Sogovornik se je na položaj povzpel leta 2010 še kot kandidat LDS-a, potem pa je v slogu številnih lokalnih politikov ustanovil svojo listo in z njo povedel tudi leta 2014. Ves ta čas v novogoriškem mestnem svetu ni vzpostavljene formalne koalicije, kljub temu pa je z dovolj posluha za različne interese mogoče marsikaj izpeljati, je povedal, dodajajoč, da bi si tak duh za zgled lahko vzela tudi državna oblast.
Med drugim se je v intervjuju zavzel za lastniški izstop države iz Hita, "nujno ustanovitev" regij, predstavil pa je tudi nove načine, skozi katere se poskušata nova in stara Gorica polagoma povezati v celoto.

Številna slovenska mesta so stara tisoče let. Nova Gorica je nedavno praznovala šele 70. obletnico. Mladost je posledica nasilne ločitve po 2. svetovni vojni, ko je nekdanje središče lokalnega življenja ostalo na drugi strani. Koliko je to dejstvo še bolečina tukajšnjega življa? Je duh izgube še prisoten ali pa skozi evropsko povezovanje izginja?
Dejstvo je, da smo takrat izgubili pomembno gospodarsko, kulturno in izobraževalno središče. Posledično je začelo nastajati novo mesto kot protiutež takratni Gorici po pariški mirovni konferenci. To mesto je nastalo v zanosu ali pa na krilih brigadirk in brigadirjev. Takrat je bila želja in odločitev, da postane, kar danes tudi je: regijsko središče Goriške oziroma Severnoprimorske statistične regije. To funkcijo tudi ima. Nova Gorica ima danes povezovalno vlogo znotraj makroregije, Goriške ter nekdanjih šestih občin znotraj regije. Pomembno vlogo ima tudi v čezmejnem sodelovanju. Ključni mejniki so bili med drugim vstop v Evropsko unijo in padec schengenske meje, ki je sodelovanje samo še okrepil. Dejstvo je, da je Nova Gorica branik slovenske kulture na zahodni strani meje. Hkrati je to območje multikulturno in to je prednost našega mesta, ki z vstopom v Evropsko unijo gradi svojo prihodnost v čezmejnem sodelovanju. Čeprav je "stara dama", se Gorica zaveda, da lahko samo s skupnimi projekti naredimo preboj. Iz leta v leto in tudi čez desetletja se bo sodelovanje samo še krepilo. Obstaja obojestranska želja politike in tudi ljudi, da se ta prostor vse bolj poveže, da se določene naložbe ne podvajajo, ampak da se gradi skupaj. Zato je nastalo tudi Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje, ki mu sam rečem čezmejni laboratorij sodelovanja. Združenje je prejelo 10 milijonov evrov za skupne projekte, ki so razdeljeni na področja zdravja in sociale ter infrastrukture, kar pomeni gradnjo kolesarskih, peš poti. Združenje hkrati že snuje projekte za prihodnost, ko je postavitev posebne ekonomske cone za čezmejno sodelovanje. To je seveda samo eden od projektov.

Hkrati ne smemo pozabiti, da igra pomembno vlogo tudi slovenska manjšina v Italiji, ki je vedno stremela k čim večji povezanosti. Sodelovanje se ni začelo z vstopom v EU ali padcem meje, temveč sega precej dlje v preteklost: med kulturnimi domovi, raznimi institucijami ... zgodovina čezmejnega sodelovanja je bogata. Danes opažamo – predvsem pri mladih: noben problem.

Ravno ta vidik me zanima, koliko je bolečina iz preteklosti še živa oziroma koliko jo razkraja vsakodneven, praktičen stik s sosedi. Kaj vi opažate?
Naloga politike je, da vzpostavlja dobre čezmejne odnose. Da sodelovanje krepi. To daje tudi signal prebivalcem tega prostora, da lahko s povezovanjem delamo korake naprej. In ta, kot sami pravite, bolečina – sam jo dam v narekovaj –, je veliko manj prisotna, kot se morda komu zdi. Zagotovo je med mladimi precej manj prisotna kot pri starejših generacijah. Ne prenaša se naprej.

Hkrati je rezerv še veliko: v smislu spoznavanja drug drugega, spoznavanja prostora, predvsem sodelovanja med mladimi, učenja skupnega jezika. Prav na podlagi tega je nastala naša ideja o kandidaturi za Evropsko prestolnico kulture (EPK). Ker kultura, čeprav smo si različni, nas lahko poveže. Zato je glavna točka naše kandidature prav čezmejno sodelovanje ... pa tudi vloga Nove Gorice, da poveže vso regijo od izvira do izliva reke Soče z vsemi pritoki na področju kulture in kulturne dediščine, ki je seveda povezana tudi s turizmom in gospodarstvom.

Med Goricama je skupni trg, Piazza della Transalpina ...
... Trg Evrope ...

... ki je pač neka površina, na kateri se kaj veliko ne zgodi. Simbol nečesa skupnega, ki je obenem večino časa tako rekoč prazen.
Ta trg ima velik simbolni pomen, ker povezuje dve mesti in dve državi. Nam, ki živimo v tem prostoru, se zdi samoumeven. Hkrati pa ta trg – tak, kot je danes – pritegne veliko število turistov. Izjemno jim je zanimivo, da lahko z eno nogo stojijo v Italiji, z drugo v Sloveniji in prosto prehajajo čez mejo. Prizadevamo si za kolesarsko stezo po sosednji Kolodvorski ulici, v okviru projekta EZTS GO. S tem območjem je povezana tudi kandidatura za EPK. Smo v fazi pogajanj, da naredimo preskok in gremo v mednarodni arhitekturni natečaj, s čimer bi se obe mesti pozicionirali na svetovnem zemljevidu arhitektov. Z natečajem bi uredili trg. Moram sicer povedati, da bo trg še predtem dobil začasno ureditev. Z obeh strani ga bomo izpraznili avtomobilov in postavili količke z razsvetljavo. Z dolgoročno ureditvijo pa bi postavili nekaj, kar bi v prostor privabilo veliko večje število turistov kot zdaj. To je naša želja.

Čeprav se ne zdi, sta Gorica in Nova Gorica velik simbol čezmejnega sodelovanja, kar dokazuje dejstvo, da smo na Evropskem tednu regij in mest v Bruslju gostje vsako leto. Razlagamo jim našo zgodovino ter prihodnost. Fascinantno je, kako debelo gledajo ljudje iz Bruslja in se čudijo, kakšna meja je bila ter kakšna je danes in kako sodelujemo. To je prav v duhu Evropske unije, ki podpira notranja sodelovanja.

Evropska unija je bila zasnovana točno s tem namenom: da se gospodarsko tako poveže in se v toku vsakdanjega življenja tako preplete, da bi postali fizični konflikti preveč kontraproduktivni, posledično pa tudi vojne, s katerimi je bila celina v preteklosti prepredena. Zanima pa me še kakšen konkretnejši primer sodelovanja med občinama. Morda na področju zdravstva? Kako lahko Gorica in Nova Gorica kombinirata zmogljivosti?
Začnimo z infrastrukturo. Kolesarske in pešpoti ob meji, v Italijo, čez Sočo in navezava na obstoječo kolesarsko pot Solkan–Plave.
Z zdravjem je pa tako: razdeljeno je na več področij. Vzpostavitev centra za zdravje žensk za pred-, med- in poporodno obravnavo žensk z obeh strani. Potem je projekt duševnega zdravja. Projekt avtizma. Pa še projekt skupnega naročanja storitev. Kar je zanimivo, traja nekaj časa in se na zunaj ne vidi, je, da prek združenja prebijamo tudi neke birokratske zaplete, s katerimi se še nihče ni soočal. Združenje je bilo ustanovljeno v Republiki Italiji po italijanski zakonodaji s podporo slovenske in italijanske vlade. Je organ upravljanja in hkrati izvajalec. Kako bo to združenje gradilo kolesarske poti na občinskih zemljiščih? Z našimi ministrstvi smo kar nekaj časa usklajevali, in tudi našli rešitve. To je model za naprej, v katerega smo vložili ogromno dela. Na področju zdravja pa se bodo morale spremeniti določene uredbe, ki bodo prilagojene Evropski uniji, tako da nas čaka še precej birokratskega dela.

Je končni cilj, da pride občan ene občine na drugo stran in brez težav dobi zdravstveno storitev, kot bi jo na svoji?
In obratno ... Gorica ima ogromno prazne infrastrukture, tudi zdravstvene. Nekdanja bolnišnica ima 30.000 kvadratnih metrov praznih površin. Že pred časom sem povedal in še vedno trdim, hkrati je to tudi izziv za prihodnost: ta prostor bo napredoval tudi v mentaliteti in razmišljanju ljudi, kadar bomo snovali skupne projekte, ne glede na to, ali bodo v Gorici ali v Novi Gorici. Da se bo program avtizma odvijal v Gorici za obe mesti in ga bomo vzeli kot skupnega. To bo izjemen preskok in to je zame osebno velik izziv.

Zagotovo je danes na naši strani večja pripravljenost in vera v to, da je to mogoče, kot na italijanski. Hkrati pa po mojih opažanjih tudi italijanska stran vedno bolj razmišlja v to smer. Na usklajevanju za natečaj EPK je župan Gorice dejal, da so napisi na Goriškem gradu sicer v angleščini, italijanščini, mislim, da tudi v furlanščini, da pa bodo dodali tudi slovenski jezik. Ne zaradi golega čezmejnega sodelovanja, ampak zaradi spoštovanja kulture. Ko goriški župan to izjavi, daje signal, da se stvari premikajo v pravo smer. Takšne stvari se prebijajo skozi leta in desetletja, ne čez noč.

