bila povzpetniška, spletkarska cipa, kot jo popkultura 20. stoletja rada prikazuje."

Zgodovino pišejo moški
Glavni "pridigar" te krive vere je po njenem mnenju David Starkey, avtor več biografij Henrika VIII. in njegovih žena. "Kot poznavalka Anne Boleyn in feministka se naježim, ko vidim, kako jo vlačijo skozi seksistično blato, ampak Starkeyjevi privrženci so popolnoma slepi za stereotipiziranje," piše. Zgodovinarja odpravi še kot "mojstra dramatiziranja", ki "iz obiska knjižnice naredi film o Indiani Jonesu".

"Njegov pristop je seksističen," je avtorica povedala za The Independent. "Ženske zgodovinarke kritizira zaradi njihovega osredotočanja na ljubezenske teme namesto na vojaško zgodovino, ampak njegovo pisanje je prav tako telenovelsko." Starkeyjev predstavnik za medije je za isti časopis odgovoril, da "ne komentira knjig, ki jih ni prebral, in avtorjev, za katere ni še nikoli slišal".

Tudi britanska ljubljenka ni varna
Pisateljica na piko jemlje tudi Hilary Mantel in njen - z bookerjevo nagrado ovenčani - roman Wolf Hall, ki dokumentira vzpon Thomasa Cromwella. "Celo roman Wolf Hall se drži stereotipa o Anne kot o preračunljivi plenilki. Avtorica ne pusti, da bi jo zgodovinska dejstva motila pri spletanju dobre zgodbe."

Roman The Other Boleyn Girl Philippe Gregory (po katerem je bil posnet tudi film), se v njenih očeh odreže še slabše: "Dvajset virov bi za nekoga, ki se ukvarja z zgodovinopisjem, moralo šele nakazati "kompleksnost", za katero trdi, da jo je dosegla."