Ob knjigi je pri Založbi kakovostnih programov Radiotelevizije Slovenija (ZKP RTV) izšel še istoimenski digitalni album.

Žanrski pregled glasbe iz osemdesetih let
Pisatelj, scenarist, publicist, prevajalec in grafični oblikovalec Žiga Valetič je s to knjigo postal še glasbeni komparativist slovenske popularne glasbe iz osemdesetih in v njej storil tisto nezaslišano – v istem dahu je zaobjel vse žanre ere: pank, novi val, heavy metal, hard-core, industrial, etno, eurodisco, domačijski pop in domoljubni rock.

Domačijski pop
Žanrsko je vpeljal izraz domačijskega šlagerstva, kamor šteje skupine in posameznike, kot so Don Juan, Marjan Smode in Zlatko Dobrič, iz katerih so se glasbeno rodili Tanja Žagar, Saška Lendero in Werner. Skozi zgodbo o takratnem razvoju tehnologije in političnih spremembah pripoveduje o tem, kako je vzbuhnil žanr domačijskega popa in kako se njihov pojav prepleta s koncerti Pankrtov, s tehnološkimi novostmi in političnimi razmerami.

Ne leksikon, ampak zgodba
Knjigo je podnaslovil Zgodba slovenskega pop-rocka v času, ko je popularna glasba krojila podobo (in usodo) sveta, kar sporoča, da delo ni leksikon, ampak (subjektivna) pripoved o tistem času. To pa ne pomeni, da v 300-stranskem esejističnem popisu albumi, citati in popreference ne švigajo skozi stavke. V njej lahko najdemo 160 izvajalcev (zbrani so tudi na obknjižnem seznamu predvajanja na YouTubu), ob to pa je priložil še seznam "osebnih top 80 albumov" in seznam "albumov prvencev 1990–2010".

Ni pa v knjigo vložil imenskega kazala, saj si želi, da bi "bralec prebral celo knjigo, ne le odstavkov o posameznem bendu", je povedal v pogovoru z Dijano Matković na včerajšnji predstavitvi knjige v prostorih Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (SIGIC).

Kaplja čez rob v pozitivnem smislu
Zgodbarskega popisa pop-rocka v osemdesetih, ko je "občinstvo moralo na novo definirati svoj okus", se je lotil v samozaložbi – vnaprej ni vedel, kako debela bo knjiga ali koliko časa bo trajalo, da jo dokonča. Sprva je mislil, da bo napisal 100-stranski esej o občutkih ob ogledu dokumentarnega filma o Simoni Weiss z naslovom Lahko noč, ljubezen moja, ki je bil zanj "kaplja čez rob v pozitivnem smislu". Tam je bil namreč obravnavan "le fenomen, ne pa tudi glasba".

Iz tega se je razvila ideja o zgodbi celotnih osemdesetih skozi pop-rock, skupaj s prepričanostjo, da bo zgodbo osemdesetih izdal v samozaložbi, če se mu nihče ne pridruži. Že pred 15 leti je poskušal zbrati skupino piscev, ki bi napisala antologijo slovenske popularne glasbe. Zataknilo se je pri denarju - tokrat je bil odločen, da knjigo izda ne glede na sredstva.

Med Dolgcajtom in Simono
V uvodu zapise, da "nekdo enostavno mora ovrednotiti, kaj se je dogajalo v osemdesetih letih, v tistem vmesnem obdobju med ploščo Dolgcajt (1980) in ploščo Simona (1987). Današnja scena namreč daje vtis, kot da se ni dogajalo nič drugega." Sam osemdeseta v knjigi opiše kot čas, ko je v pop vdirala "neobrzdana in neukročena subverzivnost".

Na predstavitvi je povedal, da ima specifična alternativna scena v Sloveniji močno kritiško zaledje, pop-rocka pa se resno ne obravnava. V njegovi kritiški obravnavi popularne glasbe so vrednost prepoznali SIGIC, koncerti.net in Zveza sindikatov vseh glasbenikov (ZSVGS), Marko Vuksanović, frontman in baskitarist zasedbe Avtomobili, pa je knjigi na pot napisal komentar, ki je natisnjen na živo rumenem zavihku.

Katalogi Založbe kaset in plošč
Projekt se je razširil tudi glasbeno, saj je ZKP RTV v sodelovanju z njim prejšnji petek izdal digitalni album. Valetič je pesmi za album izbral iz preteklih katalogov ZKP-ja, ko se je ta še imenoval Založba kaset in plošč. Pisec knjige in kurator digitalnega albuma pravi, da si želi še znova združenih bendov iz knjige, vrnitev osemdesetih v obliki skupnega koncerta.

Popularna glasba Valetiča pretresa že z vidika, kako mlada je. Vzpostavi se šele z Elvisom Presleyjem leta 1955, kar pomeni, da "so vsa glasbena vesolja nastala v samo 60 letih". S knjigo se je zakopal v lastno otroštvo, v katerem je od sedmega leta dalje poslušal pop-rock, rezal iz časopisov slike, ob sobotah oblikoval svojo lestvico naj pesmi in presnemaval kasete.

