Alojza Rebulo, ki je ustvarjal tudi v visoki starosti, se je med drugim skupaj z Borisom Pahorjem uvrščalo v t. i. tržaško literarno šolo, vendar, kot je pravil sam, ni želel biti "pevec tržaškosti".

Preteklost in sedanjost celotnega sveta
Navdih za svoja dela je iskal v zgodovini, in sicer od biblične dobe prek antike ter srednjega veka do današnjih dni. "A skozi zgodovino vedno odkrivam tudi sedanjost," je ob svojem 90. jubileju povedal za STA. Ob tem je poudaril, da ga zanimata preteklost in sedanjost celotnega sveta, ne le majhnega tržaškega območja.

Alojz Rebula se je rodil 21. julija 1924 v Šempolaju (San Pelagiu) pri Trstu. Sprva je med letoma 1936 in 1940 obiskoval italijansko klasično gimnazijo v Gorici, nato pa jo je med letoma 1940 in 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Pet let kasneje je sledila diploma iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, kjer je študiral tudi arheologijo in angleščino.

Leta 1960 je v Rimu doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu. Tako se je kasneje ta akademik, pisatelj in prevajalec sam skromno predstavljal kot upokojeni srednješolski profesor.

Za njegove prve literarne poskuse veljajo dela, ki jih je napisal v slovenskem, italijanskem in latinskem jeziku, kasneje pa se je italijanščini kot pesniškemu izrazu odpovedal. Nekaj časa se je posvečal poeziji, za katero je bil značilen ekspresionistični slog, kmalu pa se je posvetil skoraj izključno prozi.

Leta 1945 je objavil svoje prvo prozno delo, alegorijo Vedež ob Jadranu, prva zbirka novel, Vinograd rimske cesarice, pa je izšla leta 1956. Že v svojih zgodnjih delih je nakazoval izčiščeno tematiko usode majhnega naroda, vezane predvsem na tržaško slovenstvo, ki jo je povezoval z razglabljanjem o pomenu umetniškega ustvarjanja.

Tematiki umetnosti in narodne usode ter potopisje
Kasneje je nadaljeval v slogu, za katerega je zgodovinskost ozadje, na katero projicira sodobnost, da bi razkril resnico sedanjega sveta in poudaril veljavnost duhovnih vrednot. Njegov pisateljski opus obsega črtice, novele in romane s tematiko umetnosti, slovenske narodne usode na Tržaškem ter refleksivno dnevniško in potopisno prozo. Kot njegova najznačilnejša dela velja izpostaviti romane Senčni ples, V Sibilinem vetru, Divji golob, Jutri čez Jordan in zbirko meditacij Gorje zelenemu drevesu.

Mnoge izmed njegovih knjig je izdala založba Mladika, med njimi so na primer Cesta s cipreso in zvezdo, Previsna leta, dnevnik Iz partiture življenja (1977–1981) in Nokturno za Primorsko, ki mu je prinesel kresnika v letu 2005.

Izkušnja vere, ki ni temeljila na misticizmu
Rebula je veljal za katoliškega intelektualca in je tudi v visoki starosti redno objavljal besedila v rubriki Credo v tedniku Družina, v katerih je načenjal različna eksistencialna in eshatološka vprašanja. Izhodišče mu je predstavljala lastna izkušnja vere, ki pa ni temeljila na misticizmu.

Njegovo duhovno življenje je zaznamovalo romanje v Lurd v 60. letih. Kot je dejal sam, ni tam doživel ničesar mističnega, vendar pa ga je prav takrat nagovorila molitev in stavek britanskega pisatelja Archibalda Cronina: "Vsakdanji rožni venec me je obvaroval pred mnogimi življenjskimi prepadi."

Priznanja in nagrade z obeh strani meje
Od leta 2009 je bil redni član SAZU-ja, prevajal pa je tudi latinsko, grško in italijansko književnost. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi tudi nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado. Večkrat so ga nagradili tudi v Italiji. Med drugim ga je predsednik Giorgio Napolitano leta 2012 imenoval za velikega častnika viteškega reda za zasluge za Republiko Italijo. Slovenska škofovska konferenca mu je ob 90. rojstnem dnevu v letu 2014 podelila najvišje cerkveno priznanje – odličje sv. Cirila in Metoda.

Istega leta ga je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor odlikoval z zlatim redom za zasluge, in sicer za izjemen prispevek k uveljavljanju slovenskega jezika, kulture ter slovenstva v zamejstvu. Takrat so v utemeljitvi med drugim zapisali, da je "kljub dvojezičnosti ostajal neomajno zvest materinščini [...] Kot pripadnik manjšine je bil ponosen na svojo slovensko identiteto. Še danes je prepričan, da je prihodnost Slovencev odvisna od narodne zavesti. Narodne, ne strankarske."

Nadalje pa še, da se je pri "obravnavi vprašanj preteklega in sedanjega sveta poglabljal v stiske posameznikov in naroda, hkrati pa razpiral vprašanja dobrega in zla. Lotil se je tudi politično občutljivih tem, kot so povojni poboji in pritiski nosilcev totalitarnih oblasti na primorske duhovnike".

Prav tako ob njegovem 90. jubileju sta Mladinska knjiga in Cankarjeva založba pripravili simpozij o slovenski tržaški literarni šoli, v sklopu katerega sta bila v ospredju prav Rebula in Boris Pahor, ki se je takrat spominjal: "France Bevk je vodil revijo Razgledi. In prav ta revija je bila skupno glasilo, v katerem sva z Rebulo postavila osnovo za rast osvobojene književnosti, ki je ob nastanku novih pesnikov in piscev rodil današnjo slovensko literarno šolo v Trstu."

Med platnice ujeti dve mladosti in ena ljubezen
Lanskega decembra sta s soprogo, pisateljico in pesnico Zoro Tavčar, prejela častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov (ZNP). Dve leti pred tem je pri Mohorjevi družbi izšla njuna skupna knjiga Dve mladosti, ena ljubezen, v kateri je ujeto pričevanje o odraščanju nekega rodu, o njegovih doživetjih, stiskah, nazorih in tudi pričakovanjih.

Pogled na družbenopolitične razmere
Omenimo še, da je v Jugoslaviji zelo odmeval intervju, objavljen leta 1975 v posebni izdaji revije Zaliv, brošuri Edvard Kocbek: pričevalec našega časa. V tem pogovoru z Rebulo in Borisom Pahorjem je namreč Edvard Kocbek obsodil zunajsodni poboj 11.000 slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji.

Današnjim družbenopolitičnim razmeram v Sloveniji se Alojz Rebula ni čudil. "Navidezen kaos je posledica demokracije," je dejal in opozoril, da boljše rešitve pravzaprav ni, saj je alternativa le ena – diktatura.

Ob njegovem 90. jubileju so se Alojzu Rebuli poklonili tudi v oddaji Pisave, ki si jo lahko pogledate spodaj.