Ribiči in delavci, ki čakajo na trajekt, niso videti, da bi jih to kaj vrglo iz tira. Življenje v teh krajih poteka skorajda po afriško počasi. Roko na srce, v Novi Fundlandiji se ljudem ne mudi, ker se jim nima kam muditi, nič ujeti – razen polenovk, na katere pa že od leta 1992 velja moratorij ribolova. Prav ta drastični vladni ukrep je provinco, ki je nekoč živela izključno od ribolova, ohromil in jo obsodil na umiranje na obroke.

Tamkajšnji prebivalci so se morali preusmeriti v druge panoge, tudi v turizem, ki pa je za zdaj vezan predvsem na Kanadčane. Tujih turistov skoraj ni opaziti, še celo vseprisotnih Japoncev, ki sicer množično s svojo nekajkilsko fotografsko opremo romajo v deželo javorjevega lista, ni. Fogo se je daleč najbolje znašel v novonastalem položaju.

Viharniški otoček s samo 700 prebivalci, potomci irskih in angleških priseljencev iz 18. stoletja, je videti kot razglednica - zalive, v katere vsako leto od maja do avgusta zaidejo kosi ledenih gor z "bližnje", 2.500 kilometrov oddaljene Grenlandije, obrobljajo vasice belo-rdečih lesenih hišk, pred katerimi se kopičijo lesene vrše za lovljenje rakovic in jastogov - in sem ter tja kako rogovje losa, iz katerih pripravljajo krepke obare.

Milijonarka na čelu preporoda
Ti odročni kraji, kjer branjevke z brusničnimi marmeladami in vloženim zajčjim mesom (zelenjava ali drugo sadje tu ne rase, zato je kulinarika usmerjena v nordijski slog nabiralništva in lova) le zabodeno gledajo, ko omeniš države kot "Italija" ali pa "Avstrija", služijo kot kulisa za najbolj nepričakovano visoko umetniško sceno. Nekje sredi močvare in nad zašiljenimi čermi se dvigajo avantgardni umetniški ateljeji, zgrajeni v najmodernejšem asketskem skandinavskem slogu, v katerih gostujejo umetniki z vsega sveta.

Za novo podobo Foga je zaslužna podjetnica Zita Cobb, ki je leta 1979 zapustila otok in se nanj vrnila leta 2006 kot milijonarka, potem ko je v Kaliforniji obogatela v tamkajšnjem visokotehnološkem razcvetu. Z bratom sta ustanovila fundacijo Shorefast, da bi z njeno pomočjo ponovno oživila otoško skupnost s prepletom vseh ključnih sestavin foške dediščine – ribolova, ročnih spretnosti, narave in turizma. Shorefast je v projekt vložil 6 milijonov dolarjev, zvezna in pokrajinska vlada pa vsaka po 5 milijonov.

Prvi cilj je bil uveljaviti Fogo kot mednarodni umetniški kraj. Zato sta Cobbova najela novofundlandskega arhitekta Todda Saundersa, da oblikuje za zdaj štiri umetniške ateljeje (v načrtu naj bi jih bilo še več). Vsak izmed ultramodernih ateljejev je povsem unikaten, narejen iz lesa in podpornih stebrišč, ki se vežejo na tradicijo ribiških kolib, ter vkomponiran v divjo naravo Foga. Ateljeji, ki se redno pojavljajo na vseh seznamih največjih sodobnih arhitekturnih znamenitosti, so razpršeni po otoku, in iskanje četverice, če imate čas in željo, se kaj kmalu sprevrže v kratkočasno igrico skrivalnic.

Butični hotel za premierja
Naslednji korak na poti do "novega rojstva" Foga je bil privabiti turiste na odročni otok, kjer pomladi pravzaprav ne poznajo, poletje pa dočakajo šele nekje julija. Razmere niso najprijetnejše, še posebej pozimi ne, ko misliš, da nikdar ne boš dočakal prvega dviga temperatur nad enomestnimi številkami. A to ni ustavilo tamkajšnjih vizionarjev, ki so se odločili pritegniti premožne turiste in tiste, ki iščejo pobeg od civilizacije.

Zato so nad vasico Joe Batt's Arm zgradili luksuzni ekohotel z 29 sobami s pogledom na ocean. Odprl se je junija 2013. Fogo Island Inn, ki je prav tako delo Saundersa in se konceptualno navezuje na njegove otoške ateljeje, je njegov moderni pogled na stare tradicije – vsaka postelja je prekrita s tradicionalno prešito odejo, materiali so lokalni, pohištvo izdelano po vzoru rustikalnega, ki je opremljal preprosta domovanja ribičev, še celo barvna paleta je povzeta iz starih novofundlandskih hiš.

Cena? Od začetnih 400 dolarjev na noč so jo v zadnjih letih s strmim naraščanjem povpraševanja postopoma dvignili na 1.175 dolarjev, kot boste za najmanjšo odšteli trenutno, medtem ko vas bo najdražja suita, v kateri je velikonočne praznike preživljal kanadski premier Justin Trudeau z družino (in ob tem ugotavljal, kako je "pri vas pa še vedno zima!"), stala približno 3.000 dolarjev.

Fogo Island Inn že od začetka ni skrival, da si želi premoženjših strank, ekoturistov, ki imajo čut za okolje, dediščino kraja in tamkajšnjo kulinariko. "Vsi pravijo, pa kdo za vraga bo šel na Fogo?! No, o tem smo dobro razmislili," je v enem od intervjujev pred odprtjem Inna razlagala Cobbova, ki tudi meni, da obstaja več kot dovolj ljudi, ki niti ne pogledajo nastanitev, če se ta ne začenja pri 500 dolarjih na noč.

Prenova otoške kulinarike
Fogu gre kombiniranje starega z novim, ohranjanje tradicij z moderno nadgradnjo, odlično od rok. Lep dokaz tega je restavracija Nicole's Cafe (prav tako v Joe Batt's Arm), ki je od zunaj videti kot le še ena lesena na hitro zbita skupaj vrtna lopa, a je ena od najbolj cenjenih restavracij v tem delu Kanade. O tem priča popolnoma zasedeno parkirišče pred njo in v preddverju nalepljeni izrezki hvalospevnih recenzij iz uglednih svetovnih časopisov.

Tudi Nicole Decker-Torraville je, podobno kot Cobbova, najprej vrsto let nabirala izkušnje na celini, nato pa se pred leti vrnila na otok in odprla kulinarični raj, v katerem je tradicionalno, precej pusto otoško hrano (1001 variacija polenovke in gomoljnic) nadgradila z najnovejšimi smernicami visoke kuhinje, kjer je izolacija restavracije v zadnjem času s skandinavsko vejo (Rene Redzepi na Danskem, Magnus Nilssen na Švedskem) postala prednost, ne pa ovira.

Na leseni deski nam postrežejo "foški suhi narezek" - sušeno in prekajeno polenovko, dimljeno kambalo, brusnično marmelado in klobaso iz losa. Sledijo popečene pokrovače na pireju iz rdeče pese, "linguini" iz orjaških lignjev, pa polenovka s skorjico iz kopra ter ocvrti jeziki polenovk z ocvirki in aiolijem. Iz bara pa je nujno treba preizkusiti Screech, novofundlandski aromatični rum, ki izvira iz časov, ko so Karibi pošiljali svoj rum v Kanado kot predmet blagovne izmenjave.

Sladoled z okusom severa
Tudi sladice so le osvežena verzija stoletnih receptov – pite pečejo iz posebnih pritlikavih, severnjaških, še bolj trpkih brusnic, zabelijo pa jo s sladoledom iz Growlersa (izraz pomeni koščke ledu, ki jih zanese na tukajšnje obale), majcene prodajalne ob obalni cesti, katere notranjost je videti kot miniaturni hipsterski muzej sodobne umetnosti – v modernih, hladnih regalih so na ogled postavljeni stari strojčki za sladoled in z bomboni napolnjeni kozarci za vlaganje.

Zamisel za Growlers, ki je danes v lasti Nicole Decker-Torraville, je nastala v glavi Michelle LeBlanc, ki jo je pripeljala fundacija Shorefast, da bi pričarala recepte za sladoled iz tamkajšnjih sestavin. Rezultat so okusi kot pita iz brusnične marmelade, jagodno-rabarbarin sorbet, brinove jagode-kokos in melasin kolač z rozinamii.

Fogo vsakega julija poživi tudi veslaška tekma lesenih čolnov, katere namen je oživitev nekoč vseprisotnih lesenih čolničev. Še večja poletna zabava tu pa je čakanje na prihod ledenih gor in preračunavanje koordinat, koliko točno so še oddaljene. Še posebej, če to lahko počneš ob posedanju na podestu enega od lesenih ateljejev ali pa na pikniku na peščeni obali edinega kampa na otoku (opomba: razkošja ne pričakujte, ampak ga tudi zaračunavajo ne).

V primerjavi s tem sta ura ali dve zamude trajekta res zanemarljivi.