To je tisti splošni občutek, duh, o katerem sem vas uvodoma spraševal. Torej so na italijanski strani bolj zakoreninjeni kot pri nas?
Da.

Koliko se to čuti na splošno pri projektih?
Pri projektih nasploh nam je uspelo to razmišljanje prebiti. Tudi dejstvo, da smo naredili prvo skupno sejo treh občinskih svetov Gorice, Nove Gorice ter Šempetra - Vrtojbe. To je bil velik korak in lokalna politika se je tudi seznanila s temi projekti. Tako želimo nadaljevati pri Evropski prestolnici kulture. Formalno smo mi kandidati za leto 2025, hkrati želimo imeti Gorico ob sebi, ker se zavedamo, da je ta prostor z vidika kulturne dediščine zelo bogat in se s tem lahko samo krepi. Obenem je to Italijane spodbudilo, da bi bili leta 2020 evropska prestolnica športa. Ne profesionalnega, temveč rekreativnega.

Koliko pa je dejanske koristi od vseh teh Evropskih prestolnic marsičesa, ko se seštejejo stroški in potegne črta?
Največkrat radi gledamo slabe primere. Veliko pa je pri projektu Evropska prestolnica kulture tudi primerov dobre prakse: Bilbao, Gradec ... Sploh zadnji je zgodba o uspehu, tudi s stališča promocije in infrastrukture. Še danes se ta vpliv pozna. Vse je na nas, kako bomo zasnovali ključne projekte, ki bodo pustili pečat tudi po nazivu. Pred kratkim smo se pogovarjali z županom Reke, občine, ki bo nosila naziv leta 2020. Ena izmed ključnih investicij bo obnova nekdanje Titove ladje Galeb. Župan je rekel, da je hkrati dobil kritike in pohvale, ampak tudi neverjetno medijsko pozornost iz cele Evrope. Ta ladja ima 5.000 kvadratnih metrov. Spremenili jo bodo v muzej, restavracijo in prenočitvene kapacitete. To bo njihov glavni "punkt", ki bo tudi kasneje privabljal ljudi v prostor.

In kaj bo glavni "punkt" Nove Gorice?
To je naša želja: nekaj na meji. Zato zdaj arhitekti z italijanske in naše strani pripravljajo projektno nalogo za mednarodni arhitekturni natečaj, da bi na meji naredili nekaj, kar bi pustilo pečat temu prostoru. Sam vem, kaj bi naredil. A svoje ideje iz več razlogov nisem želel dati v javnost; najprej zato, ker bi mi očitali, da je to predvolilno, drugič zato, ker želim, da z natečajem dobimo še boljše ideje. Ker ... vedno je zanimivo, kako ljudje od zunaj gledajo na prostor, v katerem živimo. Včasih nas vidijo drugače, kakor se vidimo sami. Zato je zanimiv naziv, ki ga je Nova Gorica dobila pred dnevi: najlepše urejeno in gostoljubno mesto med srednje velikimi. Se pravi, neodvisna komisija je na ravni države mesto ocenila kot tako. Včasih, če vprašaš kakšnega občana, nima takšnega mnenja. Je pa dejstvo, da je Nova Gorica lepo urejeno mesto.

Lahko poveste kaj več o gospodarskem območju?
Posebna ekonomska cona ni nekaj novega. Mislim, da jih je v Evropski uniji okoli 40.

Meddržavnih, kot je načrtovana vaša?
Meddržavne ni niti ene. Na območju dveh držav in znotraj držav. Kjer država opredeli, da znotraj tega območja znotraj države veljajo posebni predpisi, posebne davčne olajšave za določen segment. Pri nas je izziv v tem, ker bi bila čezmejna, čezmejni teritorij, torej na obeh straneh meje, na območju dveh mest in še Šempetra. Določila bi se območja, opredeljena kot posebna ekonomska cona za določen namen. Za kaj? Moja ideja, ki ne bo nujno uresničena, je elektromobilnost ali zelene vsebine. Imamo proizvajalce električne energije, distributerja, proizvajalce izdelkov, kot je Mahle (nekdanja Iskra Avtoelektrika oz. Letrika, op. a.). Smer je treba še podrobneje definirati. V Sloveniji doslej posebne ekonomske cone še nimamo. Država se mora odločiti in potrditi, da na tem območju veljajo posebne davčne olajšave.

Torej se poskušate na občini o tem še uskladiti, a brez blagoslova države na koncu ne bo šlo.
Absolutno. To je tek na dolge proge, čez noč se ne bo zgodilo. Tako kažejo že dozdajšnje izkušnje. Že samo za ustanovitev Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje, ki se je zgodila leta 2010 ... Če bi mi tedaj dejali, da bo za zasaditev prve lopate potrebnih osem let, ne bi verjel. Gre za dolgotrajen proces, volja in želja je na obeh straneh in samo na tak način bo ta prostor napredoval.

