Prolog
Leta 1948 sta literarni zgodovinar Dušan Pirjevec in pisatelj Vitomil Zupan po telefonu sprožila paniko, češ da ruske čete (šlo je za čas neposredno po jugoslovanskem sporu z informbirojem) že vstopajo v državo, nato pa gledala, kam je katera od njunih žrtev bežala. To, vsaj kar zadeva Zupana, ni bil edini 'delikt' v tem času panike in histerije. Zupan, ki je bil tedaj že urednik kulture na Radiu Ljubljana in je leta 1947 dobil tudi že Prešernovo nagrado, poleg tega pa je bil spoštovan zaradi udejstvovanja v NOB-ju, je še istega leta 1948 pristal v zaporu zaradi (kot je v izvrstnem članku pred nekaj leti v Mladini pisal Marce Štefančič jr.) širjenja drugih lažnih alarmantnih vesti (da je, denimo, švicarski radio poročal, da je Tito odstopil), klevetanja ljudske oblasti, norčevanja iz politične elite in celo iz jecljanja Borisa Ziherla …

Ampak zakaj sploh pisati o Zupanu, ko pa je tema tega besedila vendar Plakatna afera? Lahko si predstavljamo, da je Zupana, ki je le malo po njenem izbruhu umrl, zabavala. Ampak tudi to ni razlog za Zupanovo omembo. Gre preprosto za to, da je v članku z naslovom Neue Slowenische Witz (eden od bolj duhovitih naslovov v tednih časopisne hiperprodukcije na temo Novega kolektivizma in izbire plakata in 'predstave' ob odpravi štafete mladosti leta 1987) v tedniku NIN (10. III. 1987) avtor Miloš Vasić iskal Plakatni aferi podobne pojave v jugoslovanski zgodovini. Navedel je potegavščino z ruskimi četami na meji.

Primerjava sicer težko zdrži, saj je potegavščino iz leta 1948 težko brati kot kaj več kot potegavščino, medtem ko sta izbor plakata skupine Novi kolektivizem in histerija, ki je izbruhnila po razkritju nacistične predloge glavnega motiva, vendarle bila indic in simptom realnega stanja v državi; in realnih težav države v očitnem zatonu. Čeprav sem ob prošnji časopisni dokumentaciji, naj mi posredujejo vse članke o Plakatni aferi iz pomladi 1987, prejela skoraj 200 besedil, velja vendarle še malo citirati prav Vasića: "Novi kolektivizem in del slovenskega mladinskega vodstva so nas grobo seznanili z dejstvom, da ni nikomur – v bistvu – do nikakršnega 25. maja, štafete, plakata in proslave; da vse teče po inerciji in v birokratski samozadovoljni smeri – 'tako kot zadnjič."

Tokrat povsem po inerciji vendarle ni šlo vse naprej. Štafeto mladosti so leto pozneje ukinili. In to je bil (vsaj delno) uspeh liberalnejšega krila Zveze socialistične mladine Slovenije.

Ne plakat, predstava, s katero bi na turnejo šel del armade, je bila prej
Ampak najprej nekaj dejstev o tem, zakaj je pravzaprav šlo pri aferi, v zvezi s katero je razširjena že osnovna zmota, da je preprosto šlo za plakat; ne, zgodba je veliko zanimivejša; izvirno je šlo za plakat za gledališko predstavo na Bohinjskem jezeru, ki bi najprej v megalomanskem slogu na pot po Jugoslaviji poslala štafeto mladosti, pozneje pa bi šla na turnejo, najprej po avstrijskih alpskih jezerih, pozneje, denimo, po jezerih v okolici Milana, Dragan Živadinov je menda omenjal celo London. In sodelovala bi tudi vojska: "Dvesto vojakov, meter petinosemdeset visokih. Tako smo jih tudi izbirali," pove med snemanjem na terasi nasproti Dolinarjevih kipov na stavbi Delavske zbornice (danes gosti Slovensko kinoteko) in mimogrede še pove, da so bili tudi ti kipi navdih za Krst pod Triglavom; ta pa je na nek način navdihnil nekatere člane predsedstva ZSMS. Res.

