Nataša Barbara Gračner je nase opozorila že z zaključno vlogo na AGRFT-ju, vlogo Lucinde v Življenju podeželskih plejbojev, za katero je dobila Borštnikovo nagrado, ki ji je sledilo še pet priznanj z Borštnikovega srečanja; za vlogo Nastje Filipovne v Idiotu leta 2000, za vlogo Mlade ženske v Harrowerjevih Kurah (2001), za vlogo Helene v Hauptmanovi igri Pred sončnim vzhodom (2003), za Baronico Castelli – Glembaj leta 2012 in naslednje leto za naslovno vlogo v Brechtovi Materi. Skupinsko Borštnikovo nagrado je dobila leta 1993 za vlogo v kvartetu štirih Susn v istoimenskem delu. Leta 2000 je z vlogo Rozale v komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi dobila naslov žlahtne komedijantke. Leta 2006 je prejela nagrado Prešernovega sklada za vlogi Katerine Ivanovne Verhovceve v Bratih Karamazovih in Nurie v predstavi En španski komad. Kar pa je le nekaj izmed vseh nagrad in priznanj, ki jih je prejela, med drugim je lani prejela Župančičevo nagrado mesta Ljubljana za Madame Clawdia Chauchat v Čarobni gori, Dušo v Jugoslaviji, moji deželi, in Madeleine V republiki sreče.

Lani smo jo lahko videli v Horvatovi postavitvi V republiki sreče, igra mamo v predstavi Jugoslavija, moja dežela, njena baronica Castelli – Glembaj pa je bila označena za najbolj natančno upodobitev te vloge. Igralsko življenje Nataše Barbare Gračner je precej razpeto med gledališke deske in filmski trak, širšo javnost pa je nase opozorila leta 1995 z naslovno vlogo v filmu Carmen režiserja Metoda Pevca, za katero je istega leta dobila vesno, na 16. festivalu sredozemskega filma Mostra de Valencia pa nagrado za najboljšo žensko vlogo.

Kot igralka ste že od vsega začetka 'razpeti' med film in gledališke deske, v gledališču pa tudi med t. i. komične in resne vloge. Kaj vam je bližje?
Dobra vloga na filmu ali v gledališču je vedno izziv. In ker hrepenimo po tistem, česar nimamo, je hotenje ponavadi povezano s priložnostmi, ki umanjkajo. Lahko bruhnejo z vseh strani naenkrat, ali pa zazeva črna luknja pozabe, v kateri izgubimo samozavest, tako potrebno za naš obstoj. Jaz sem jih prav gotovo imela dovolj, da sem lahko pustila svojo sled, in sem temu hvaležna. Seveda moj podpis še ni dokončan, a če se ozrem, morda opazim, da sem se več jokala kot smejala. Komičnih vlog je bilo manj. So mi pa strašno ljube in se jih zelo razveselim, tako na filmu kot v gledališču. Nič mi ni bližje, oboje ljubim.

Poklic igralke ni lahek; neprestano morate kopati po svoji notranjosti in obenem skrbeti za fizično kondicijo, ki pravzaprav omogoča, da kopanje po notranjosti pride na plano. Se kdaj zgodi, da enostavno pregorite?
Ne vem, kakšna sem, ko pregorim. Vem pa, kakšna sem, ko sem utrujena ali izpita. Včasih se med ustvarjanjem godijo čudne reči. Nekaj gradim in ugotovim, da sem zašla. In ker se prestrašim, lahko zbolim, tudi samo za par ur. Res, dobim vročino in se priklopim na svojega Jerneja, se pomirim in nadaljujem. Ampak vse tisto »narobe zgrajeno« je že naseljeno v meni in me bega in hromi. Pozneje pa po navadi ugotovim, da mi prav to koristi, ker plemeniti nastalo osebo. Nekje v temenu se zapiše in me dela človeško. In ko sem ponovno utirjena z občutkom, da jaz vodim lik, in ne obratno, se čudnim neuspelim poskusom zahvalim. V teh zdrsih in dvomih je psihofizična kondicija nujno potrebna.

Zadnje čase se precej posvečate tudi poučevanju novih generacij na AGRFT-ju. Kaj za vas to pomeni? Kakšne so prihajajoče generacije igralcev?
Ja, z režiserjem in izred. prof. Sebastijanom Horvatom mentorirava drugi letnik študentov igre in gledališke režije. Izbrala sva jih na sprejemnih izpitih in jih bova spremljala do konca njihovega študija. Imava enajst študentk in študentov igre in eno študentko gledališke režije. Na sprejemnih izpitih sva si dala roko, da jih vzameva največ šest, ker je to idealna številka za letnik, pa tudi nasičenost prostora z mladimi igralci je velika. Potem sva pa morala prositi komisijo, če lahko narediva še dodatni krog, v katerem sva se odločila »le« za enajst talentiranih študentov, drugače bi jih vzela več! To govori o neverjetno dobri generaciji mladih igralcev, ki niso le talentirani, temveč tudi neskončno zavzeti in odgovorni. Delo z njimi je čisti užitek. Res me zanima, ali bom v naslednjo generacijo tudi tako zaljubljena. Ne vem, ali zmorem objektivno preceniti njihovo kakovost ali pa se samo vedem kot nemogoča mama, ki vidi svoje otroke kot genije. Odgovora ne poznam. Mogoče ga oni (smeh). Vem samo, da so lepi. Neskončno nedolžno lepi. In tako se vame selita njihova radovednost in svežina ... In se učim in z njimi rastem.

Pravzaprav na neki način vzgajate tudi najmlajše gledalce, ki jim prek sinhronizacij ponujate in tudi pokažete, kakšen je dober jezik. Verjetno se vam jezikovna vzgoja otrok ne zdi zanemarljiva?
Moj desetletni sin Svit včasih gleda sinhronizirane risanke tujih televizijskih programov, sinhronizirane seveda v slovenščino, in nimam besed za to, kar slišim. Takšna slovnično napačna amatersko piskajoča skrpucala niso vredna nikogar! Še najmanj najmlajših poslušalcev in gledalcev! Ne vem, kdo to počne in kdo bedi nad tem, ampak to je kriminal. Zato se mi zdi, da je dolžnost slovenskih igralcev ponuditi najmlajšim kakovostno sinhronizirane animirane filme, prek katerih bodo med drugim spoznavali tudi lepote maternega jezika. Najbrž zvenim kot dinozaver, ampak tako mislim že od nekdaj. Že od nekdaj me je motilo, če se je na javnih prireditvah in proslavah govorilo v »kao bolj ležerni slovenščini«, ki naj bi zaradi tega delovala »kao bolj moderno«. Upam, da razumete, da ne govorim o pogovornem jeziku. Govorim o spakedranščini, polni slovničnih napak, ki jih s pridom uporabljajo novopečeni voditelji, samooklicani stand-up komiki. Vse lepo in prav, le slovenščine naj se naučijo, potem pa se z veseljem tudi nasmehnem.

Kakšen izziv pa pravzaprav so sinhronizacije risank za igralce?
Super je sinhronizirati risanko! Uporabljati moraš ne le svoj talent, ampak tudi možgane. Imeti moraš posluh za tuje jezike, ritem in občutek za melodijo. Pravzaprav ustvarjaš glasbo.

Kaj je vam kot igralki bližje – veliki spektakli ali bolj intimne predstave?
Intimne predstave. Absolutno.

Odzivi na Lorencijevo postavitev Biblije so različni. Kako pa vi, kot sodelujoča seveda, doživljate predstavo?
Odzivi na vse Lorencijeve predstave so po navadi kontradiktorni. To naj bi govorilo o njegovi provokativnosti, a odkar ga poznam kot soustvarjalca, vidim, da k temu ne teži namenoma.
Spoštljivost, s katero se je lotil Biblije, govori o njegovi veličini. Sploh pa, ker pravi, da je ateist. Ampak po mojem mnenju ni, samo da tega še ne ve (smeh).
Kako doživljam predstavo? Nimam pojma, vsakokrat različno. Pa ne za milimeter različno, ampak za tektonski premik zemlje različno! V ponedeljek npr. imam občutek, da to sploh ni predstava. Ne vem, kaj je, ampak predstava ni. Kdo sem ... tam, na odru sedeča? Pričevalka ... česa? Življenja? Kaj pravzaprav počnem? Je to igra ali recital? Interpretacija knjige vseh knjig? Kakšna? In ali sploh? Skratka ... nenavadno. Čuden, top občutek. Vožnja domov po Večni poti ni nežna. Po glavi mi roji milijon zakajev. Kaj je z menoj? Morda pa sploh nisem umetnica? Zakaj ne razumem in ne začutim? Premajhna sem ali prevelika v slabem pomenu. Vse se mi zdi razvlečeno. Pridem domov in nisem dobro. Kot da sem bila nekje, kjer je čas ustavljen. Ampak ko je čas ustavljen, naj bi se ustavilo tudi srce. Moje pa bije. Neenakomerno zatikajoče in z občutkom krivde.

In po tem pride torek. Ista uprizoritev. Mislim ... predstava ima isti naslov in istega režiserja in izvajalce, isti prostor, sedim na istem stolu, gledam iste soigralce kot dan pred tem in doživljam nekaj popolnoma drugega. Visoka pesem poje čezme v najčistejši obliki, ki je tako nedolžna, da jo je greh razstavljati. Samo stojim tam in ljubim. Potem se usedem in hrepenim. In mi je vroče in mi gre na jok in sem polna najčistejšega in sem srečna. In vse mi prehitro mineva. Še bi sedela in opazovala soigralce. In molim, da bi se čas ustavil in mi dovolil, da se naužijem. Naj mi kdo to, prosim, razloži! Saj vem, da je to čar gledališča, ampak tako različna občutenja, ki se mi godijo pri tej predstavi, se mi niso še nikdar. Ne znam je prijeti. Mi ne pusti.

Biblija velja za eno najbolj kolektivnih del, ki – kot je v intervjuju za Dnevnik omenil režiser – omogoča vstop na kateri koli točki. Osnovna besedila so bila sicer, kolikor vem, že vnaprej izbrana – kako pa ste si razdelili posamezne segmente? Vi na primer najprej nastopate kot še precej nedolžna nevesta iz Visoke pesmi, medtem ko imate v Jobovi knjigi popolnoma drugačno besedilo.
Režiser Jernej Lorenci in dramaturg Matic Starina sta že na prvi bralni vaji oznanila, da ju zanimata Visoka pesem in Job. Potem je prišel še Pridigar in Ezekiel in nazadnje še Psalmi.
Prvič sodelujemo skupaj in njuna pot je dokaj nenavadna. Po eni strani je za igralca strašno svobodna, po drugi pa čudno zahtevna. Kot da je ta svoboda stisnjena v tunel, ki ga mora igralec sam kopati brez krampa ali lopate. Občutek, da je tunel lahko tako globok in velik, kot sam želiš, je vsekakor mogočen. A spoznanje, da tvoje delo, ki ti je bilo naloženo in si ga z veseljem opravil, ne ustreza več končni podobi predstave, je boleč. Vloga se rojeva in piše sproti. Igralec je sam sestavljavec svojih monologov, zgolj z besedami, ki so podane v Bibliji, seveda. Tako dobiš občutek, da si ti napisal tisto, kar govoriš, in osebni pristop je v trenutku pristnejši. Fascinantno je bilo, kako različno smo sestavljali svoj puzzle. Stavki so se včasih pri vsakem ponavljali, a so pridobili nov odtenek. Tako smo doma sestavljali sliko svojega slehernika, ki ljubi in trpi, hrepeni in blazni. In rodili sebe v različnih življenjskih situacijah. Vloga pa se je na vajah sproti brisala ali polnila in tako sem včasih dobila občutek, kot da me nekdo reže. Ko je režiser ali dramaturg uvidel, da je nekaj odveč, je zaradi koncepta predstave material odpadel. In to je kar hud udarec za igralčev ego. V mazohistični drži mi ta način ugaja, v zdravozavestni pa me draži. To pa pri meni rojeva reakcijo, ki je lahko pozitivna ali negativna. Kakršna koli že je, je dobrodošla, ker me opominja, da živim. In me opozarja na mojo nečimrnost.

Se je Biblija izkazala za hvaležen igralski material? Na kakšen način ste se z besedilom sploh ukvarjali; kot laiki, kot ateisti, s položaja vernega človeka, s položaja modernega neverujočega človeka?
Ko sem izvedela, da bom potovala po Bibliji, sem bila vznemirjena. Nisem ateist, morda sem panteist, vsekakor pa nisem bila podrobno seznanjena s knjigami, ki so združene v Svetem pismu. In ker sem v zadnjem času spoznala kar nekaj verujočih, ki jih globoko cenim, sem na neki način želela, da me ta študij popelje bližje k Bogu. Da me končno seznani in osvoji. Da popustim, se predam in umirim. Da dojamem. Sprejmem ali dokončno zavržem. Pa ne vem, ali sem se na tej točki kam premaknila. In tega ne jemljem kot poraz. Kajti naš namen ni bil spreobrnjenje ali kazanje s prstom. Pravzaprav sploh ni bilo razčiščevanja in razpravljanja o tem, ali Bog obstaja. V teh božansko lepih besedilih On je in z Njim in preko Njega poteka dialog. Dialog med človekom in Gospodom. In če je On v človeku, se dialog spremeni v monolog in samoizpraševanje je za vsakega hrana za dušo. In najbrž ni človeka na zemlji, ki se ne pogovarja s samim s seboj, potemtakem govori z Njim. "Zavozlana logika," bi rekel Zlodej (smeh).
In če je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, potem gre za osebno izmenjavo med Njim in nami. Kako lahko potem Bog reče: "Ali si opazil mojega služabnika Joba? Boji se Boga in se varuje hudega."
Kakšnega služabnika! Jaz nisem nikogaršnja služabnica! In zakaj je bogaboječnost nekaj lepega? Bogačuječnost razumem, bogaboječnost pa je nekaj slabega. Saj če se človek nekoga boji, mu ne more ne zaupati, ni iskren, ima manjvrednostni kompleks, skratka, vse narobe. Nadalje ... zakaj se nekomu lahko godi krivica? Ta najbolj boli. Zakaj Bog ne ukrepa in ne reši? Zakaj dopusti vso grozo, ki jo trpijo nedolžni? Kaj pomeni biti ponižen? In kaj pomeni biti hvaležen? Sploh znam biti ponižna? Tako se je valilo po mojem telesu in duši in premetavalo me je od čudenj nad vsakdanjo samoumevnostjo menjavanja sonca in lune pa tja do dolgega zrenja v zenico svojega otroka, češ kdo in od kod si.

Biblija je pravzaprav že od vsega začetka knjiga 'nasvetov' in 'navodil', ki skuša utrditi skupnost in jo tudi urediti. Od vseh naukov, ki jih v sebi nosi, ste v predstavi najbolj izpostavili napuh in nečimrnost ...
Ne vem, če. Izpostavili smo ljubezen in obup. Predsmrtno grozo in neskončno milino predaje. Izpostavili smo narcistično nečimrnost in čisto misel življenja. Izpostavili smo svoj obstoj. Tukaj in zdaj. In za veke vekov.
Najbližja razlaga te predstave bi bil esej Valèra Novarine "Opravimo enkrat za vselej s posvečenostjo", v katerem avtor genialno razloži razliko med posvečenostjo in svetostjo. Posvečenost omejuje in zapira, hromi in začrtava krog okoli tistega, kar imenujemo Bog. Preprečuje vstop vsem ateistom in nepokorjenim nečistnikom in pripušča samo posvečene, zveste in verne. Svetost pa kliče k vstopanju in je stvar duha.
Posvečenost je prepoved in zapiranje, svetost pa je nikogaršnja last in je nasprotje zaprtosti. V Svetem pismu beseda posvečenost ni izgovorjena. Svetost najdemo na vsaki strani. Vse nas kliče, da se prepustimo veri Mnogoterih knjig. Vse nas vabi k izmenjavi z Bogom skozi govor, molk, skozi meso in dih.

Prvi del predstave temelji predvsem na pripovedi, kar za igralce pomeni, da je izpostavljena predvsem dikcija, za gledalce pa, da Biblijo dejansko poslušajo. Besedilo prodre do občinstva na miren, nezaznamovan, obenem pa zanimiv (nikakor dolgočasen) način, kar je predvsem zasluga igralcev. Je bilo to obsežno besedilo velik izziv?
Ljubim igralski ansambel Drame in resnično mislim, da je naše podajanje besedil, ne samo dikcijsko, temveč tudi interpretativno, na zavidljivi ravni. Zame je v predstavi vrhunec igralske interpretacije Psalm, ki ga poda Aljaž Jovanović. Njegova preprostost izvedbe, obenem tako mila in neposredna, srhljivo preprosta, me vedno osupne. Zdi se mi ključ za izvedbo celotne predstave.

Drugi del predstave se izrazito razlikuje od prvega, v njem je precej več koreografije, pa vseeno – koliko pozornosti ste v prvem delu namenjali telesu, natančneje telesnosti, ki v vašem delu niti ni (vidno) izpostavljena?
Prvič sem sodelovala tudi s koreografinjo Kajo Lorenci in bila navdušena. Njen pristop je nekoreografski. Upam, da to ni žalitev, ampak pod koreografijo si predstavljam gibanje, ki je natančno določeno in naučeno. Tukaj pa o tem ni bilo ne duha ne sluha. Vse je potekalo tako preprosto samoumevno in kot tako se je nalagalo v moje telo in dušo. Zato pravim, da to ni koreografija, ampak tipanje notranjih organov. Dam primer, da boste razumeli. Najprej smo drug drugega lepo zmasirali, se malo pohecali in sprostili, potem pa je Kaja čisto mirno predlagala, da naj dihamo, ampak tako, da ne vdihnemo in izdihnemo do konca. Kot da nam je nekdo prepovedal konce in začetke diha. In tako smo lepo v miru stali v krogu in plitvo in zaporniško dihali. Kaj vse je ta naloga sprožila v moji notranjosti! Kakšna utesnjenost in občutek groze! Mislila sem, da bom zblaznela. Resnično. Videla sem pekel, in to je bil tudi Kajin namen. Bila sem popolnoma nesvobodna in v odhajanju. Job bi rekel, da odpoveduje. Ali pa naše gazele. Nastalo je neko čudno samosvoje skakanje in stopicanje, ki je bilo ljubko in duhovito in naselila nas je ljubezen, ki preplavlja Visoko pesem. Tako je neki mali ostanek tega giba nosil moški del te pesmi in nežni prikaz ljubljenja, ženske pa smo zgolj trepetale in se topile (smeh). Gibanje treh Jobov v kupu pepela je nastalo spontano in najbrž prav tako tudi telesna masa Ezekiela. Nisem bila na njihovih vajah, lahko, da se motim, ampak Kajin dotik je bil zelo neslišen in obenem močan.

Se vam zdi, da sta bila dva meseca priprav za uprizoritev Biblije premalo?
Prepričana sem, da ste že pri vprašanju vedeli odgovor (smeh). Če mesece spremeniva v leta in če odstraniva vse obveznosti, ki nam jih narekuje življenje, potem bi modrina kurjačevih oči na plakatu za to predstavo dobila globino morja in ostrino neba. Ampak to so le pobožne želje in nečimrnost.
Kajti človek je le najemnik na zemlji.
Njegovo telo je obdano s črvi in prsteno skorjo. Koža se grbanči in razpada.
Življenje je le dih.
Duša hrepeni po zadušitvi. Raje ima smrt kakor kosti.
Kje je torej upanje?