Z nasmehom je pionir slovenskega stripa ustvaril okoli 360.000 sličic za animirane filme, pa 380 oglasnih filmov in množico ilustracij, ki spremljajo kar 340 knjig. Priznava, da je bil "deloholik na kvadrat", a obenem je bil to od otroštva njegov hobi. Da želi ustvarjati risane filme, je bil odločen, ko je v kinodvorani videl prvi animirani film. A uresničitev sanj je terjala garaštvo, saj znanja za animacijo tukaj ni bilo, strip pa je bil dolgo prepovedan.
Ko danes pod svojim delom potegne črto, je z njim zadovoljen, dosegel je svoje otroške sanje, pravi. Obenem prizna, da za njegovo ustvarjalno potjo stoji še en pomemben pogoj – njegova žena. "Zares je bila moja muza." Glavno vodilo pri risanju mu je bil od nekdaj smeh. "Če se smejim jaz, bo gotovo smešno tudi drugim. Mora biti smešno in poučno," pravi "oče" ponarodele trojice Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika.
Vabljeni k branju intervjuja.
Veliko krajev se pojavlja na vaši življenjski poti - Murska Sobota, Dolenjska in potem Ljubljana, pa spet Murska Sobota. Kako je potekala vaša mladost?
Ogromno smo se selili. Nikoli nismo bili dolgo na enem mestu. Oče je služboval v različnih krajih in mi smo se seveda selili z njim. Začel je v Prekmurju, na Goričkem, kjer se je rodil moj starejši brat. Potem smo se preselili v Mursko Soboto, kjer sem se jaz rodil. Zatem je oče dobil službo na Dolenjskem, tam pa se je rodil še moj mlajši brat. Na Dolenjskem smo ostali do mojega 8. leta, potem smo se preselili v Ljubljano, kjer se je rodil še en moj brat. Tako smo bili v družini štirje fantje in vsak je bil rojen drugje.
Zanimivo, že kot otrok ste zelo jasno vedeli, da boste delali risane filme. Kako vam je uspelo, da vas pozneje ni nič odvrnilo od tega?
V šolo sem hodil, še preden sem res hodil v šolo. Učiteljica je namreč mojemu bratu vedno rekla: 'Ko bomo risali, pripelji še Mikica, da bo namesto tebe risal.' Zelo zgodaj sem namreč začel risati in pri petih letih ves čas počel samo to. Nihče drug v družini ni imel tega talenta, jaz pa sem - ne vem, od kod je to prišlo – ves čas risal. To so vsi vedeli in to tudi gojili. Vedno sem imel na razpolago barvice in papir. Že kot otrok sem ogromno narisal. Ni bilo za objavo, ampak sem risal. Ko smo se nekega dne odpravili v Ljubljano in nas je oče peljal v kino, so pred filmom predvajali risani film o nekih hudičkih, ki so skakali čez ogenj. Ko sem to videl, sem bil prepričan: ko bom velik, bom delal take stvari. Bilo je narisano in še premikalo se je. To me je fasciniralo.
Ko smo se preselili v Ljubljano, je prišel prvi Disneyjev film Sneguljčica. Star sem bil okoli 13 let in nenadoma so bile moje risbice polne palčkov, Sneguljčic in drugih njegovih figur. Takrat nisem mogel početi česa drugega, samo risal sem te figurice. Še danes znam narisati vseh sedem palčkov, saj sem jih takrat vedno znova. Tedaj sem sem sklenil, da bi se temu posvetil in za otroke delal risane filme. O stripu pa takrat ni bilo govora, saj ga ni bilo.
Za pridobitev tega znanja je bila verjetno edina možnost pot v ZDA, do česar pa je bilo po vojni in času železne zavese težko priti. Odločili ste se za študij v Ljubljani, za kiparstvo. Ste se za kiparstvo odločili prav zato, ker zahteva - podobno kot pri filmu - upoštevanje tretje dimenzije in občutek za obliko?