Pred štirimi leti ste volivcem v zameno za oblast marsikaj obljubili. Koliko od obljubljenega ste izpolnili?
Več kot polovico. Vedeti pa moramo, da so se v obdobju 2014–2018 prihodki občin od povprečnin znižali. Nekaterim projektom se je bilo treba odpovedati. Tako je danes razvoj občin v največji meri odvisen od pridobivanja evropskih sredstev. Zato je bila v teh štirih letih naša prioriteta usmeritev v pripravo projektov za pridobivanje evropskih sredstev. Štiri leta smo s sodelavci trdo delali na pripravi raznih strategij, ki so bile podlage za prijavo na razpise in naposled pridobivanje sredstev. Če vključim še sredstva EZTS-ja, smo v tem obdobju dobili 25 milijonov evrov evropskih sredstev, ki se bodo porabili od letošnjega leta do leta 2023. Tu je bil naš največji izziv, saj lahko danes skozi evropska sredstva delaš največje preboje. Pri mehanizmu CTN smo pridobili 11 milijonov evrov, kar v grobem zajema dve območji. Skozi degradirana območja bomo izvedli celovito prenovo Cankarjevega naselja, ki ima 26 hektarov zemljišč. Obnovilo se bo vso podzemno infrastrukturo, nadzemno, skupnostne prostore, kolesarske poti, interventne poti, ekološke otoke. Skratka, vse, kar je pod in nad zemljo. Pred nami je tudi gradnja 25-metrskega pokritega bazena z urejanjem zunanjih površin v športnem parku. Na področju kulture in kulturne dediščine pa je pred nami obnova Laščakove vile.

Potem zaidemo na področje dogovora za razvoj regij, kjer sem kot podpredsednik regijskega razvojnega sveta z ministrom za gospodarski razvoj in tehnologijo podpisal dva dogovora. S tem smo v regijo pripeljali več kot 75 milijonov evrov. Od tega bo Nova Gorica dobila pet milijonov in pol. Namenjeni so za urejanje odvodnje mesta, se pravi Prvomajsko ulico. Največji izziv in hkrati največji gospodarski projekt občine pa je gradnja poslovno-ekonomske cone v Kromberku, kjer smo z lastnimi sredstvi odkupili okoli 5 hektarjev zemljišč in dobili po dogovoru za razvoj regij 3 milijone evrov za komunalno opremo. To bo omogočilo gradnjo več kot 50.000 kvadratnih metrov pokritih površin.

Kaj pa bo s sosednjim območjem propadle industrije (Meblo)?
To je naslednje kislo jabolko, v katero smo želeli že ugrizniti, ampak je lastništvo celotne infrastrukture, cest in vsega pod zemljo zasebno. Če bomo v tem času našli skupni jezik, smo pripravljeni cono odkupiti in jo infrastrukturno urediti. Odkupiti seveda po primerni ceni, ne pa po njihovih pričakovanjih. Prva prioriteta pa je poslovna cona Kromberk.

Naloga župana je, da pri projektih prisluhne tudi predlogom drugih svetniških skupin. Marsikaterih nisem imel v programu, predlagali so jih drugi in smo jih realizirali.

Kakšen primer?
Igrišče, energetske sanacije, participativni proračun, ker so dajali ideje drugi, vodooskrba, dela se cesta Oševljek–Dornberk ... Ogromno majhnih, a za ljudi pomembnih zadev. Tudi zato osem let nimam vzpostavljene koalicije v mestnem svetu. Čeprav je v obstoječem mestnem svetu 16 list in strank.

Izpostavite recimo dva projekta, na katera ste najbolj ponosni.
Največji izziv je bilo končanje centralne čistilne naprave, ki je bila v zaključku prejšnje perspektive največji okoljski projekt zahodno od Ljubljane. Tudi velik organizacijski zalogaj za občinsko upravo, ker je bil projekt vrednoten na 50 milijonov evrov. Ne izpostavljam ga toliko zaradi denarja ali obsega, bolj zato, ker ima velik vpliv na varovanje okolja in narave in ker je investicija v prihodnost naslednjih rodov. Ima tudi pomemben čezmejni vidik. Odplak, ki so prej šle na drugo stran v Gorico, ni več. Kot največji dosežek pa si štejem, da smo v štirih letih pridobili 25 milijonov evrov evropskih sredstev.

Kolikšen je pa novogoriški proračun?
Povprečno 35 milijonov evrov. Imeli smo ga tudi že 50 milijonov, odvisno od evropskih sredstev.

Prej ste omenili zanimiv vidik, da ves ta čas ni nobene koalicije v mestnem svetu. Spet precejšnja razlika od državne ravni, kjer brez koalicije tako rekoč ni delujoče oblasti. Na lokalni ravni se strankarske, vrednotne, plemenske delitve očitno začnejo stapljati. Kakšni interesi potem prevladujejo oz. po kateri mehaniki deluje lokalna oblast?
Preslikava delovanja lokalne politike v Novi Gorici bi se morala odražati tudi na državni ravni. Osebno menim, da je v lokalni politiki pomembno, da damo v ospredje projekte, ki so pomembni za življenje občank in občanov. Jih razporedimo v prioritete, hkrati iščemo dodatne vire financiranja. Zato sem jaz vseh osem let z vsemi 19 krajevnimi skupnostmi sodeloval in jih prosil, naj določijo od ene do tri prioritete, ki so pomembne, da jih realiziramo. Z vso mirno vestjo rečem, da smo v popolnoma vseh krajevnih skupnostih najmanj eno od teh prioritet v vsakem mandatu realizirali. Nekje tudi tri.

Pomembno se mi tudi zdi, da gledamo na enakomeren razvoj mesta in podeželja. Potrebe so seveda različne. Pogosto se zgodi, da so investicije v mestu koristne tudi za prebivalce celotne občine ali pa tudi ožje Goriške. Bazena ne bomo gradili samo zaradi naših občanov, tudi zaradi ljudi, ki živijo na širšem prostoru.

Ko smo že pri enakomernem razvoju, kako kaj Banjška in Trnovska planota? Problematika vodovoda? Vrtec v Grgarju?
Vodovodi tečejo po načrtu, ki ga pripravi javno podjetje Vodovodi in kanalizacije, ki je usklajeno s prioritetami krajevnih skupnosti in hkrati s svetniškimi skupinami. Vodooskrba je ena od prednostnih želja planote. V Grgarju je želja po adaptaciji oziroma izgradnji vrtca, ki se bo zgodila prihodnje leto. Na področju infrastrukture za šolsko in predšolsko vzgojo smo izjemno uspešni, to je ena od prioritet zadnjih osem let. Vsako leto najmanj en objekt ali zgradimo ali saniramo. Letos smo energetsko sanirali telovadnico v Solkanu, zaključuje se telovadnica v Braniku, vrtec v Dornberku, vrtec v Šempasu smo dogradili oz. energetsko sanirali že lani. Zdaj je na vrsti Grgar. Naloga župana je, da gleda občino kot celoto. Je pa res, da so potrebe in želje od ene krajevne skupnosti do druge različne. Hkrati pa se mi zdi dobro, da razumejo, da kakšna krajevna skupnost za kakšno zadevo počaka leto, dve, tri ali več. Krajevna skupnost Osek–Vitovlje ni imela krajevnega doma, pred časom pa smo ga začeli graditi.

Pred osmimi leti ste najviše med svoje cilje uvrstili podporo mladim družinam. Kaj ste dejansko uresničili?
Dejstvo je, da sem prvi mandat nastopil v največji gospodarski krizi. Odkupili smo nekaj stanovanj. Da, zavedam se te svoje obljube. Moja želja pa je tudi bila, na področju gospodarstva vzpostavitev neke cone, kar se uresničuje šele po osmih letih. So stvari, ki se kljub veliki želji in volji ne uresničijo čez noč. Zato lahko rečem, da se bo pomoč mladim družinam na področju stanovanjske politike začela uresničevati v prihodnjih letih. V tem času smo vzpostavili zelo dober odnos z republiškim stanovanjskim skladom, ki ima skupaj z našim skladom željo pridobiti med 70 in 100 stanovanji. Del bo namenjen tudi mladim in mladim družinam. Hkrati pa smo veliko napora za mlade prek Primorskega tehnološkega parka, kjer smo tudi soustanovitelj. Podpiramo vse projekte, ki jih imajo, od projekta Popri, ki je edinstven na področju inovativnih idej mladih že v slovenskem merilu. Usposablja učitelje v osnovnih šolah, da mlade učijo podjetnosti. Hkrati je tehnološki park izjemno uspešen na področju zagonskih podjetij, delavnic sodela (coworking). To področje smo zaupali tehnološkemu parku, ki je eden treh najuspešnejših tehnoloških parkov v Sloveniji.

Z vidika goriškega gospodarstva je zelo pomemben turizem, še posebej družba Hit. Tam imajo krizo vodenja, ki se med drugim kaže v nedavni odstavitvi vodstva. Koliko je tukaj občina kot solastnica soodgovorna?
Odgovornost za vodenje podjetja nosi uprava. Naloga nadzornega sveta in nadzornikov podjetja je, da ne delujejo v interesu lastnikov, ampak v interesu podjetja. Gre za korporativno vodenje. Naloga občine kot lastnika in kot lokalne skupnosti, ki je s podjetjem povezana, je, da sodeluje pri različnih projektih. Tu se že kar nekaj časa trudimo in delamo v smeri sodelovanja na obigralniški dejavnosti. Zato smo tudi tri občine – Ajdovščina, Renče - Vogrsko, Nova Gorica – ustanovile javni zavod za turizem, ki mu bo osnovna naloga povezovanje in sodelovanje s promocijo, tudi Hita in igralniške dejavnosti. Z roko v roki.