Zgodba se torej začne jeseni 1986. Kot mi pove Jožef Školč, tedaj član predsedstva ZSMS-ja, med drugim odgovoren za organizacijo mladinskih delovnih akcij – "To je bila pravzaprav organizacija največjega podjetja v tedanji Jugoslaviji," mimogrede navrže –, je v vrhu ZSMS-ja že dolgo vladalo prepričanje, da sta Titova štafeta in tudi njen bombastičen konec na enem od beograjskih stadionov anahronizem. Odpravo štafetne palice, njeno oblikovanje in pa plakat za dogodek je vsako leto organizacijsko vodila zveza socialistične mladine druge republike. In leta 1987 je naloga pripadla slovenski zvezi.

ZSMS je verjel, da lahko gledališki oddelek NSK služi njihovim ciljem
"Sama štafeta je bila leta 1987 že hudo sporna. Mnenja v Sloveniji so bila zelo proti štafeti ali pa deljena in mi kot organizatorji tega smo poskušali svojo kožo izvleči tudi tako, da bi izvedli neko vsebinsko drugačno prireditev," se spominja Školč. "Tako smo se odločili k tej prireditvi povabiti skupine iz Neue Slowenische Kunst. Ključno je bilo Gledališče sester Scipion Nasice, ki je za seboj že imelo Krst pod Triglavom. To je bila predstava, ki je delila javno mnenje in smo verjeli, da bomo z njihovim kontroverznim pristopom lahko učinkovito to izpeljali. Plakat je bil le ilustracija vsega tega in je pozneje prevzel osrednjo vlogo, dejansko pa je šlo za političen spopad."

Pa vi ste idioti, kakšno vreme mora biti, da je to mogoče, takega vremena v Bohinju nikoli ni!
Prvič sem za predlog predstave izvedela pred slabima dvema letoma ob razstavi NSK – Od Kapitala do kapitala. Že takrat se mi je – še bolj pa seveda zaradi sloga in elana, s katerim je Dragan Živadinov razlagal zamisel - predlog zdel kot nekaj, čemur bi jaz rekla vrhunski državni dadaizem. In še vedno hranim tudi zapis njegove razlage ob slikovnem elaboratu umetniškega dogodka ob dnevu mladosti: "Glej, tako bi bilo. In tam so bili vsi: generali, mladina, ZSMS in mi to kažemo, mi bomo to zgradil na Bohinjskem jezeru," na umetnem otoku bi zgradili model Plečnikovega parlamenta, v kar bi se transformiral Tatlinov model spomenika tretji internacionali, "Evo ob petih zjutraj bodo s čolni šli na otok mladinci iz vseh republik in oni s Planinske zveze so se za glavo držal. In eden je rekel: Pa vi ste idioti, veste, kakšno vreme mora biti, da bi bilo to mogoče izpeljati, takega vremena v Bohinju nikoli ni. Pa sem rekel, s helikopterjem se bo Borut Veselko pripeljal na otok. On pa je rekel: Vi ste kreteni."

In s to predstavo naj bi torej Gledališče sester Scipion Nasice, ki je dan mladosti načrtovalo kot svoje četrto in obenem zadnje dejanje, dejanje samouničenja, potovalo na turneje. In predstavo bi seveda promovirali s plakatom: "Na začetku so bili trije plakati," pravi Živadinov, "le eden je bil kontaminiran z nacizmom, druga dva posredno z nacionalizmom. Ko smo opravili vse te cenzurne preglede za to, čemur bi lahko rekli tudi performativna akcija Krsta pod Triglavom, je ta žirija, ki je izbirala plakat, za najlepšega izbrala nacističnega; za Hitlerjev rojstni dan. In naj povem, vsi ti ljudje so končali v Haagu kot vojni zločinci."