Točno tako. Med ustvarjanjem slikarja in kiparja je velika razlika. Slikarja zanima barvna ploskev, kiparja pa oblika. Kipar obrača kip, ga vrti in ga mora obdelati z vseh strani. To je tisto risanje konture in je dosti bližje animaciji kot slikarstvo. Žal mi ni uspelo iti v ZDA in mi tudi nihče ni mogel tega pokazati. V Evropi tega ni bilo, tudi literature ne. Zato sem bil prepuščen eksperimentiranju.
Ampak to je trajalo celotno desetletje?
Deset let je trajalo, da sem ugotovil, kako risati zaporedja teh figur, da bodo dajale vtis gibanja. Žal sem izgubil ogromno časa. Če bi obstajal kak studio, bi to razumel v enem tednu in se takoj naučil. Tako sem pa potreboval deset let.
Obenem ste med študijem risali stripe, nad čimer kolegi niso bili navdušeni.
Res niso bili. Imel sem težave. Preživljal sem se sicer s petjem, ampak leta 1952 sem dobil ponudbo, da bi risal strip za otroke. Seveda sem zagrabil z obema rokama in začel risati Zvitorepčeve zgodbe. Vendar to je bilo zelo omejeno, lahko sem risal samo za slovenske basni. Če se je bilo kar koli podobno čemu ameriškemu, je veljalo za pregrešno. Vsi so me napadli. Kolegi z akademije so dejali, da je sramota, da delam take kičaste stvari. Tudi politika je bila proti. Ničesar v tej smeri nisem smel. Lisica in volk sta bila iz basni, pa sta živela med koreninami in v jamah. Niso bili še oblečeni, niso govorili. To so bile čisto navadne ilustrirane basni. To so dovolili. Ko pa sem kaj spremenil, pa so takoj prepovedali.
Od leta 1952 ste bili zaposleni kot novinar slovenskega Poročevalca pri časopisnem podjetju TT in ste potem objavljali te stripe v tedniku PPP (Polet, podobe in povesti), pozneje tudi v Tedenski triburni. Zvitorepec je bil prvi in lik in pozneje sta se mu pridružila še Lakotnik in Trdonja.
Ko sem imel te tri prijatelje, mi je pa manjkal še negativec, torej črni kavboj, proti kateremu se borijo. Takrat sem ustvaril še Gulikožo. Ne da se narediti napete zgodbe, če nima negativca, ki ga je treba premagati. Zato imamo ob tej trojici pozitivcev, nenasilnežev in pozitivnežev še gusarje, ki ustvarjajo potreben konflikt.
Ti trije liki že kar ponarodelih junakov ste neprekinjeno risali in pisali več kot dvajset let, vse do leta 1973, ko ste odšli v Nemčijo. Kakšnih 35 zgodb je nastalo?
Risal sem 21 let in veliko se je nabralo. Poleg tega sem delal tudi slikanice za Poročevalca. Takrat se je pa že rodila televizija in sem delal tudi oglasne filme, ki ša sicer niso bili moj življenjski cilj. Želel sem delati zabavne filme za otroke, ampak v sili vrag tudi muhe žre. Pa sem začel delati še oglasne filme.
Po letu 1967 ste se jim skoraj povsem posvetili in do 1990 je nastalo okoli 380 oglasnih spotov, od priljubljenih zajčkov Cik cak do oglasov za bombone visoki C, pa vrata Jelovica. To so bili prvi risani oglasi.
Tako je. Ko sem začel, sem že imel kamero, saj sem začel sam eksperimentirati. In prvi oglasni filmi so bili vsi realni. Šli smo torej v tovarno, posneli delavce, kako gredo v tovarno, stroje, pa direktor se je moral pokazati, in potem spet delavce, kako gredo iz tovarne ... To so bili od 2- do 3-minutni filmi, nekakšne reportaže o tovarnah, ki pa jih seveda ni nihče gledal, saj so bili en velik dolgčas. Pa sem rekel, da bi naredil takšne oglasne filme, da jih bodo ljudje gledali z užitkom. Poskusil sem narediti risanko in bila je izredno uspešna. Nato pa so vsi želeli imeti take risanke.