Vsak je sam
To je bil čas, ko so mladi prvič s slušalkami hodili po cesti, čeprav so se v Sloveniji "mladim Američanom sprva posmehovali", to so bila leta "mladih, optimizma in prelomnih glasbenih trenutkov, ko je popularna glasba napovedala politične spremembe". V sam začetek knjige denimo postavlja bend Hazard in njihovo pesem Vsak je sam, ki po njegovem mnenju že poje o samoti Sloveniji, ki prihaja.

Obenem pa so 80ta: desetletje mladih tudi zgodba o "starejših bratih" Valetiča, o fantih, ki jih je kot mladostnik občudoval in za njimi "capljal". Rojen je namreč leta 1973, tako da je bil v času prebujanja osemdesetih še deček.

Knjiga o nas
Zgodba je nastala iz oboževanja in teoretske nuje. V knjigi zapiše: "To je knjiga o nas, o takratnih albumih, pesmih in izvajalcih in o tem, zakaj se ob poslušanju slovenskih radijskih postaj še danes lahko zdi, kot da smo obtičali v prejšnjem stoletju. In tudi o tem, kako se premakniti naprej."

Knjig o slovenskem pop-rocku tako rekoč ni - Valetič se tako lahko opira le na redke knjige, ki obravnavajo zgodovino slovenske zabavne glasbe, med njimi so denimo Dueti Mihe Štamcarja, obenem pa ugotavlja, da so v osemdesetih "množični mediji tematizirali tako rekoč vso kulturo, ki je zanimala ljudi". Tako je z analizo revij tistega časa, predvsem dveh, Stopa in Glasbene mladine, lahko našel ogromno podatkov, predstavljenih v knjigi.

Nikoli več, prej pa sploh ne
Njegov namen "ni bil namen pisati nostalgično, ampak pokazati, kako se je pop-rock vzpenjal v Sloveniji". Desetletje mladih določa poseben fenomen: to je bil "čas Titove smrti, ko oblasti in odrasli niso vedeli, kam". "Avtoritete so izginjale. Mladi so se s svojimi bendi pojavljali na televiziji, radiu, v časopisih, stari so bili od 15 let naprej. To se ni ponovilo nikoli več, prej pa sploh ne," kot največjo posebnost desetletja izpostavlja Valetič. Nepredstavljivo za današnje razmere se mu zdi, da so takrat štirinajst- in petnajstletniki nastopali, napovedovali politične spremembe, med njimi denimo člani skupin Buldogi in Videosex.

Prav Videosex zanj najbolje opisujejo desetletje, ker so pionirski in obenem tipični za osemdeseta v žanrskem smislu. "Bili so najstniki, malo darkerski, malo pop, malo alter, malo mainstream, tipično za 80. leta sintesajzerski in opremljeni z ritemmašinami," je razložil na predstavitvi in dodal, da so bili zaradi naštetega njegova edina izbira za naslovnico knjige.

Konec s pojavom zgoščenk
Knjiga se začne v šestdesetih in sedemdesetih kot napoved desetletja mladih in sklene konec osemdesetih: "V družbenem smislu so se osemdeseta končala s padcem Berlinskega zidu, z menjavo političnega sistema in vojno na Balkanu. V popkulturnem smislu pa so se končala s pojavom zgoščenk", pojasnjuje in dodaja, da so se glasbeno osemdeseta po njegovem mnenju končala s kompilacijo Nova vremena skupine Buldožer in Bloodylony benda Miladojka Youneed.

V zadnjem poglavju Valetič že grobo popiše uvod v devetdeseta, desetletje, ki svojo zgodbo še čaka. "Ob koncu desetletja je polagoma prišlo do menjave nosilcev zvoka, saj so vinilke in kasete nadomestile zgoščenke, v vmesnem času pa se je z inštrumenti in mediji spečalo nekaj najstniških generacij, ki so bile po eni strani nedolžno zazrte proti Zahodu, še bolj nedolžno pa so ljubile svojo širšo domovino – Jugoslavijo."

Tudi avtor filmov
Žiga Valetič je bil sicer leta 2013 z romanom Optimisti v nebesih nominiran za nagrado Mladinske knjige modra ptica. Publicistična besedila s področja popularne kulture in umetnosti piše za revijo Bukla, Ekran, Odzven in Viva. Je avtor dokumentarnih filmov o slovenskem stripu Ko črte govorijo, o časopisu Pavliha z naslovom Burkež Pavliha in o edincih z naslovom Svet edincev - vsi so nastali v produkciji RTV Slovenija. Dejaven je tudi kot scenarist za igrane filme - v soavtorstvu z Miho Knificem je napisal scenarij za celovečerni igrani film Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo, ki je prav tako nastal v produkciji RTV Slovenija.

.