General Adžić, tisti, ki je grozil Sloveniji, in njegov plakat
Anekdotična pričevanja o izbiranju plakata so kot gradivo za humoristično serijo. Roman Uranjek, ki je po potrditvi plakata pred slovenskim odborom potoval v Beograd, da še na zvezni ravni doseže soglasje za predlog Novega kolektivizma, se spominja: »Ko sem prišel tja, so bili tam predstavniki vseh mladinskih organizacij in generali. Zelo sem bil presenečen, da je bila tudi vojska zraven..« V Beograd je potoval s plakatom, na katerem je bil črn motiv natisnjen na srebrni podlagi. »Jaz sem najprej kot običajno predstavil plakat in potem je roko dvignil neki general in rekel: Ta plakat mi ni všeč. Vsi vemo, kaj je mladost, da mladost ljubi barvo. To ni mladost,« in tudi ko je Uranjek nadaljeval zagovor, je videl, da general ni prepričan. »Čisto na koncu sem se pa spomnil in rekel: Druže generale, ovaj plakat je crne boje, jer je Tito bio metalac. In ko sem to rekel, je bil ta general takoj za in je dvignil roko in plakat je šel skozi. To je bil pa general Adžić, tisti, ki je potem po televiziji (med vojno, op. P. B.) grozil Sloveniji.«

Kdo bo Vivaldiju plačal dnevnice
"Naj se ukvarjajo z umetnostjo in kulturo tisti, ki se spoznajo na umetnost. Tisti modeli se niso spoznali na nič!" sklene svoj rezime izkušenj z odborniki, poklicanimi za sodbo predlogov za uvodni ceremonial in vizualizacijo odprave štafete mladosti Dragan Živadinov. Podobno oceno razmer v Beogradu razberemo iz anekdote Jožefa Školča, ki je sicer povezana z razpravami o štafeti mladosti nekega drugega leta: "V razpravi o neki koreografiji na glasbo Štirje letni časi je član odbora s Kosova Ali Dema s Kosova vprašal, kdo bo temu Italijanu plačal devizne dnevnice. To je bil drug svet in tam se je bilo treba na neki način znajti in obvladati to latovščino. Smo se pa ob tem nepopisno zabavali in režali."

In Ali Dema, ki bi Antoniu Vivaldiju torej želel plačati dnevnice in morda tudi tantieme za izvajanje njegove glasbe, se pojavi tudi v enem od skopih televizijskih prispevkov o Plakatni aferi. Ja, televizija je o zadevi poročala zelo skopo; ali pa je vsaj v skopem obsegu poročila shranila. Popolnoma drugače torej od časopisov, v katerih so o aferi natisnili več sto člankov. Ampak najprej torej o Aliju Demi.

Dnevnik 3. 3. 1987, poročilo o sestanku zvezne konference ZSMJ-ja. Ali Dema: "Za takšne politične pamflete se gre ponekod v naši državi v zapor. O tem vsak dan berete v časopisu. Mislim, da moramo imeti enaka merila povsod.« In še ena izjava, za katero še zdaj ne vem, ali je šala ali pa je srbski pesnik Mihajlo Vujanić mislil resno: »Ko sem jaz zagledal tega mladeniča, moja asociacija nikakor ni bila fašizem, prej sem imel asociacijo, ker je svetlolas, na Slovenca. Pa čeprav sem tudi sam plavolas, pa nisem Slovenec."

Nacistična umetnost upodabljanja mladih figur je bila vsem všeč
Školč je bil poleg Mete Dobnikar iz društva oblikovalcev, Igorja Vidmarja kot svobodnjaka s področja kulture ter delegatov ZSMS-ja Mojmirja Ocvirka in Boruta Šukljeta član slovenske mešane politično umetniške komisije, ki je izbrala sporni plakat. In Školč, ki je bil v ZSMS-ju pristojen tudi za mladinske delovne brigade, ki jim sam v pogovoru reče največje podjetje, skoraj korporacija v nekdanji Jugoslaviji ali pa vsaj delovna enota, je Novi kolektivizem angažiral že dve leti prej; da naredi plakat za delovne brigade. Uporabljeni plakat je tedaj oblikoval Dejan Knez in tudi na njem je bil nacistični simbol; nič manj močan nacističen simbol od slike mladeniča z baklo in nemškim orlom v roki slikarja Richarda Kleina.

Na plakatu sta namreč glava kipa (spet mladeniča, ki je delo Arna Brekerja, torej kiparja, čigar dela so v tretjem rajhu opevali kot antitezo degenerirani umetnosti. No, zraven motiva kipa je bilo še mlado dekle. Ampak, zraven je pa delo kiparja, pri katerem je naročal Hitler. Pa škandala ni bilo. "Vsem so bile te mlade figure najprej zelo všeč. Asociirale so na mladost, moč in s tega vidika so bile sprejemljive tako v Ljubljani in Beogradu," pravi Školč, "problem je nastal v trenutku, ko je nekdo v tem prepoznal nekaj drugega."

In tu je bistvo besa režima. Pavel Gantar, ki je, denimo, že 1985 branil Spomenko Hribar zaradi njenega spornega eseja Krivda in Greh, v katerem se je zavzela za spravo, in ki je tudi vodil angažma v njeno korist na aktivu ZK-ja na FSPN-ju (sedanja FDV), pravi: "Sami sebe so tedanji oblastniki, predvsem pa JLA, ujeli pri tem, da so občudovali nekaj, kar ima neko podlago – čeprav očiščeno simbolov – v nacizmu. Sami sebe so ujeli, da so občudovali neko delo, ki ima znak fašizma oziroma nacizma, zato je bil bes na avtorje iz Novega kolektivizma tako močan."

Zoran Thaler v pogovoru …
Gantar je bil tedaj vodja Škuc Foruma in v galeriji Škuc so že 9. marca ob predvajanju partizanskih pesmi odprli pregledno razstavo Novega kolektivizma. Posnetek odprtja priča o nepopisni gneči, času ustrezni zadimljeni zakajenosti prostora in pa vzdušju v korist Novemu kolektivizmu. Vsaj zame je vrhunec filma pogovor moje sedanje kolegice, novinarke Zemire A. Pečovnik z mladim Zoranom Thalerjem. Očitno je bil nekje visoko v mladinski politiki. Ko ga Zemira povpraša po funkciji, odgovori, da zadostuje, da dela v 22. nadstropju. Šlo je za stavbo v Beogradu, v kateri so imeli sedež ZSMJ in še nekatere druge družbenopolitične organizacije.

Thaler pravi: "Plakat je super. Plakat je lep, bi rekel. Cela zadeva je super, ker bo zelo smešno čez kakšnih 5, 7 ali 10 let s tiste perspektive to nazaj gledati. To histerijo in kar se dogaja po državi."

In res se je zgodila histerija.

Dnevi pisanja uradnih izjav
Že v petek, 27. februarja, zvečer je vodstvo ZSMS-ja prejelo informacijo, da je inženir Nikola Grujić razkril, da je vir plakata v resnici nacistična slika Tretji rajh. 28. februarja o tem najprej poroča Politika, ki je bila tako ali tako bolj kot časopis režimsko glasilo. ZSMS zaseda, CK ZKS od njega zahteva izjavo v smislu distanciranja od plakata. Predsedstvo ZSMS-ja noče napisati izjave po nareku in že napisane izjave ne objavi, ampak si izbori nekaj časa za razmislek in jo objavi šele v ponedeljek, 1. marca. V njej ne obtožijo Novega kolektivizma, ampak predvsem povzemajo postopek izbire plakata, zanikajo vedenje o viru motiva in na neki način tudi zaščitijo NK, ko zapišejo: "Retrogardistični postopki predelave materiala so uveljavljen način umetniškega izražanja. Zamenjava simbolov iz predloge ima povsem drugačno zavestno pomensko konotacijo. Zavedamo se, da umetnina, potem ko je bila ustvarjena, lahko zaživi tudi neodvisno od pričakovanj ustvarjalca v določenem družbenem prostoru."

Školč tudi pove, da so se člani NK-ja nekaj časa skrivali tudi prostorih ZSMS-ja na Dalmatinovi: "Uspelo nam je nekako prenesti diskusijo s polja politike na polje estetskega, in ko se je to zgodilo – pri čemer so sodelovali tudi filozofi in angažirana slovenska kritična javnost in Škuc – je bila zmaga dobljena."
Interpretacije dogodkov tistih dni verjetno nikoli ne bodo enotne in se verjetno spreminjajo s časom. Res je, da v svoji prvi izjavi ZSMS ni obsodil Novega kolektivizma in se ni distanciral od celotne zadeve in tudi v pogovoru, ki smo ga posneli tudi za potrebe dokumentarnega filma NSK - Od Kapitala do kapitala, je tedanji predsednik ZSMS-ja Tone Anderlič dejal: "Konec koncev je dejansko šlo za to, da smo mi zadevo pri njih naročili in da je bilo potem to naše; in bi se distancirali od samih sebe, če bi to obsodili."
Vendar pa je vseeno treba omeniti tudi drugo izjavo ZSMS-ja, ki je bila podana 4. marca in v kateri je ZSMS zavzel veliko bolj 'uradni' diskurz in se od plakata bolj jasno distanciral. Obenem je v tej izjavi ZSMS, kot je v katalogu razstave ob 20-letnici Plakatne afere v Muzeju novejše zgodovine zapisal zgodovinar dr. Blaž Vurnik, "zapisala kar nekaj ideoloških opredelitev in vrednot, pri izgovorjavi katerih bi se mladinskim funkcionarjem še teden dni prej krepko zapletal jezik".
Očitno je na vodstvo ZSMS-ja vrh slovenske zveze komunistov zares dodobra pritisnil, da je objavilo izjavo s točkami, kot sta naslednji: "Podpiramo sklep predsedstva RK ZSMS, da se umakne predloženi osnutek plakata, ki je žalil boj jugoslovanskih narodov in narodnosti proti fašizmu; vsi se zavedamo, da štafeta mladosti simbolizira bratstvo in enotnost ter skupno odgovornost vseh mladih za razvoj socialističnega samoupravljanja in federativne Jugoslavije; zato ne sprejemamo nobene grafične rešitve, ki lahko služi kot osnova za napad na te vrednote." V katalogu še beremo: "Vodstvo slovenske ZK je ocenilo, da je bilo vodstvo ZSMS v svoji prvi izjavi 'premalo odločno in politično jasno'."

Izjava Novega kolektivizma
Isti dan je izjavo objavil tudi Novi kolektivizem; oziroma je objavil izjavo, ki so jo zanj napisali kritični intelektualci. Pri Gantarju doma. "Pravzaprav smo napisali neko značilno izjavo, ki je predvsem tematizirala dejstvo, da politika ne sme presojati estetskih praks in vrednot, da se politika ne bi smela vmešavati v umetniška dela. Ker smo ocenjevali, da je plakat pač umetniško delo,« pove in preide k bolj 'postranskemu', zato pa toliko bolj zabavnemu vidiku pisanja izjave, »Pri pisanju so sodelovali Rastko Močnik, pa mislim, da so bili tam Ali Žerdin in Braco Rotar in še nekateri, bili pa so tudi predstavniki NK-ja. Oni so se ob tem nekoliko dolgočasili ob pisanju besedila in so odkrili zalogo viskija, ki so ga dodobra načeli. Postali so kar nekoliko glasni in sem jih moral tudi miriti, da bomo mi, tako imenovani kritični intelektualci lahko v miru dokončali svoje delo."

Moj psihiater se je pisal Eror
Vsi se niso dolgo smejali. Kmalu so člane NK-ja aretirali in jih zasliševali, a ne več kot štiri ure, kolikor je bila tedaj dopustna meja zasliševanja, če to ni obrodilo sadov. Največ je plačal Dragan Živadinov. Edini iz NSK-ja še ni služil vojske in nemudoma so ga vpoklicali. In skoraj nemudoma se je znašel v zaporu v Beogradu in bil priča in žrtev nasilja, o katerem ne želi govoriti v podrobnostih. Pove pa, da se je njegov psihiater pisal Eror. Ni nepomembno …

Sledili so dnevi časopisne gonje z gesli in naslovi tipa (naslove v srbohrvaščini namenoma puščam neprevedene, ker jim ne bi znala poiskati v podtonu ustreznih prevodov): Zabloda ni bila slučajna, To je diverzija, Alegorijska podvala, Nevješti citomani, Neue Slowenische Witz, Kako je novi kolektivizam napustio umjetnost zbog političkog kiča, Taj plakat je primjer primitivizma i diletantizma …

Jugoslavija je padla v histerični delirij, mogoče so bile izpeljave kot: Kakšna bolna zamisel in motiv sta lahko spodbudila avtorje tega plagiata, da so poskušali tako surovo podtakniti nekaj takšnega naši javnosti? To denimo je vzeto iz članka v Oslobodjenju, ki blati Romana Uranjeka zaradi njegove izjave, da se je NK navdihoval pri partizanski grafiki: "Človek osupne ob tako hladnem cinizmu in premišljenem krivem pričanju."

Prav Uranjka so menda najdlje zasliševali. Kot v filmih: slab policist, ki te vrže s stola, dober policist, ki slabega miri, slab policist, ki ti grozi s krvjo v kleti, dober policist, ki te poziva k razumu in priznanju krivde … in tako naprej … slab-dober—slab-dober ... kot v filmu ali učbeniku za psihologijo.

Ni priznal …

… je pa s kolegi šel še isti dan v PEN, kjer je prijateljici telefoniral, da zaradi okoliščin ne bi želel spati sam doma, in jo vprašal, ali lahko pride k njej. Na koncu ni šel. "K njej je ob 6.00 zjutraj prišla Udba. Po mene."

Novinarska svoboda v času histerije
Obličja manične histerije nam z druge perspektive razkrije Zoran Medved, danes odgovorni urednik mariborske regionalne televizije, torej naš sodelavec, tedaj pa je tik po diplomi sprejel mesto dopisnika mariborske Borbe. Stojiva v Sodnijskem parku pred palačo sindikatov, kjer je tedaj imel prostore ZSMS, in gledava članek z njegovim podpisom. Podpisan je res on, a naslova Tko je zbog čega naivan in pa dveh mnenj ostro proti plakatu uperjenih malih funkcionarjev iz Maribora, ki zasedata površinsko skoraj toliko prostora kot njegovo poročilo s seje ZSMS, ni on dodal.

"Novinar je imel svobodo, v vaš članek nihče ni posegal," pove in nadaljuje, da pa je bilo nogoče članku 'kaj' dodati in mu izbrati naslov ter tako zaokrožiti ali preoblikovati težnjo besedila: "Dnevnim urednikom se je očitno zdelo, da poročilo ni najbolj uravnovešeno, da preveč zagovarjam idejo plakata in da premalo obsojajoče poročam s te seje. Uredniki so imeli pravico in so se odločili uravnotežiti vsebino in tako vključiti nekaj dodatnih mnenj lokalnih politikov in pa obsodbo plakata, ki jo je podalo predsedstvo zveze socialistične mladine BiH-a, ki plakata sploh ni videlo. Šlo je za neko vnaprejšnjo interpretacijo, za katero se je iskalo potrditev v različnih mnenjih po državi."

Nedeljska hitra hoja do štaciona, do edinega kioska v mestu
Še bolj zabavna in povedna zgodba je tista o njegovem naglem odhodu od nedeljskega kosila s starši, da bi na železniški postaji, kjer je bil edini odprt kiosk s časopisi, kupil Politiko Express. "Klical me je urednik iz Beograda in mi rekel, da naj opravim svoje delo. Da sem poslal samo poročilo o seji, medtem ko ima Politika Ekspress intervju z Novim kolektivizmom. To se mi je zdelo nemogoče, ker sva prejšnji dan sedež ZSMS-ja zadnja zapustila z Igorjem Vidmarjem, s katerim sva se zapletla v razpravo o umetnosti in podobnem in do tedaj ni nihče dajal intervjujev." Ko je časopis odprl, je ugotovil, da je tedanja dopisnica Politike Ekspresa Aleksandra Plavevski izjavo Novega kolektivizma preprosto razrezala na več delov in mednje postavila fiktivna vprašanja … Od takrat naprej Medved o aferi za Borbo ni več poročal. Temo so prevzeli drugi dopisniki, sam pa je že čez nekaj tednov prišel v službo na RTV.

Problematična osemdeseta, še bolj problematična pomlad 1987
Dogajanje je seveda treba gledati v luči časa. ZSMS je vsaj od kongresa v Novem mestu leta 1982, kjer podpre nastajajoča nova družbena gibanja, veljal za problematičnega ali vsaj vrednega podrobnega opazovanja. Republiška konferenca ZSMS-ja pa nato leta 1983 ustanovi še koordinacijski odbor delovne skupine za ekološko in mirovno problematiko in tako še bolj odločno nakaže željo po pluralizaciji političnega in družbenega prostora. Ves čas se je tudi sumilo, da med mladinskimi organizacijami, predvsem slovenska, težijo k odpravi štafete mladosti.