Veliko teh je nastalo tudi v Nemčiji, kamor ste odšli leta 1973 kot svobodni umetnik. V Münchnu ste v Bavaria Filmu začeli animirati risane filme. Kaj vas je privedlo do te odločitve po odhodu poleg seveda želje po pridobivanju znanja? Takrat ste bili pravzaprav stari že kar 50 let.
Res je, bil sem blizu petdesetih. Pregnala me je davkarija, do takrat sem krasno risal, ni bilo težav. Potem so pa uvedli limit, koliko smo smeli zaslužiti. Kar je to preseglo, je nastopil progresivni davek, kar je bilo do 90 odstotkov. Sam sem limit dosegel v februarju, saj se mi je že iz decembra preneslo nekaj honorarjev v januar. Limit sem hitro dosegel in sem ugotovil, da se mi ne splača več delati za to, da mi bodo pobrali ves honorar, jaz bom pa garal kot nor. Rekel sem: 'konec', pripravil kovčke in šel po svetu.
V Ljubljani ste delali predvsem oglasne filme, Nemčija je bila vendarle priložnost, da ste delali pravljice za otroke, kar ste si tako zelo želeli.
Res je. Ti moji filmi Cik cak niso bili moj cilj, saj je bilo vseeno anonimno delo. To niso bile tiste pravljice za otroke, o katerih sem sanjal. Ko sem prišel v Nemčijo, so me sprejeli z odprtimi rokami. Poznali so me, vedeli, kaj delam, in mi takoj dali ponudbo. Prepustili so mi pol serije, vsakih deset dni sem narisal filmček. Nikoli ni bilo težav.
V kakšnih razmerah ste dam delali?
Doma sem delal. Nisem mogel delati v Bavarii, saj me je motilo. Sem individualist in se najbolje počutim, če se zaprem v sobo in poskušam s svojo fantazijo nekaj narediti. Najbolj sem bil srečen, če sem bil sam. Vzel sem film, ga nesel domov, doma sem ga narisal in oddal. Sedemnajst let sem delal v Nemčiji. Naredil sem več kot 11 ur risanega filma in v tem gradivu samo eno korekturo.
Vse ste delali vedno sami?
Vse sam.
Dolgo ste vse risali, snemali, sinhronizirali?
V Ljubljani sem moral delati vse sam. Ni bilo ekipe razen na Televiziji Remc in Škabar. Doma tega nisem mogel delati, saj nisem imel aparatov. Posnel sem film in sodeloval pri sinhronizaciji, naročal kopije. Vse je prišlo iz ene roke.
Bili ste izjemen garač.
Deloholik na kvadrat.
Kakšen je bil vaš način dela? Kako pomembna je bila zgodba? Ste imeli pred začetkom dela vse zamišljeno?
Tudi črte nisem potegnil, dokler nisem imel filma kompletno v glavi. Ko sem dobil naročilo, sem se toliko časa sprehajal, dokler nisem filma videl od začetka do konca. Potem sem se usedel in je letelo. Bil sem strahotno hiter. Desetminutni film, ki so ga drugi delali pol leta, sem naredil v dveh mesecih. Sem pa delal noč in dan.
Ste imeli kdaj težave z domišljijo? Fantazija vam je vedno delala?
Še vedno mi. Same neumnosti mi gredo po glavi.
Vse vaše zgodbe so zabavne, poučne, brez nasilja.
Brez nasilja, kri nikoli ni tekla.
Kaj bi pa rekli o svoji risbi. Kako je z leti dozorevala ali pa se spreminjala, če izhajava iz tega, da je bil na začetku Disney edini zgled?
Kot otrok sem oboževal Disneyja in njegove figurice. To je bilo edino, kar sem imel. Pozneje so mi očitali, da kopiram Disneyja. Ampak nisem mogel imeti drugega vpliva. Pozneje, ko je bil ves svet poln takšnih stvari, si je vsak lahko izbral tisto, kar mu je pisano na dušo. Jaz sem imel samo enega idola. Ko sem začel delati animacije, pa nisem želel več gledati njegovih filmov, da ne bi padel pod njegov vpliv. Razvil sem slog Mikija Mustra. Vsi so ga prepoznali.