Speljali smo nekaj projektov. V Novi Gorici so bili dnevni slovenskega turizma. Poskušamo podpreti čim več konferenc, ki se zgodijo v Perli. Nazadnje so tukaj organizirali projekt briškule ... Naša naloga je, da temu podjetju, tako kot preostalim, ki delujejo na področju turizma, pomagamo pri sami promociji. Hkrati smo v tem času tudi prilagodili, znižali nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč.

Na splošno?
Igralništvu, takrat, ko je bila kriza. Potem se je sicer zgodila tožba in je šlo pač v drugo smer. Ampak na njihovo željo smo takrat znižali ta davek, ki je bil relativno res visok. Je bil pa iz 90. let. Naša želja je, da se vzpostavi kompetentno vodstvo, ki bo razumelo hkrati potrebe okolja in dobro peljalo njihov osnovni posel.

Hit že dolgo opozarja, da se prihodki v igralništvu na splošno nižajo, in zato oblast prosi, naj mu zniža davčne obremenitve, saj naj bi s tem dobilo dodaten manevrski prostor za prilagoditev na spremenjene razmere. Občina je, kot ste dejali, vsaj za nekaj časa znižala eno nadomestilo. Kaj pa druge davčne obremenitve, koncesije ... Ali pa je ta denar, ki pride iz Hita, za oblast preveč dragocen?
Koncesijski denar tukaj ni ključnega pomena. Ključno je, da se podjetje razvija v pravo smer in sledi novim trendom. Najpomembnejše pa je, in to trdim že vrsto let, da se mora lastništvo v podjetju spremeniti. Država se iz tega podjetja mora umakniti!

Država, ne pa občina?
Občina bo obdržala svoj delež, ker je vpeta v to okolje. Lahko je to kontrolni delež. Večinski delež pa, država, in to se je izkazalo v zadnjih letih ... Kaj se dogaja na področju igralništva? Imaš Hit ali pa Casino Portorož, mislim da nekje v državni lasti, hkrati imaš cel kup satelitov v zasebni lasti.

Saloni, ki pretežno črpajo iz obstoječega bazena gostov.
Igralni saloni, ki na račun velikih tudi dobro delajo. Ker imajo manj zaposlenih, manj stroškov za trženje, so bolj fleksibilni, res pa je, da nimajo živih iger.

Država mora biti na tem področju regulator. Ali pa naj se strateško odloči, da bo v to podjetje vložila, sto ali dvesto milijonov evrov. In če danes to vlado, prejšnjo vlado, predprejšnjo vlado, vprašaš, ali je poslanstvo države, da vlaga denar davkoplačevalcev v to podjetje, v njihov razvoj, bo verjetno odgovor ne. Kaj ti ostane? To podjetje prodaj, in to strateškemu partnerju, ki bo imel interes v to podjetje vlagati denar in seveda zahtevati rezultate. Hkrati je potem država tista, ki mora regulirati dejavnost igralnih salonov in igralnic. Zdaj pa v praksi počne to, da je lastnik in tudi regulira. Država mora postati regulator, dejavnost nadzirati in postavljati zelo jasna pravila. To je lahko prihodnost tega podjetja. V nasprotnem primeru bo stagnacija. Ob vsaki menjavi vlade se bo zamenjal nadzorni svet, uprave in tako naprej. In to destabilizira podjetje.

Trend je tudi, da se igralništvo povezuje z drugimi ponudbami oziroma da je del širšega turističnega produkta. Omenili ste že ustanovitev zavoda, ki naj bi skrbel za tovrstno integracijo. Toda ta je že od začetka na neki način prostorsko omejen. Imamo Soško dolino, Vipavsko dolino z vinogradništvom in drugimi raznoliki turističnimi izkušnjami, ki bi lahko še bile povezane v to celovito turistično butaro. Toda sodelujejo le tri občine. Kje je problem? Je zavod slabo zastavljen, ponudba ni privlačna, preveč stane, občine preprosto nočejo sodelovati ...?
Da smo ustanovili zavod za turizem in da smo prebili občinske meje, je bil moj trud že kar nekaj let. Tudi več poskusov je bilo. Najprej šest občin, potem na enem občinskem svetu ni šlo skozi, na drugem je itn. Potem se je zgodilo nekaj, kar se mi zdi ključnega pomena za razvoj turizma v Sloveniji. To sem povedal tudi na Kongresu slovenskih občin prejšnji teden: naša država je dobila po mojem mnenju prvo strategijo na državni ravni, ki ji vsi sledimo. To je strategija razvoja turizma, ki jo je takrat pripravil minister Zdravko Počivalšek skupaj s STO-jem in drugimi deležniki. Slovenijo je opredelila na več destinacij. Mi spadamo pod Mediteran. Znotraj Mediterana pa so razdelili Novo Gorico z Vipavsko dolino, Brda, Kras in tako naprej. Naloga tega zavoda in vseh, ki delajo na področju turizma, je, da tej strategiji sledijo. Tako se bo turizem v Sloveniji še bolj razvijal. In kot sem dejal ob prejemu nagrade v ponedeljek v Portorožu, je to tudi čutiti v sami Turistični zvezi Slovenije in povsod na področju turizma, da so začeli vsi slediti eni strategiji. Znotraj te destinacije pa je naloga zavoda, da produkte poveže v neko celoto. Mi se moramo promovirati kot Slovenija, ki je raznolika, zelena, privlačna. To lahko dosegamo samo skupaj. In zato tudi iz države v te destinacije, ki so opredeljene, prihaja denar. Za digitalizacijo smo se mi zdaj prijavili kot zadnji in država nas je čakala, da ustanovimo ta famozni zavod ... kar ni bilo tako enostavno. In zdaj se bodo te destinacije prijavljale in tako bomo skupaj to peljali. Turizem je izjemno zahtevna panoga, ker je v državi dva milijona turističnih strokovnjakov, ker se vsi spoznamo na to. To je res eno od področij, kjer vsi veliko vemo.

Katera orodja oziroma politike bo imel zavod na voljo? Po domače, kaj bo dejansko počel?
Zavod bo imel svojega direktorja, razpis bo kmalu objavljen, zdaj smo imenovali svet. Imel bo strokovni svet. Svet zavoda bo moral slediti sprejeti strategiji in področju, ki nam je namenjeno, pripraviti jasno strategijo, povezati vse te produkte v eno celoto, osnovna naloga pa je, da bo promoviral Novo Gorico in Vipavsko dolino. Na kratko: povezovanje, promocija, trženje.

Nisem poklican za to, da povem, da je po mojem mnenju številka ena za graditev destinacije zgodovinski turizem, npr. s prvo svetovno vojno. Ali pa gastronomija. To naj stroka na podlagi strategije, ki je sprejeta na državni ravni, opredeli in pelje naprej. Mi pa smo dolžni to finančno podpirati.

S tega vidika je zanimiva tudi ena vaša prejšnja opazka: da krajani navadno ne vidijo vseh lepot svojega širšega domovanja. Potem pa se vsi čudimo, ko se naenkrat v časopisu New York Times pojavi obsežna reportaža, ki polna visokoletečih besed kar ne more prehvaliti Vipavske doline, vodič Lonely Planet nas uvrsti na poseben seznam ... Nekaj nam samoumevnega, normalnega in banalnega je tujcu lahko nekaj čudovitega.
In kdaj se največkrat zamisliš, da je res tako? Takrat, ko greš po svetu. Prodajajo ti neke zgodbe, potem zadevo vidiš in si misliš ... A ni pri nas res lepo? Ampak v vsakdanjem življenju se nam zdijo stvari samoumevne. Drugi ti povedo.

Ali pa greš npr. v Turčijo in hitro poplakneš kakšno tamkajšnje vino z vodo, da se porazgubi mlakužast okus. Naenkrat se zdi tudi sosedovo domače, ki ga poprej nisi ravno cenil, vrhunsko.
In najbrž je bilo tisto vino v tujini plačano z ne vem koliko denarja ...

Še nekaj je nujno nasloviti. Selitev novogoriške univerze. To je bila pereča tema že pred štirimi leti, pa očitno ostaja problem. Kako to, da vam ga še vedno ni uspelo razrešiti?
Jaz sem svojo zavezo izpolnil. V samem programu sem se zavezal, da bom v prostorskem načrtu uredil lokacijo univerzitetnega kampusa in to je storjeno. Univerza je sicer avtonomna in sama sprejema svoje odločitve. Dejstvo je, da univerza denarja za izgradnjo kampusa nima. In ta perspektiva takšnih vlaganj niti ne omogoča. Ko bo univerza imela sredstva, bo občina pristopila in zemljišče komunalno opremila. Ni pa naloga občine, da bo univerzi gradila univerzitetni kampus.

Ali univerza to pričakuje?
Oni imajo svoja pričakovanja. Ampak univerza razume, da ni poslanstvo lokalnih skupnosti gradnja infrastrukture za potrebe visokega šolstva.

Ampak kakšen bo potem končni izid, če se bodo stvari odvijale, kot se zdaj? Se bo pač novogoriška univerza dokončno preselila v Vipavo? Ali bo ostala?
Univerza ima objekt ob Rožni Dolini, ki ga je brezplačno dobila od občine. Jaz si upam trditi, da je Mestna občina Nova Gorica na državni ravni občina, ki je dala največ sredstev za univerzo. Govorimo od občin, ne od države. O usodi bodo seveda odločali sami. Vedo pa, da imajo prostor, kjer imajo možnost gradnje. Na njih pa je, da dobijo vire financiranja, ali od države ali EU-ja. In to mislim, da je tudi vse.