Hkrati je v Srbiji naraščal nacionalizem, kot odgovor na nacionalistični memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti je Nova revija januarja 1987 objavila 57. številko s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program, aprila 1987 je imel vedno močnejši Slobodan Milošević znameniti hujskaški prosrbski govor na Kosovem polju … Jugoslavija je drvela proti svoji največji in dokončni krizi.

Tega časa se je za nas spomnil tudi Tine Hribar, tedanji odgovorni urednik Nove revije, ki pravi, da je novorevijašem afera prišla zelo prav. "Nam so vse te akcije zelo pomagale, ker je vedno šlo za to, na koga se bodo osredotočili," pravi Hribar, ki obenem spomni, da je prav Nova revija Laibachu leta 1983 ponudila prostor za objavo svojega manifesta Laibach Kunst. "Ta plakatna afera nam je zelo pomagala, ker smo bili od začetka izhajanja leta 1982 vedno v veliki nevarnosti, da nas zaplenijo. Vsaka številka je šla skozi cenzorski pregled. In vsako leto se je vzporedno s tem, ko smo bili mi pod udarom, zgodila ena takšna akcija, denimo najprej pri Trbuni in tako naprej. In oblast je bila potem zbegana, ko se je spraševala, kdo ji škoduje. In šlo je vedno za vprašanje, ali bodo posredovali proti nam, proti Igorju Vidmarju, proti Novemu kolektivizmu ..."

Zahod piše, komentira in predvideva
Plakatna afera to dobro dokazuje. In tuji mediji so jo podrobno spremljali. Bonski General-Anzeiger, ki je bil takrat veliko pomembnejši kot danes oziroma je bil vodilni dnevnik zahodnonemške prestolnice, je pisal, da bo "plakatna afera skupaj z objavo 'slovenskega nacionalnega programa' utegnila povzročiti val protislovenskih čistk". Zanimivo branje je komentar Neue Zuercher Zeitunga: "O otopelosti jugoslovanskih politikov pa priča tudi to, da očitno nobeden od članov komisije za oceno plakata ni opazil njegove sporne vsebine." In še radio BBC v srbohrvaškem jeziku: "Ustvarjalna dejavnost skupine 'Novi kolektivizem' uda ustreza najboljšim tradicijam zahodne umetnosti, saj so se umetniki 20. stoletja često posluževali metode šokiranja javnosti, da bi na ta način ljudi prisilili, da se zavedo tistega, česar niso mogli ali hoteli videti."

Zgoraj ne citiram originalov, ampak poročila z naslovom Dnevni pregled dogodkov in pojavov takratnega Republiškega sekretariata za notranje zadeve, policije torej oziroma obveščevalne službe. Ja, to je zelo zanimalo, kaj si tujina misli o zadevi.

Pozneje so proti članom Novega kolektivizma sprožili sodni proces, ki pa se je končal z ustavitvijo. Uranjek se danes s spoštovanjem in hvaležnostjo spominja nedavno umrlega odvetnika Draga Demšarja, ki je NSK branil z njihovimi lastnimi manifesti: "Čez leto in pol so nas oprostili, in to tako, da so citirali tekst o retroprincipu, ki je bil del našega manifesta v Irwinu. Oprostili so nas, ker je retroprincip umetniška praksa, ki je uveljavljena v svetu."

ZSMS je izbral nov plakat in model palice, delo Studia Marketing ter oblikovalcev Vladimirja Pezdirca in Janeta Bavčerja. Kako bizarno je bilo vzdušje, pove tudi to, da avtorji in ZSMS niso želeli komentirati, list katerega drevesa je na plakatu, da ne bi tudi to (res spominja na lipo, slovensko lipo torej) postalo predmet spora. In štafeto so naslednje leto ukinili.

V zvezi s tem lahko kot epilog k tej zgodbi citiram prepis besedila iz oddaje Naš utrip naše televizije, datiran s 30. januarjem 1988: "Da bratstva in enotnosti ne bo nič več in nič manj s tekanjem štafetne palice in da je štafeta simbol nekega drugega časa, je sprevidelo tudi zvezno predsedstvo jugoslovanske mladine in se odpovedalo štafeti."