Pri stripu ste zamenjali pero s čopičem. To je nudilo mehkobo in fleksibilnost.
Res je. Neki italijanski strip me je navdušil in sem poskusil. Vendar pa je bilo težjo, saj pri nas še ni bilo tako kakovostnih čopičev. Malo za tem, ko si ga kupil, so šle dlake kar narazen. Pozneje sem dobil iz Nemčije drage čopiče, s katerimi sem lahko risal več kot dve leti. Res pa je, da sem ga opral vsakih pet minut in ga namastil. Tako je ostal skupaj in sem lahko delal črto za las tanko ali pa debelejšo črto. In to je bila slikarija. V tem sem užival.
Leta 1990 ste se vrnili v Ljubljano. Kaj vse ste takrat delali? Ukvarjali ste se tudi s politično karikaturo, objavljali v Magu, Reporterju.
Vrnil sem se, ko sem po Titovi smrti videl, da ne bo večjega cirkusa. V Nemčiji sem imel že pripravljeno hišo, da bi lahko družina prišla k meni, če bi bilo kaj narobe. Ko sem videl, da je vse v redu in smo se osamosvojili, sem hišo prodal in se vrnil domov. Doma so me že čakale stranke. Medex in Kolinska pa sta tako hodila tudi k meni v Nemčijo. Ko sem prišel nazaj, sem spet začel risati. Potem so mi na Magu ponudili, da bi delal karikature. V Nemčiji sem videl veliko politične karikature, sem jo tudi zbiral. Zaradi tega sem jih tudi kupoval. Vse življenje sem bi karikaturist. Tudi v šoli, ko sem bil v nižji gimnaziji, sem ves čas risal sošolce in profesorje. To so vsi vedeli. Ves čas sem risal karikature, bilo mi je v izziv. Potem sem štiri leta risal karikature, ampak je bilo zame to prenaporno, preveč me je okupiralo. Zato sem s tem prekinil. Pozneje so name obrnili še z Reporterja, če bi vsaj občasno narisal kakšno karikaturo.
Kakšna je vaša definicija za politično karikaturo in vaš razmislek ob teh tragičnih dogodkih v Parizu?
Menim, da je naloga karikaturista, da opozarja na napake, ki jih delajo politiki. Ne sme kritizirati politika kot osebo ali smešiti njega, ampak njegova dejanja. Če kaj narobe naredi ali kakšno bedasto zine, ga karikaturist opozarja.
Kaj pa zdaj? Ste nehali risati?
Zdaj sem ugotovil, da so se moje sanje izpolnile. Naredil sem vse oziroma še malo več, kot sem si mislil, da bom lahko naredil. Res sem ogromno naredil. Dosegel sem vse, kar sem želel. Tako v stripu, filmu, karikaturi … Ničesar ni, za kar bi se gnal.
Vaše delo je zbrano v knjižni obliki. Izšla je tudi knjiga karikatur.
Če pogledam nazaj, je moje življenje izpolnjeno. Moje otroške želje so se izpolnile.
Kako pa sprejemate Prešernovo nagrado?
Navsezadnje sem slovenskemu narodu vendarle nekaj dal. Mislim, da sem bil zelo produktiven. Danes ni človeka, ki se mu predstavim in mi ne bi dal roke ter se mi zahvalil. Ko sem bil majhen, sem o tem sanjal. To mi je več kot nagrada. Ljudje me povsod ustavljajo, na pokopališču, v trgovini, zame so to najlepše nagrade. Že prej sem prejel nagrade, viktorja, pa nagrado mesta Ljubljana, ampak to ni moje osebno zadoščenje. Zato pa je takrat, ko pristopijo do mene neznani otroci in me začnejo spraševati. Opažam, da Zvitorepca berejo še danes, pa je že 45 let, odkar sem ga nehal risati. Vsi ga berejo, stari in mladi. Kaj ni to največ?
Maja Žel Nolda, 3. program Radia Slovenija (ARS)
Vabljeni k poslušanju pogovorov z vsemi letošnjimi Prešernovimi nagrajenci.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje