Na eni strani so naprednejši, bolj levo usmerjeni del stranke, večinoma mladi, tisti, ki jih skrbi, kako si bodo v zdajšnjem sistemu privoščili šolanje, stanovanje in zdravstvo, tisti, za katere beseda socializem nima negativne konotacije kot za starejšo generacijo Američanov, ki socializem še vedno povezujejo s časom hladne vojne in Sovjetsko zvezo. (Lanska anketa je pokazala, da danes že kar 40 odstotkov Američanov gleda pozitivno na vsaj neko obliko socializma.)

Na drugi strani so levosredinski demokrati, demokrati, ki še vedno niso mogli preboleti poraza Hillary Clinton na volitvah 2016 in ki Sandersa vidijo kot nekoga, ki je s svojim vztrajanjem v predvolilni tekmi demokratov in razkrivanju hinavščine etablirane levice pripomogel k Hillaryjenemu porazu.

Težko je reči, kje točno dan pred prvimi izbori v Iowi je tekma za demokratsko nominacijo. Še vedno ima prednost pred tekmeci Joe Biden, večinoma na račun stare slave svojega nekdanjega šefa, Baracka Obame.

Američani, no, ameriški demokrati, imajo po treh letih kaotičnega predsedovanja Donalda Trumpa še posebej rožnata očala, ko gre za prejšnjega rezidenta Bele hiše. Obamovega obdobja se spominjajo kot mirnega, dostojanstvenega, da ne rečemo idiličnega – in to kljub temu, da tistih osem let vseeno ni bilo popolnoma brez pretresov.

Sorodna novica Predsedovanje nobelovca Obame: Rekordna prodaja orožja in bombardiranje osmih držav

Obamova retorika je bila sicer res izjemno spravna in diplomatska in kot taka popolno nasprotje razdiralnega Trumpa, a v času svojega predsedovanja je ukazal zračne napade na osem držav, kar sta dve državi več od vladavine Georgea W. Busha, nanizal rekordno število napadov z brezpilotnimi letali, pod njegovim predsednikovanjem so ZDA financirale sirske upornike, od katerih jih je kar nekaj nato prešlo v Islamsko državo, pod njegovim predsednikovanjem so koalicijske sile odstranile Moamerja Gadafija in s tem Libijo pognale v kaos, prav tako pod njegovim predsednikovanjem so se ZDA v Jemnu postavile na stran Savdske Arabije.

Skratka, Obamov ugled, vsaj v zunanji politiki, ni tako brezhiben, kot ga imajo v spominu danes Američani. A ob Trumpu, za katerega se zdi, da je vedno na robu tega, da zaneti tretjo svetovno vojno, se to hitro pozabi.

"Zaspani Joe"

Reči, da Biden ni najbolj suveren v svojih predvolilnih nastopih, je milo rečeno. 77-letni nekdanji podpredsednik ZDA je že, ko ga je Obama izbral, veljal za relativno varno izbiro. Priljuden, s širokim nasmeškom in veteranskim statusom v senatu, brez kakih večjih dram ali polemičnih pobud, ki bi se drastično razlikovale od ustaljene demokratske politike.

A v nasprotju z 78-letnim Sandersom in 70-letno Elizabeth Warren, njegovima glavnima dvema tekmecema za nominacijo, Biden začenja kazati svoja leta. Govori nekoherentno, pogosto se izgublja in neredko kaže znake pešanja spomina. "Sleepy Joe", "zaspani Joe", ga zafrkljivo imenuje le štiri leta mlajši Trump.

In če že vodilni ameriški mediji Bidnovih očitnih pomanjkljivosti ne poudarjajo preveč, verjetno, da ne bi spodkopali njegovih možnosti proti Trumpu, pa si ga bolj privoščijo satiriki, ki se radi spotikajo ob Bidnovo pretirano izkazovanje naklonjenosti z dotikanjem kolegic in žensk na splošno. Lani ga je kar sedem žensk obtožilo neprimernih in nezaželenih dotikov. Biden sam se brani, da je pač politik, ki ima rad stik z ljudmi.

Prva ameriška predsednica?

Da kljub vsemu po javnomnenjskih raziskavah še vedno vodi na zvezni ravni, to bolj kot o njem govori o njegovih protikandidatih, ki so za mnoge preveč skrajni ali pa zaradi takih in drugačnih razlogih ne veljajo za "izvoljive". Pete Buttigieg, nekdanji župan South Benda v Indiani, bi s samo 38 leti in odkrito istospolno usmerjenostjo v primeru izvolitve zagotovo pisal zgodovino. Warrenova bi postala prva predsednica ZDA, mesto, ki ga je imela stranka dolga leta rezervirano za Clintonovo.

Politična stališča Warrenove so v nekaterih pogledih precej bolj radikalno leva od Clintonove (boj proti Wall Streetu, univerzalno šolanje …), zaradi česar so jo leta 2016 napredni demokrati prosili, naj kandidira kot protikandidatka zanje preveč sredinske Clintonove, a Warrenova ni želela v tekmo.

Številni jo zaradi te percipirane naprednosti mečejo v isti koš s Sandersom, spet drugi pa menijo, da je socializem Warrenove, ki je leta 2016 v boju Sandersa s Clintonovo podprla Clintonovo, bolj oportunistični populistični prijem kot kaj drugega. Morda zaradi tega taisti napredni demokrati, ki so pred štirimi leti pozivali Warrenovo, naj stopi v tekmo, zdaj v večini podpirajo Sandersa. Njemu gre v tem segmentu na roke tudi podpora Alexandrie Ocasio-Cortez.

Sanders politično konsistenten

Sandersu zaupajo, ker je eden redkih politikov, ki svojih političnih stališč ne spreminja po vetru in hipnih trendih. Od svojih začetkov v političnem aktivizmu v začetku 60. let do županovanja mestu Burlington v Vermontu v 80. letih, od izvolitve v predstavniški dom kongresa leta 1991 do izvolitve v senat leta 2007 je Sanders vedno nastopal kot napreden politik, bolj neodvisen kot privrženec kake stranke, samooklicani demokratični socialist.

Glasoval je za vse napredne politike, ko so bile te obravnavane še za nedosegljive, in proti Nafti, vojaškemu posredovanju v Iraku, sankcijam za Iran in podobnim pobudam, ki so dobivale dvostrankarsko podporo.

Sanders je neposreden, ni privrženec vljudnostnih kramljanj ali dobrikanj komur koli. Stanj ne olepšuje, ampak preide takoj na bistvo, pa čeprav to bistvo morda večini ne bo všeč. S tem svojim značajem in držo godrnjavega, zlovoljnega strica, ki rad izpostavlja hinavščino in zlizanost Washingtona z velikimi korporacijami, si na Kapitolu prijateljev ravno ne nabira – po drugi strani pa ima prav zato toliko privržencev med običajnimi ljudmi.

"V Washingtonu ga nihče ne mara," je o Sandersu dejala Hillary Clinton v novem dokumentarnem filmu, ki ga bodo predvajali na Huluju.

"Leta je bil v kongresu. Samo en senator ga je podpiral. Nihče ga ne mara, nihče noče delati z njim, ničesar ni spravil skozi," je dejala Clintonova v filmu, naslovljenem preprosto – Hillary. "Bil je karierni politik. Vse je prazna slama, in žal mi je ljudi, da so mu nasedli."

Sanders ji je odgovoril: "Na dober dan me mara moja žena."

Clintonova, ki je večkrat posredno in neposredno okrivila prav Sandersa za svoj poraz proti Trumpu, tudi ni hotela odgovoriti, ali bi podprla Sandersa, če bi bil izvoljen za demokratskega kandidata.

Vzpon Sandersa v anketah

Senator iz Vermonta se v zadnjih tednih kljub sporu s svojo nekdanjo zaveznico Warrenovo glede njegove domnevne pretekle izjave, da Američani ne bodo izvolili ženske za predsednico, v anketah opazno dviga.

V Iowi, ki že tradicionalno predstavljajo prvi pravi preizkus za kandidate, tako po zadnji anketi New York Timesa zdaj vodi s 25 % pred Buttigiegom (18 %), Bidnom (17 %) in Warrenovo (15 %).

Podobno tudi v New Hampshiru, kjer glasujejo le osem dni kasneje. Sandersu ankete merijo 22 %, Buttigiegu 17, Bidnu 15 in Warrenovi 13.

"Sanders utrjuje podporo liberalcev in mu grejo na roke nesoglasja med zmernejšimi predsedniškimi kandidati, ki se gnetejo za njim," so zapisali v New York Timesu ob rezultatih ankete. Ta nesoglasja in razlike so bile opazne med zadnjim soočenjem demokratov sredi januarja, ko so se kandidati udarili med drugim glede zdravstva in zunanje politike. Večer je zaokrožilo še neprijetno soočenje po koncu debate, ko Warrenova ni želela seči Sandersu v roke, češ da jo je na televiziji obtožil, da laže.

Kar nekaj naprednejših demokratov je takrat prestrašilo, da bodo tovrstna pričkanja med kandidatoma, ki veljata za najnaprednejša, spodneslo oba. Nekateri menijo drugače. Tako denimo Elizabeth Bruenig v komentarju v New York Timesu piše, da se bo Bernie, če hoče zmagati, "moral boriti umazano", pri čemer poudarja Bidnove povezave z večjimi lobisti, torej tistimi, ki gredo Sandersu najbolj v nos.

Bruenigova spomni tudi, da edini Sandersov oglas leta 2016, ki bi se ga dalo razumeti kot napad na Clintonovo, ni vseboval njenega imena ali obraza, samo referenco na to, kako Goldman Sachs finančno obvlada Washington. To primerja z Obamovimi oglasi proti Clintonovi leta 2008 – eden je navajal, da bi Clintonova storila vse za izvolitev, drugi, da ne govori resnice, tretji, da je korporativna odvetnica, ki sedi v nadzornem svetu Walmarta.

"Sandersovi napadi so v primerjavi s tem mili. A Sanders si ne more privoščiti blagosti ali kapitulacije. Ključna razlika med Sandersom in podkupljeno, kupljeno, nedemokratično politiko, ki si jo prizadeva strmoglaviti, je njegova največja vrlina in mikavnost. A da bi bila ta razlika kaj več od samo abstrakcije, bo Sanders moral osvetliti kontrast med načinom, kako se on loteva politike in kako se jo njegovi tekmeci," še piše New York Times.

Proti populizmu s populizmom?

In če se vrnemo na izhodiščno vprašanje Boston Globa, ali je Sanders najboljše upanje za demokrate ali njihov največji strah – številni senatorjevi tekmeci opozarjajo, da ZDA nikdar ne bodo izvolile priletnega, prepirljivega levega populista, a Sanders meni, da je njegov tip revolucionarnega naprednjaštva ravno pravi za ta čas. In njegovi podporniki so prepričani, da je Sanders v edinstvenem položaju, da demokratom pribori nazaj Belo hišo z zmago nad Trumpom z njegovo lastno igro – aktivacijo strastne baze podpornikov, zgrajene zunaj tradicionalnega strankarskega sistema.

In čeprav ima Sanders kar nekaj gorečih nasprotnikov, tudi iz vrst stranke, za katere nominacijo se poteguje, pa analitiki tega ne vidijo kot nujno slabo. Kot piše Boston Globe, to, da vermontski senator vzbuja močna občutja volivcev – tako negativna kot pozitivna – dejansko lahko pomeni, da je bolj izvoljiv kot bolj nekonflikten, zmeren, omleden kandidat, ki ljudi sicer ne razburja, a jih tudi vznemirja ne. Kandidat, ki bi nazadnje prav lahko pogorel proti Trumpu, ki ga sicer ogromno ljudi organsko ne prenese, a ima tudi gorečo bazo neomajno predanih privržencev.

Sandersov vzpon sproža alarm med demokrati

Osrednjemu delu demokratske stranke morda ta računica ni najbolj po volji, a ankete in poročila s terena zgovorno pričajo o tem, da če kaj, Sandersu ne manjka gorečih privržencev, predvsem mladih, ki jih je sicer težko zanimirati za politično udejstvovanje, medtem ko je največja Bidnova težava prav ta, da nihče ni zares navdušen nad njim kot kandidatom.

To pa ne pomeni, da Sandersov vzpon osrednjega dela demokratov ne skrbi. Kot piše Washington Post, vodilne demokrate vse bolj grabi panika, da bi Sanders z morebitnimi zmagami na prvih predizborih dobil zagon, ki se ga ne bi več dalo ustaviti.

A hkrati se tudi bojijo, da bi se jim kakršno koli izrazito izpodkopavanje Sandersa maščevalo, zato se, razen peščice pričakovanih negativnih oglasov, še niso zares spravili nadenj.

Če bi Sandersovi podporniki samo zaslutili, da se sestavlja sistematično gibanje proti Sandersu znotraj stranke, bi demokrati s tem tvegali, da si povsem odtujijo to Sandersovo bazo in potrdijo njihove očitke, da je proces "zmontiran", kar so stranki očitali že leta 2016.

Demokrati so se že enkrat ušteli, ko so odkrito favorizirali Clintonovo v boju s Sandersom in ignorirali vihar, ki ga je Sanders dvigal med mladimi in do tedaj apatičnimi volivci. Se bodo še drugič?