Potožili ste se, da vam je država nižala povprečnino. Nekako je v Sloveniji že navada, da se skoraj vsak proračunski porabnik pritožuje nad prenizkim financiranjem, včasih je to kar pogajalska taktika. Ampak dajmo privzeti tezo, da so občine podfinancirane. Koliko denarja bi morala država nameniti s povprečnino, da se pokrijejo stroški občinskih nalog? In da je regionalni razvoj enakomeren?
Realno, da bi pokrili vse stroške in naloge občin, ki se iz leta v leto povečujejo, bi bila potrebna povprečnina 610 evrov (vlada za leto 2019 predlaga 564,75 evra, op. a.). Včeraj smo imeli pogajanja z ministrom za finance, ki sem se jih udeležil kot predsednik Združenja mestnih občin (ZMOS). Moram povedati, da predsednik vlade, pa tudi minister za finance in za javno upravo, izkazujejo posluh, ker se zavedajo, da so občine in lokalne skupnosti pomembna veja oblasti in pomemben generator razvoja. Da vsi živimo v občinah [smeh]. Moje razumevanje je, da glede na nastop te vlade pred nekaj tedni lahko pogajanja do konca oktobra zaključimo. Da podpišemo dogovor. Ker v preteklih letih te prakse ni bilo. Mi smo seveda zahtevali svoje, vlada pa je kar z dekretom sprejela višino povprečnine. Ni bilo dogovorno. Zaveza ministra za finance in vlade je, da dosežemo dogovor in da prihodnje leto naredimo temeljito analizo financiranja občin. Te želje ne skrivam: financiranje naj se diferencira. Razdeljeno naj bo na mestne občine, srednje velike in majhne. Če mi pogledamo funkcije, ki jih opravljajo mestne občine kot regijska središča, in če pogledamo financiranje z vsemi izravnavami na samozadostne in tiste, ki niso samozadostne, smo mestne občine na repu vseh 212 občin. Po prebivalcu. Zato želimo, da se vloga mestnih občin kot regijskih središč opredeli in se jim tudi nameni več sredstev. V Novi Gorici imamo zaradi dnevnih migrantov, ki pridejo v službo, širše ceste, širše cevi, večjo infrastrukturo moramo graditi, za večje število prebivalcev. Medtem ko pri manjših ni tako. Da ne govorimo o vrtcih, šolah in tako naprej, kjer imamo več objektov, več tega in onega. Zavod in kulturni dom financiramo samo mi, hodijo pa iz Bukovice, recimo. Bazen bomo gradili mi, sicer z evropskim in našim denarjem, hodili bodo pa vsi. Hočem povedati, da želimo neko posebno vlogo. Ne pa na račun manjših občin. Da se prizna, da ...

... v bistvu hočete povedati, da je treba naposled uvesti regije.
Drugo leto naj bi ustanovili delovno skupino iz predstavnikov treh združenj in pristojnih ministrstev, pa naj se res pogleda v drobovje tega financiranja. Hkrati pa je bila ena od rdečih niti našega kongresa slovenskih občin, ki smo ga imeli prejšnji teden, povprečnina. Pa kohezijska sredstva za naprej. In ... regije. To je zelo zahteven projekt. Bil je že en poskus pred več kot desetimi leti. Zahteva napor vlade in hkrati vseh občin. Da se izognemo temu, koliko regij potrebujemo, kje bo katera občina, moramo najprej opredeliti, kakšne naj bi bile naloge regij. Katere pristojnosti naj gredo z občin na regijo in tudi z države na regijo. Pred tem pa je najpomembnejši korak, da se vlada in vse parlamentarne stranke zavestno odločijo, da gremo v reorganizacijo. Brez politične odločitve z vrha je vsak trud zaman. Glede na to, da se nova vlada srečuje s težavami, ki so bolj pomembne kot regionalizacija, dvomim, da bo do tega prišlo. Je pa tudi sam predsednik republike Borut Pahor obljubil, da bo na sestanku parlamentarnih strank in s predsednikom vlade to izpostavil.

Regije bi bile nujno potrebne. Dvomim pa, da bo za to dovolj politične volje. In na koncu se bomo prepirali, kje in koliko jih bo. Tako, kot je bilo pred 10 leti. Pa o imenih, kje bo sedež. Ampak, ukvarjamo se z nečim, kar dejansko že imamo! Imamo enajst ali dvanajst statističnih regij. Moramo se samo enakomerno in naravno porazdeliti in že funkcioniramo. Naša regija, Severna Primorska, funkcionira.

Je pa res, da pride strošek, če sprejmemo odločitev, da država ne financira učne pomoči, seveda na občino. Rečeš, okej, smo vsi za. Da. Kdo pa bo nakazal? Ni zavezujočih sklepov. Pri pridobivanju evropskih sredstev se hitro zmenimo, ko pride denar. Ko je treba dati, je pa veliko teže.