Uvodne besede je v biografiji pisatelja, dramatika, režiserja in scenarista Dušana Jovanovića zapisal Primož Jesenko iz Slovenskega gledališkega inštituta (Slogi) ob njegovem 80. jubileju.
V Beogradu rojeni Dušan Jovanović se je z očetom leta 1951 preselil v Ljubljano, saj sta se starša ločila po 2. svetovni vojni. Študiju angleščine in francoščine ter diplomi v začetku 60. let na ljubljanski filozofski fakulteti je sledil študij režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT).
Med ustanovitelji treh talij
V 60. in zgodnjih 70. letih preteklega stoletja je bil med ustanovitelji Študentskega aktualnega gledališča, Gledališča Pupilije Ferkeverk in Eksperimentalnega gledališča Glej, pri čemer je bil v vseh dejaven kot režiser in uprizoritveni reformator. Angažiran je bil tudi kot umetniški vodja in režiser Slovenskega mladinskega gledališča (1978–1985) in pedagog na AGRFT-ju (1989–2006).
Od groteske in absurda k prodiranju v bistvo konfliktov
Jovanović je režiral dobro tretjino krstnih uprizoritev lastnih dramskih besedil, pa tudi druga, ki so mu predstavljala uprizoritveni izziv; vseh njegovih režij je več kot 90. Njegovo zadnje avtorsko besedilo je iz leta 2013 in nosi naslov Boris, Milena, Radko.
Dramska besedila Dušana Jovanovića iz 70. let (Znamke, nakar še Emilija, Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka ter Žrtve mode bum-bum) določata groteska in absurd, medtem ko je v dramah Osvoboditev Skopja, Karamazovi in –jezero iskal nove postopke v prodiranju v bistvo konfliktov.
Zvrhana malha lovorik, tudi zlatega reda za zasluge
Skozi leta je bil tako za dramsko kot režijsko delo večkrat nagrajen, med drugim s sedmimi Borštnikovimi nagradami za najboljšo režijo in štirimi Borštnikovimi nagradami za najboljšo uprizoritev v celoti.
Je trikratni prejemnik Grumove nagrade in posebne nagrade žirije na Bitefu (1972), pa tudi dobitnik velike Prešernove nagrade (1990) in Rožančeve nagrade (2008). Leta 2009 je prejel zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča.
Pri založbi Beletrina je lani izšla njegova knjiga Na stara leta sem vzljubil svojo mamo, svojevrsten žanrski hibrid eseja, avtobiografije in memoarjev. Jovanović je pisal tudi radijske in televizijske igre in izdal zbirki esejev Paberki in Svet je drama, leta 2011 je izšel tudi njegov pesniški prvenec Nisem.
Za e-razstavo so iz fotografske zbirke v Ikonoteki in iz arhivskega gradiva gledaliških hiš pripravili izbor posnetkov krstnih uprizoritev Jovanovićevih dramskih besedil, nastalih med letoma 1969 in 2013. Izbor sledi kronološkemu zaporedju del, ki jih Amelia Kraigher v delu v nastajanju Perspektive upora v dramatiki Dušana Jovanovića razvršča v šest ustvarjalnih faz. Kot so še sporočili z inštituta, fotografski niz retrospektivno predstavi Jovanovićev obsežni opus še z vizualne plati.
Znan tudi kot kolumnist
Dušana Jovanovića pa širša javnost pozna tudi po njegovem kolumnističnem pisanju. Tako v kolumnah kot v esejih pogosto prepleta gledališče in družbeno realnost, pri čemer ugotavlja, da so meje med obema pogosto zelo tanke.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje