Pred kratkim so pri založbi KUD Logos izšli Izbrani filozofski spisi ruskega filozofa religije, iskalca in mistika Vladimirja Sergejeviča Solovjova (1853–1900). Z Uršo Zabukovec, ki je pri prevodu v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi, smo se pogovarjali o njegovem življenju in delu.

Na začetku najinega pogovora je dobro povedati nekaj besed o Vladimirju Solovjovu, saj je v našem prostoru razmeroma slabo poznan. Kdo je bil ta pomembni religiozni mislec, iskalec in mistik iz druge polovice 19. stoletja?
Vladimir Solovjov je živel v drugi polovici 19. stoletja. Umrl je pri rosnih 47 letih, leta 1900. Velja za prvega ruskega sistematičnega religioznega filozofa. Njegova mati je imela poljske in ukrajinske korenine in tudi nekaj judovske krvi. Njegov oče je bil znan ruski zgodovinar Sergej Solovjov, njegov ded Mihail pa je bil pravoslavni duhovnik, ki se je šolal na semenišču, ki je delovalo po vzoru kijevske akademije. Se pravi, da so predavanja potekala v latinščini in pod močnim katoliškim vplivom. In vsa ta zmes, vse te različne etnične in religiozne prvine so zelo vplivale na domišljijo in na podobo sveta mladega Vladimirja Solovjova. V zrelih je letih je namreč ustvaril sistem teokracije. Solovjov je študiral najprej zgodovino, a je ni dokončal. Potem se je preusmeril na naravoslovno fakulteto, končal pa je na filozofski fakulteti, na kateri je končal magistrsko nalogo z naslovom Kriza zahodne filozofije: proti pozitivistom, ki jo je potem nekaj let pozneje dopolnil z doktorsko nalogo Kriza abstraktnih načel. Potem je začel predavati na univerzi. Odšel je tudi na študijsko potovanje v London, kjer je raziskoval mistične in gnostične spise.

Po vrnitvi v Rusijo je nastopil z javnodostopnimi Predavanji o Bogočloveštvu. To je verjetno njegovo najbolj znano in vplivno delo, v katerem je razvil že vse svoje glavne pojme, ki so pozneje vplivali na rusko religiozno filozofijo. Potem se je začelo njegovo drugo obdobje, ki mu nekateri raziskovalci pravijo utopično. V tem obdobju je razvil idejo o teokraciji, se pravi, o nekakšnem Božjem kraljestvu na zemlji. Pri založbi KUD Logos načrtujemo drugo knjigo Solovjovovih spisov, v kateri bodo zbrani prav ti spisi o krščanstvu in Rusiji, njegova vizija univerzalne Cerkve. V 90. letih je Solovjova ta ideja teokracije razočarala. Ko je nastopila v Rusiji huda lakota, je videl, kako je država nesposobna zamejiti lakoto in kako je Cerkev pasivna v pomoči malemu človeku. Posvetil se je čisto filozofskim temam. Razvijal je estetiko in gnoseologijo. Njegovo zadnje obdobje pa ne pomeni samo odmika od utopičnih načel, ampak ga lahko razumemo celo kot njihovo kritiko. Pred smrtjo je namreč spisal delo Trije pogovori o vojni, napredku in koncu zgodovine, ki ga krona Povest o Antikristu. Pri tem se je umaknil od svojih utopičnih načel. Vero v humanizem in možnost napredka človekove zavesti so zamenjale apokaliptične vizije o koncu sveta.

Solovjov je po svoji disertaciji z naslovom Kriza zahodne filozofije napisal razpravo Filozofska načela integralne vednosti (1877). Prepričan je bil namreč, da je mogoče prav z integralno, celostno vednostjo preseči krizo zahodne filozofije. Kaj je zanj integralna vednost?
Obe njegovi disertaciji sta nekakšen povzetek in razvoj misli, ki so jo razvijali slovanofili, predvsem Ivan Kirejevski. Slovanofili so se šolali na Zahodu in so zato dobro poznali evropsko filozofijo, so bili pa do nje zelo kritični. Solovjov je s slovanofili trdil, da je razdrobljenost filozofske misli, filozofskih tokov in sistemov posledica boja individualnega človekovega razuma z vero. In slovanofili so hoteli to spet združiti, razum in vero, filozofijo, znanost in umetnost, intuicijo in logiko. Rešitev so videli v vrnitvi v rusko preteklost. Solovjov je dedič humanizma in vere v napredek. Trdil je, da je sekularizacija dobra stvar, naša naloga pa je, da se svobodno vrnemo k integralni vednosti. Gre za to, da človek svobodno, s svojim naporom in s pomočjo Boga, Božje milosti, spet poveže vse te dejavnosti: razumsko, intelektualno, intuitivno, umetniško v integralno vednost.

Preden se lotiva morda najpomembnejšega filozofskega dela Vladimirja Solovjova Predavanja o Bogočloveštvu, morava omeniti vpliv Dostojevskega in njegovih romanov na celotno rusko religiozno renesanso. Kakšen je bil vpliv Dostojevskega? Verjetno je bil velik.
Vsekakor. Brez Dostojevskega težko razumemo rusko religiozno misel. O tem se strinja tudi večina pomembnejših ruskih filozofov, ki se ukvarjajo z zgodovino ruske filozofije. Dostojevski je v svojih delih na drugačen način osmislil odnos med človekom, Bogom in svetom. Bil je zelo kritičen do Pravoslavne cerkve. Sicer ne glasno, včasih je v svojih beležnicah zapisal kaj o tem. Nekje je napisal na primer: "Ruska cerkev je obglavljena." Namreč, od Petra I. naprej je Cerkev postala del države. Poglavar Cerkve je bil državni uradnik. Dostojevski se je zavedal, da je uradna Cerkev zagrešila napako, ko je Boga odmaknila v nedosegljivo daljavo, sebe pa postavila na Božje mesto in s tem človeka oropala stika z Bogom. V svojih romanih je pokazal prav to: bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: "Vsi smo Kristusi." To je nekakšna različica Irenejevske formule: "Bog je postal človek, da bi človek spet lahko postal Božji." Naloga prave Cerkve je, da je posrednica, da nenehno povezuje Boga in človeka, ju zbližuje. In Solovjov je prevzel to idejo. To je najlepše razvil prav v Predavanjih o Bogočloveštvu, ki so prikaz razumnosti pozitivne religije. Solovjov je zagovarjal razumnost pozitivne religije. Integralna vednost je v spoju vere in razuma. Tam je namreč predstavil kozmogenezo, antropogenezo religiozne zavesti človeka kot teandrični proces. Trdil je, da je celoten vesoljni proces, ne samo zgodovina človeka, ampak celoten kozmični proces težil h Kristusu, k njegovi pojavitvi. Od tu naprej pa mora Božje delo dovršiti človek. To je bila njegova vizija Bogočloveštva. Zahodni svet, sekularizacija je zanj dobra stvar, ker se je človeštvo uprlo krščanstvu, ki ni pristno, ki je umaknilo Boga v višave. Pravo krščanstvo bo človeka in Boga spet zbližalo. In tu se Solovjov spet navezuje na Dostojevskega. Dostojevski v nekem kratkem spisu, ki sem ga vključila tudi v Zapiske iz podtalja, z naslovom Socializem in krščanstvo pokaže svoje razumevanje historiozofije. Prvo obdobje človeške zgodovine je bilo obdobje neposrednosti, ko človek ni razmišljal, ampak je živel neposredno. Potem je ta nesposrednost razpadla, in to obdobje imenujemo civilizacija. V tem obdobju živimo zdaj. To je obdobje, ko se človek vsega zaveda in trpi. Ni zmožen pristnih odnosov z drugimi ljudmi in z Bogom. Težimo pa k tretjemu obdobju, ki bo krščanstvo. To bo svobodna vrnitev v prvotno edinost, a bo bogatejša od prvotne edinosti prav zato, ker bo svobodna, zavestna. Dostojevski je o tem krščanstvu govoril kot o prihodnjih etapah človeštva. Se pravi, da je bil kritičen do tedanjega krščanstva tako kot Solovjov.

Ali Solovjov potemtakem v svojem razumevanju kozmogonskega in antropogonskega procesa kot teandričnega procesa izhaja iz Dostojevskega in se nanj opira?
Vsekakor. Moramo se zavedati, da je bil v drugi polovici 19. stoletja čas vrenja, iskanja. Vsi so iskali izhod iz te situacije. Na primer revolucionarji "narodniki", demokrati so iskali na socialni ravni. Medtem ko so ruski filozofi – na primer Vladimir Solovjov, ki izhaja iz Dostojevskega – videli, da je treba to iskanje začeti na duhovni ravni.

Pomembno mesto v misli Vladimirja Solovjova zavzema ideja sofije. V njej lahko zasledimo različne vplive, od grške filozofije do starozaveznega razodetja in gnosticizma. Kako jo razume Solovjov?

To je ena najbolj kontroverznih tem pri Solovjovu. Namreč, Solovjov ni nikjer natančno definiral sofije. A to je na sploh značilno za rusko filozofijo, ki se izogiba ozkim, zelo natančnim definicijam, saj te omejujejo človekovo lastno misel. Solovjov je gnostične spise prebiral v Londonu, potem pa je ta pojem sofije uporabil že v Predavanjih o Bogočloveštvu. Tam sofija nastopa kot duša sveta, kot idealno človeštvo, še prej včasih nastopa kot večna ženskost, kot idealna ženska podoba. Včasih jo je razbral tudi v konkretnih ženskah v svojem življenju. Solovjov je imel tri vizije. Sofija je tudi nekakšna vizija ženskosti. To je na primer upesnil v pesmi z naslovom Tri srečanja. Nekateri raziskovalci mislijo, da je sofija pri Solovjovu pravzaprav krščanski pojem, drugi pravijo, da je povsem gnostični pojem, tretji pa mislijo, da je nekje vmes. Zdi se mi, da je Solovjov iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti. Tako je izbiral in zajemal pojme iz različnih tradicij, ki so se mu zdeli funkcionalni, produktivni, in jih je po svoje osmišljal. Sofijo razume največkrat v luči ruske tradicije kot "Bogorodico". Ne kot Logos, ampak bolj kot nekaj ženskega in materialnega. V nekem spisu celo uporabi izraz "bogomaterija". Sofija je kot duša sveta, idealno človeštvo obstajala še pred nastankom sveta. Svet je nastal prav s tem, ko si je sofija zaželela samopotrditve in je s tem odpadla od Boga. Ampak sofija si želi vrnitve. Toži se ji po enosti, po absolutu, po Logosu, in je zaradi tega hkrati tudi gonilo vračanja. V bistvu je vzrok padca, a tudi gonilo vračanja. Treba pa je še povedati, da je bil ta pojem sofije produktiven tudi pozneje. Sofiologijo so razvijali predvsem Pavel Florenski, Lev Karsavin in Sergej Bulgakov. Sofiologija je pomemben pojem, ki so ga razdelali ti filozofi. Opozoriti pa je treba, da je Pravoslavna cerkev sofiologijo razglasila za herezijo prav zaradi nevarnosti gnostične hibris.

Dotakniva se še na kratko javnega predavanja Solovjova z naslovom Kritika sodobnega razsvetljenstva in kriza svetovnega procesa, s katerim se je končala njegova profesorska kariera. Za kaj je pravzaprav šlo in kakšna je vsebina predavanja?
V literaturi o Solovjovu največkrat naletimo na idejo, da ga je doletala prepoved predavanj zato, ker se je na tem predavanju zavzel za pomilostitev carjevih morilcev, kar je deloma verjetno res. Ampak pomembna je vsebina tega predavanja. Namreč, Solovjov v njem kritizira razsvetljenstvo, kot ga razumemo Evropejci, in razsvetljensko prosveto. To laično izobraževanje, ki izvira iz razsvetljenske ideje, človeka oddaljuje od integralne vednosti. Še bolj ga sili k specializaciji, drobljenju vednosti. Predlagal je seveda tudi rešitev. Od kod naj črpamo ideje za integralno vednost in izobraževanje? Tega ni videl v uradni ruski Pravoslavni cerkvi, ampak v ljudski veri. V tem je bil tudi popoln dedič Dostojevskega. Dostojevski je o ruskem narodu povedal, da je narod "bogonosec". Ta narod nosi v sebi Kristusa, ta narod bo odrešil svet. Te misli je povzel tudi Solovjov. Iz dopisovanj Solovjova z različnimi ljudmi vemo tudi, da so ga zelo zanimale ruske sekte. Pri tem spet ne gre za to, da bi ga zanimala herezija ali gnosticizem. Solovjova je zanimalo vse, kjer je začutil resnično iskanje, resnično željo po živi vednosti in veri. In to se je dogajalo v ruskih sektah. Pravi tudi – v tem je spet dedič Dostojevskega, ki je rekel "Vsi smo Kristusi" – da je ljudska vera pomembna zato, ker zanjo Kristus ni neka zgodovinska osebnost izpred dva tisoč let. Solovjov pravi: "Vsi smo lahko Kristusi." To ljudstvo verjame, da sila, ki je delovala v zgodovinskem Kristusu, lahko deluje v vsakem izmed nas. In poglavar pravoslavne Cerkve Konstantin Pobedonoscev je seveda o predavanju Solovjova slišal, naredil škandal in mu prepovedal predavati.

Solovjov je tudi filozof lepote in narave. V slovenskem prevodu imamo zdaj na voljo spisa Lepota v naravi in Splošni smisel umetnosti. Kakšen je doprinos Solovjova k pojmovanju in razumevanju lepote in umetnosti?
Na začetku sva omenila obdobja, na katera lahko sistematično razdelimo Solovjovo misel, ker se je spreminjala. A prav pojmovanje lepote je ostajalo ves čas enako. Omenjena spisa sta njegova glavna spisa o umetnosti in lepoti. Mednje bi lahko vključili še spis o Dostojevskem, ki ga imamo tudi v pričujočem izboru. Lepota v naravi je za Solovjova dokaz delovanja absoluta v svetu – brezpogojnega počela. To se razodeva v svetu tudi v naravni lepoti in s tem materijo nekako pobožuje. S tem dviguje, oživlja padlo dušo sveta, padlo sofijo. Lepota v umetnosti, ki jo ustvarja človek, ima nalogo, da ta svet preraja. Kakor mora človek sebe prerajati in stremi k poboženju, tako z umetnostjo pomaga družbi, da nadaljuje po tej poti. V tem smislu je zelo zanimivo, da je bil Solovjov kritičen do larpurlartizma (umetnost zaradi umetnosti). Umetnost ne sme in ne more obstajati zaradi umetnosti. Umetnost obstaja zaradi človeka. Več afinitete je imel do utilitarne umetnosti, do tedanjega socialnega realizma. Tega pa ni podpiral globinsko, podpiral je njegovo težnjo, njegovo razumevanje umetnosti, ki je v tem, da umetnost mora spreminjati družbo. Solovjov ni mislil, da mora umetnost pesniti o revščini, o migrantih, o socialnih problemih sveta, ampak mora utelešati duhovno lepoto. S to duhovno lepoto mora vplivati na bralce. Tako se bodo počasi tudi druge stvari premaknile na bolje. In prvi poskus takšne umetnosti, kjer je lepota združena z dobrim in resničnim, je videl v zadnjem romanu Dostojevskega Bratje Karamazovi.

Čeprav je pri nas slabo poznan, je njegov vpliv vendarle velik v celotni Evropi. Kako ga sprejemajo drugje, v drugih evropskih državah, v ZDA? Kakšna je tam recepcija njegove misli?
Veliko se ukvarjajo s kontroverznimi temami o sofiji. Na Poljskem je nedavno izšel prevod Predavanj o Bogočloveštvu. Vsekakor je zanimiv filozof, ker je, kot sem rekla, prvi sistematični filozof. Se mi pa zdi, da se mogoče malo več pozornosti posveča filozofom, ki so prišli za njim in so ta njegov sistem popolneje razvili. Eden takšnih je Semjon Frank. On v svoji zadnji knjigi Bog z nami razvija prav pojma vere kot avtoritete in kot zaupanja. Se pravi, vera kot avtoriteta, ki prihaja od zgoraj – s hierarhične institucije – in vera kot zaupanje, ki jo mora človek vzgojiti v sebi. Pravi, da si to ne nasprotuje – lahko sicer si, seveda. A to je predstavil kot nekaj, do česar moramo priti, ker se to dopolnjuje. To je popoln razvoj vizij Dostojevskega in Solovjova.