Postala je sinonim za nastop "nove" - a ne nujno mlade - generacije cineastov, ki s seboj prinaša nove ali vsaj prenovljene formalno-idejne koncepte filmske ustvarjalnosti. Tako smo bili v zadnjih dveh desetletjih na primer priča novemu valu iranskega, grškega in romunskega filma.

A prav pri zadnjem se stvar zaplete. Namreč, da določen pojav lahko poimenujemo val, mora imeti svoj začetek, vrhunec in neizbežno tudi konec. Tega pa pri romunskem novem valu, ki se je začel dvigovati leta 2004 (s canskim zmagoslavjem kratkega filma Trafic v režiji Cătălina Mitulescuja) in s filmi, kot so Smrt gospoda Lazarescuja, 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, Policist, pridevnik ter številnimi drugimi, kmalu dosegel vrhunec, ni in ni videti na obzorju.

Še več, rekli bi lahko celo, da s filmom Bravo!, tretjim celovečercem 40-letnega Raduja Judeja, ta val v sebi doživlja celo samosvojo podvojitev. Skratka, opraviti imamo z novim novim valom romunskega filma. Vsakdo, ki je le malce pobliže sledil osupljivemu zaletu novega romunskega filma, bo namreč zlahka opazil, da Bravo! v ta idejno-formalni kontekst vnaša novost. Če je bilo za večino del romunskega novega vala značilno, da so praviloma umeščeni v sodobnost in da njihov vzvratni pogled seže najdlje do polpretekle zgodovine, pa nam Jude tokrat ponudi pravo zgodovinsko dramo.

Njegova zgodba o žandarju Costandinu in njegovem mladoletnem sinu, ki se odpravita "na lov" za pobeglim romskim sužnjem Carfinom, je umeščena v prvo polovico 19. stoletja, Jude pa se pri tem ne ustavi: če je bil za dozdajšnja dela romunskega novega vala v pretežni meri značilen izrazito realističen register, ki se je le redkokdaj poigraval s konvencijami posameznega žanra, pa imamo tokrat opraviti z domiselno reinvencijo vesterna!

Seveda velja gledalca na tem mestu opozoriti, da naj nikar ne pričakuje romunskih kavbojev in Indijancev, revolveraških obračunov točno opoldne pod žgočim vlaškim soncem in podobnih stereotipov žanra. Pa vendar o tem, da gledamo samosvoj vestern že od samega uvodnega prizora naprej, ni nobenega dvoma. Bravo! se namreč začne v maniri največjih klasik žanra: z osamljenima jezdecema, ki po od sonca ožgani pokrajini preganjata domnevnega zlikovca. Kljub temu se Judejev film pravzaprav sploh ne oddalji od siceršnjega idejno-tematskega horizonta romunskega novega vala. Jude pravzaprav njegove tendence le domiselno osveži in celo potencira.

Z obratom v bolj oddaljeno poglavje romunske zgodovine se ne odreče refleksiji aktualnih družbenih anomalij. Prej nasprotno. V njem išče primarni izvor teh – v prvi vrsti netolerance na nacionalni ravni ter družbenih stereotipov, ki so vzrok za stigmatizacijo določenih družbenih skupin – in hkrati obuja spomin na tabuizirano in zavestno pozabljeno obdobje romunske zgodovine. K temu dodajte zadržani, a žmohtni humor, izjemno režijo množičnih prizorov in osupljivo črno-belo fotografijo in kmalu se bo vsak gledalec zavedel, da gleda sodobno klasiko, pravo malo mojstrovino.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 1. programu Radia Slovenija.